Jedro

Za dodelitev BPP za vložitev pravnega sredstva (toliko bolj, ko gre za izredno pravno sredstvo) mora biti izkazano, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh s pravnim sredstvom in ga je zato razumno vložiti. To presojo toženka opravi na podlagi navedb prosilca v BPP postopku, kot tudi podatkov oz. listin zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev BPP.

Toženka je prepričljivo obrazložila, zakaj po njeni presoji tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti zoper kazenske sodbe. Ker je toženka utemeljeno zaključila, da tožnik z zahtevo za varstvo zakonitosti nima verjetnih izgledov za uspeh in da torej tega pravnega sredstva ni razumno vlagati, to narekuje zavrnitev prošnje za dodelitev BPP.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

O poteku upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo, Bpp 1360/2025 z dne 5. 8. 2025, je toženka odločila, da se zavrne tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) zaradi vložitve zahteve za varstvo zakonitosti po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje v zadevi III K 11301/2022 v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje.

2.V obrazložitvi toženka poudari, da je o prošnji že odločila z odločbo Bpp 700/2025 z dne 24. 4. 2025, ki pa je bila v upravnem sporu odpravljena s sodbo IV U 60/2025 z dne 24. 7. 2025 in zadeva vrnjena v ponovno odločanje. V ponovnem postopku se toženka sklicuje na 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in ugotavlja, da je bil prosilec s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 27. 10. 2023 obsojen storitve dveh kaznivih dejanj umora po 2. in 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Za vsako izmed kaznivih dejanj mu je sodišče določilo kazen 26 let zapora in mu izreklo enotno kazen 30 let zapora, upoštevaje določila 53. člena KZ-1. Prosilcu je bil na podlagi 73. člena KZ-1 izrečen tudi varnostni ukrep odvzem predmeta, hkrati pa je bil prosilec oproščen plačila stroškov postopka. Višje sodišče je s sodbo I Kp 11301/2022 z dne 5. 6. 2025 delno ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je spremenilo opis kaznivih dejanj in kaznivi dejanji pravno opredelilo zgolj po 2. točki 116. člena KZ-1. Prosilec je tudi zoper sodbo Višjega sodišča vložil pritožbo, o kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VSRS) odločilo s sodbo I Kp 11301/2022 z dne 7. 3. 2025, s katero je pritožbo prosilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbi sodišča druge in prve stopnje.

3.Iz zahteve za varstvo zakonitosti z dne 5. 7. 2025, vložene po odvetniku A. A., izhaja, da se slednja vlaga iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, tj. zaradi kršitve kazenskega zakona, pri čemer navaja, da navedena pravna kvalifikacija ni utemeljena, ni pravilna oz. je s takšno obsodbo kršen 116. člen KZ-1. Odvetnik se ob tem sklicuje na kršitev kazenskega zakona iz 4. točke prvega odstavka 372. člena ZKP ter ob tem poudarja, da je obsodba krivična in nezakonita. Obramba je prepričana, da prosilec s svojim dejanjem ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja umora po 2. točki 116. člena KZ-1. Sodiščem očita, da so nekritično sledila navedbam in zatrjevanjem tožilstva ter da niso preverjala nasprotnih stališč obrambe, strokovne literature in komentarjev avtorjev ter primerljive sodne prakse, na katere je obramba vseskozi opozarjala. Odvetnik prav tako navaja, da sodišča niso upoštevala načela zakonitosti v kazenskem pravu. Glede na podane navedbe o napačni pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja odvetnik vztraja pri tem, da niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja umora po 2. točki 116. člena KZ-1 ter da prosilec ni bil stranka izvršilnega postopka, da mu nikoli ni bil vročen sklep o izvršbi, zato kaznivega dejanja umora ni mogel storiti "zaradi postopka." Ob tem navaja, da oškodovanca v zadevi nista bila policista ali uradni osebi, ki bi ukrepala pri uradnih dejanjih varovanja javne varnosti ali v predkazenskem postopku. Prav tako oškodovanca nista bila državna tožilca ali sodnika, samo dejanje pa tudi ni bilo posledica ovadbe ali pričanja v sodnem postopku, kot to navajajo zakonski znaki 2. točke 116. člena KZ-1. Pravna kvalifikacija po 2. točki 116. člena KZ-1 je v zakonu, po mnenju odvetnika, namreč določena le za primere, ko je žrtev uradna oseba, kar v obravnavani zadevi ne velja. Pomočnika izvršitelja sta po mnenju odvetnika opravljala povsem običajno delo, pri čemer odvetnik poudarja, da gre za javno službo, ki jo izvršitelji opravljajo kot samostojno zasebno dejavnost. V dokaz svojih navedb odvetnik podaja tudi številna pravna naziranja iz strokovne literature.

4.Glede na vsebino vložene zahteve za varstvo zakonitosti organ ugotavlja, da prosilec v bistvenem graja pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja po 2. točki 116. člena KZ-1 in v zvezi s tem tudi kršitev načela zakonitosti. V zvezi z očitanimi kršitvami organ še ugotavlja, da je vsebinsko podobne oz. primerljive kršitve prosilec uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo Višjega sodišča v Celju. O glavnem očitku zahteve za varstvo zakonitosti - napačna pravna kvalifikacija, se je namreč VSRS konkretneje že ukvarjalo točki v 58. obrazložitve sodbe. Iz slednje izhaja, da sta se sodišči prve in druge stopnje do pravne kvalifikacije kaznivih dejanj obširno in tehtno opredelili, ter za zaključek, da je prosilec storil kaznivi dejanji zaradi postopka in odločitve sodnika, navedli prepričljive razloge, pri čemer VSRS poudarja tudi, da takšne zaključke obeh sodišč sprejema. Ob tem VSRS še pojasnjuje, da sta oškodovanca izvrševala sklep o izvršbi In 115/2007 z dne 7. 1. 2021, ki ga je izdal sodnik Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah in na podlagi katerega se je izvršba zoper prosilčevo ženo nadaljevala z rubežem, cenitvijo njenih premičnin. VSRS v svoji obrazložitvi še navaja, da je prosilec celoten postopek izterjave dolga dobro poznal in v njem tudi aktivno sodeloval. Prosilec tako oškodovancema ni dovolil odpeljati vozila, po strelu v zrak pa je dvema streloma iz pištole vzel življenje dvema osebama, ki sta opravljala svoje delo v postopku izvršbe in s tem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja umora po 2. točki 116. člena KZ-1.

5.ZKP v prvem odstavku 420. člena določa, da se sme zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve VSRS mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ne zoper odločbo VSRS, s katero je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti, in zoper sklep VSRS o predlogu za odložitev ali prekinitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe. Peti odstavek 420. člena ZKP določa, da se sme vložnik na kršitve iz prvega odstavka tega člena sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal v pritožbi, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

6.Organ ugotavlja, da ni nobenega dvoma, da je zadeva po svoji vsebini pomembna ne le za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj, temveč je pričakovani izid zadeve za prosilca in za njegovo družino življenjskega pomena. Kljub navedenemu pa je zadeva po presoji organa očitno nerazumna oz. prosilec v postopku z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti nima verjetnih izgledov za uspeh. Ob upoštevanju določbe petega odstavka 420. člena ZKP organ ugotavlja, da je prosilec kršitve kazenskega zakona, ki jih navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, že uveljavljal, sicer neuspešno, tako v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, kot tudi zoper sodbo sodišča druge stopnje. Tako ni mogoče slediti navedbam prosilca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sta sodišči zgolj nekritično sledili navedbam in zatrjevanjem tožilstva. Tako iz obrazložitve Višjega sodišča v Celju (točka 84 - 88 obrazložitve) kot tudi VSRS (točka 58 obrazložitve) izhaja, da sta se sodišči določno in konkretno opredelili do prosilčevih navedb.

7.Prav tako ni slediti niti navedbi prosilca, kjer slednji v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se sodbe ne sklicujejo na morebitno sodno prakso oz. graja dejstvo, da se sodišče ni opredeljevalo do stališč obrambe, podprtih s strokovno literaturo oz. strokovne komentarje zakonov. Organ poudarja, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije v skladu s 125. členom Ustave RS neodvisni oz. so vezani le na ustavo in zakon. Sodna praksa in pravna teorija nista formalni vir kazenskega prava in nimata obvezne moči, njihova stališča pa imajo lahko vpliv na zakonodajalca in pravosodno prakso le, če so njeni argumenti dovolj močni in prepričljivi.

8.Upoštevaje navedeno organ ocenjuje, da prosilec z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti nima verjetnih izgledov za uspeh. Že na prvi pogled je jasno, da je prosilec iste razloge oz. iste kršitve kazenskega zakonika uveljavljal že v pritožbah zoper sodbi sodišča prve in druge stopnje, pri čemer sta obe sodišči njegove navedbe upoštevali in se do njih opredelili.1 Organ za BPP na tem mestu poudarja tudi, da je doseg 24. člena ZBPP večji kot zgolj presoja formalnih ovir za začetek ali nadaljevanje postopka, in da organu nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.2 Glede na vse navedeno je organ prošnjo prosilca kot neutemeljeno zavrnil (na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP). Ker morata biti subjektivni in objektivni pogoj za dodelitev BPP izpolnjena kumulativno, organ ni ugotavljal še izpolnjevanja subjektivnega pogoja za dodelitev BPP.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka v zadevi odločila že drugič, pri čemer je UPRS toženki v sodbi z dne 24. 7. 2025 naložilo, da bo v ponovnem postopku reševanja zadeve morala pred izdajo odločbe s svojimi ugotovitvami in po uradni dolžnosti zbranimi dokazi o materialnem položaju tožnika in njegovih družinskih članov seznaniti tožnika in mu dati možnost, da se izjavi. Toženka tega ni upoštevala, izpodbijano odločitev je sprejela na povsem drugačni pravni podlagi - 24. členu ZBPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odpravi z izpodbijano odločbo in s sodbo odloči o stvari po določbi 1. točke prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Priglaša tudi stroške postopka. Navaja, da je sporno med strankama, ali je tožnik izpolnil pogoj, da se lahko na kršitev kazenskega zakona sklicuje samo, če tega razloga ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo, ker le takrat lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. Poleg tega kršitev kazenskega zakona vložnik do sedaj v kazenski zadevi ni uveljavljal neuspešno, obramba je bila delno uspešna. Višje sodišče v Celju je pritožbi delno ugodilo in ga obsodilo le še po 2. točki 116. člena KZ-1 (prej tudi po 4. točki). Zato je tudi presoja, da prosilec z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti nima verjetnih izgledov za uspeh, povsem neutemeljena. To, da se uveljavljajo iste kršitve po določbah ZKP, ne more biti ovira za ugoditev prosilčevi prošnji. Toženka mu je neutemeljeno posegla v njegovo z Ustavo RS varovano pravico do pravnega sredstva, ki je določena v 25. členu Ustave RS. Toženka je zmotno uporabila materialno pravo, in sicer prošnje ni presojala po tretjem odstavku 24. člena ZBPP. Toženka tega standarda preizkusa zadeve ni opravila. Razlogi za morebitno dodelitev BPP morajo biti očitni, spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize - tožnik je prepričan, da so takšni razlogi v omenjeni zadevi izkazani. Ob upoštevanju načela zakonitosti je nekdo obsojen za kaznivo dejanje, za katerega je pravna kvalifikacija napačna, kar pa je huda krivica in v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Sodišča v kazenski zadevi do sedaj niso obravnavala pritožbenih navedb in odgovorila obsojencu, ko se je skliceval pri uveljavljanju pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona na strokovno teorijo. Meni, da pomočnik izvršitelja nima lastnosti, ki bi ga povezovale s tem kaznivim dejanjem.

Toženka, ki je sodišču po pozivu predložila spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

Glede I. točke izreka

Tožba ni utemeljena.

1.Predmet presoje v tem upravnem sporu je izpodbijana odločba, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po ZKP zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje v zadevi III K 11301/2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju I Kp 11301/2022 z dne 5..6..2024 ter sodbo VSRS I Kp 11301/2022 z dne 7..3..2025. Kot je razvidno tudi iz spisov zadeve, je toženka izpodbijano odločbo izdala v ponovljenem postopku. O predmetni prošnji je namreč prvič odločila z odločbo Bpp 700/2025 z dne 20..4..2025 (ko je prošnjo zavrnila z utemeljitvijo, da je vrednost 100%deleža B. B. (žene prosilca) v družbi C., gradbeništvo in storitve, d. o. o. 71.443,41EUR, kar presega z zakonom določeni premoženjski cenzus za dodelitev BPP, ki je določen v višini 23.716,32EUR). To odločbo je sodišče odpravilo s sodbo IV U 60/2025 z dne 24. 7. 2025, s katero je zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek z napotilom, da bo morala toženka pred izdajo odločbe s svojimi ugotovitvami in po uradni dolžnosti zbranimi dokazi o relevantnem materialnem položaju tožnika in njegovih družinskih članov seznaniti tožnika in mu dati možnost, da se o tem izjavi, pri čemer naj bo toženka pozorna na to, za katero leto je bilo objavljeno zadnje letno poročilo za zadevno podjetje in se opredeli do vprašanja, ali sme uporabiti podatke starejših poročil, če zadnje letno poročilo ni objavljeno, pripomnilo pa je tudi, da se vrednost lastniškega deleža podjetja, izračunanega na način, kot ga predpisujeta prvi in drugi odstavek 6.a člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči lahko izpodbija le s sodnim izvedencem, skladno s tretjim odstavkom 6.a člena tega pravilnika.

2.Sodišče ugotavlja, da toženka sicer ni sledila stališčem iz navedene sodbe, ker je na drugi pravni podlagi (ki je pred tem sodišče še ni presojalo) izdala izpodbijano odločbo, ki pa je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Sodišče sledi tudi razlogom, s katerimi je utemeljena izpodbijana odločba, in jih zato na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja, glede na vsebino tožbe pa dodaja:

3.Zato, da se vložniku predloga dodeli BPP, morajo biti za to izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji, med njimi tudi t.i. objektivni pogoji iz 24. člena ZBPP. Z izpodbijano odločbo je toženka prošnjo za dodelitev BPP zavrnila, ker je ugotovila, da ni izpolnjen pogoj iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, po kateri se pri presoji dodelitve BPP kot pogoj med drugim upošteva tudi, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati. Takšna ureditev sledi namenu ZBPP, ki ni v tem, da bi se BPP dodeljevala za zadeve, v katerih prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh. Pogojevanje dodelitve BPP z izkazano možnostjo za uspeh v postopku dopušča ne samo ustaljena sodna praksa tega in VSRS, ampak tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (npr. sodba v zadevi Del Sol proti Franciji, št. 46800/99 z dne 26. 2. 2002). Kolikor tožnik meni, da toženka nima podlage za presojo njegovih izgledov za uspeh v zadevi, za katero uveljavlja dodelitev BPP, mu torej ni mogoče slediti.

4.Če naj se dodeli BPP za vložitev pravnega sredstva (toliko bolj, ko gre za izredno pravno sredstvo), mora biti torej izkazano, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh s pravnim sredstvom in ga je zato razumno vložiti. To presojo toženka opravi na podlagi navedb prosilca v BPP postopku, kot tudi podatkov oz. listin zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev BPP. V konkretni zadevi je toženka prepričljivo obrazložila, zakaj je ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 420. člena ZKP, zaradi česar po njeni presoji tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti zoper prej navedene kazenske sodbe. Kot pravilno ugotavlja že toženka, se je tako Višje sodišče v Celju v odstavkih 85 do 87 sodbe I Kp 11301/2022 z dne 5..6..2024 kot tudi VSRS v odstavku 58. obrazložitve sodbe I Kp 11301/2022 z dne 7..3..2025 opredeljevalo do vseh pritožbenih ugovorov tožnika (ki jih tožnik ponavlja tudi v upravnem sporu), pri čemer je vztrajala pri stališču, zakaj je moč tožniku očitati pravno kvalifikacijo dveh kaznivih dejanj umora po 2. točki 116. člena KZ-1. Drži sicer tudi razlogovanje toženke, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije v skladu s 125. členom Ustave RS neodvisni oz. so vezani le na ustavo in zakon, kar pa pomeni, da sodna praksa in pravna teorija nista formalni vir kazenskega prava in nimata obvezne moči. Sodišče pri tem pripominja, da se je Višje sodišče v Celju v 85. in 86. točki obrazložitve navedene sodbe vseeno opredelilo tudi do pritožbenih navedb v zvezi s komentarjem k 116. členu KZ-1 (stališče dr. Mitje Deisingerja) in pojasnilo, zakaj te navedbe tožnika zavrača kot neutemeljene. V 88. točki obrazložitve pa se je opredelilo še do navedb tožnika, ko je povzemal Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika in se opredelilo do teh navedb (pritrdilo je tožniku glede navedb v smislu 4. točke 116. člena KZ-1, zavrnilo pa njegove navedbe v zvezi z 2. točko 116. člena KZ-1 in to pojasnilo). Navedeno pa je potrdilo VSRS, ki je zavrnilo pritožbe in potrdilo sodbe sodišča druge in prve stopnje. Tožnik sam pa je v upravnem zboru zatrdil, da primerljiva sodna praksa kot v konkretni zadevi sploh ne obstaja, zaradi česar je tudi logično, da se sodišča v svojih odločitvah na sodno prakso niso sklicevala.

5.Drži sicer navedba tožnika, da je bil ta s svojimi pritožbenimi navedbami delno uspešen, kajti na podlagi njegovih pritožbenih navedb je Višje sodišče v Celju pritožbi delno ugodilo in ga obsodilo le še po 2. točki 116. člena KZ-1 (prej tudi po 4. točki 116. člena KZ-1). Vendar pa navedenega toženka ni ocenjevala v smislu navedb, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti. V tem delu, v katerem je tožnik uspel v pritožbenem postopku, namreč tožnik nima izkazanega pravnega interesa za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj je s temi navedbami uspel. V zvezi z obsodbo po 2. točki 116. člena KZ-1 pa je v smislu petega odstavka 420. člena ZKP tožnik vse svoje pritožbene ugovore, kot jih ponavlja tudi v upravnem sporu, že podal v pritožbi zoper prvostopenjsko kazensko sodbo ter v pritožbi zoper drugostopenjsko kazensko sodbo, pri čemer pa jih je tako drugostopenjsko sodišče kot tudi VSRS upoštevalo in odgovorilo, kot izhaja že iz 15. točke obrazložitve te sodbe. S tem je toženka pravilno presodila, da tožnik s svojimi pritožbenimi navedbami, ki jih je uveljavljal tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, nima verjetnih izgledov za uspeh skladno s prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZBPP v zvezi s petim odstavkom 420. člena ZKP, s tem pa je po presoji sodišča pravilno zavrnila predlog tožnika za dodelitev BPP v zvezi z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti. S tem pa posledično tudi ni kršila pravice tožnika do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS (sodišče sicer še pripominja, da je tožnik navedeno zahtevo za varstvo zakonitosti sicer že vložil, kot je razvidno iz podatkov upravnega spisa).

6.Glede očitka, da se organ ni opredelil do tretjega odstavka 24. člena ZBPP v izpodbijani odločbi, sodišče pojasnjuje, da se navedena določba ZBPP uporablja v zvezi z ugotovitvijo očitne nerazumnosti zadeve. V konkretni zadevi pa organ ni zavrnil dodelitve BPP tožniku zato, ker bi bila zadeva očitno nerazumna. Sklicuje se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer na prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZBPP, ki med drugim določa tudi, da se upoštevajo pri dodelitvi BPP okoliščine, da zadeva ni očitno nerazumna (alternativno poleg tega, da ima prosilec v zadevi verjetno izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati). Vendar pa je organ v obrazložitvi izrecno poudaril, da prosilec v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh, pri tem se sklicuje na peti odstavek 420. člena ZKP (ta določa, da se sme vložnik na kršitve iz prvega odstavka tega člena sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal v pritožbi, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo, pri čemer pravilno ugotovi, da taka situacija v konkretni zadevi ni podana). Zato se po presoji sodišča organ tudi ni bil dolžan opredeljevati do tretjega odstavka 24. člena ZBPP, ki govori o očitni nerazumnosti zadeve.

7.Toženka je torej utemeljeno lahko zaključila, da tožnik z zahtevo za varstvo zakonitosti nima verjetnih izgledov za uspeh in da torej tega pravnega sredstva ni razumno vlagati, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev BPP iz prve allineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, kar narekuje zavrnitev prošnje. Kot je pravilno obrazložila že toženka, morajo biti namreč za dodelitev BPP kumulativno izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji (primerjaj tudi tretji odstavek 11. člena ZBPP), med njimi tudi pogoj, kot je opredeljen v prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP, pa v obravnavi zadevi ni izpolnjen.

8.Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

9.Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1, saj je med strankama sporno, ali je toženka pravilno uporabila pri odločitvi 24. člen ZBPP, kar pa predstavlja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (in ne dejanskega stanja).

Glede II. točke izreka

10.Odločitev o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri - kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

11.Tožnik je zaprosil sicer še za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče pojasnjuje, da o tem ni odločalo s posebnim sklepom, ker se v tem upravnem sporu že po zakonu, to je šestem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeni praksi, sodna taksa ne plača.

-------------------------------

1Primerjaj: sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije (UPRS) I U 157/2015 z dne 10. 2. 2015.

2Tako sodba UPRS I U 1557/2024 z dne 27. 11. 2024.