Jedro

Tožnik v obravnavani zadevi v postopku izdaje soglasja k projektnim rešitvam ni imel položaja stranke, temveč je v tem postopku odločal, kar pomeni, da je na podlagi pooblastila iz 2. alinee 1. odstavka 48. člena EZ nastopal v vlogi prvostopenjskega upravnega organa. Možnost, da bi v upravnem sporu pridobil položaj upravičenega tožnika, je izrecno izključena z določbami 17. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je kot prvostopenjski organ dne 10. 1. 2011 izdal odločbo št. 2412/532/KB, s katero je zavrnil vlogo investitorke A.A. za izdajo soglasja k projektnim rešitvam za rekonstrukcijo obstoječega gospodarskega objekta, nadzidave in spremembe namembnosti oziroma legalizacije v stanovanjski objekt ter odstranitev objekta – drvarnice na zemljiščih parc. št. 229/2 in 229/1, obe k.o. ... Ministrstvo za gospodarstvo je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi investitorke, odpravilo navedeno odločbo tožnika in odločilo, da se šteje, da je soglasje dano. V obrazložitvi navaja, da nameravana gradnja leži na območju varovalnega pasu gospodarske javne infrastrukture – daljnovoda, zato je zanjo po 49.b členu Energetskega zakona treba pridobiti projektne pogoje, k projektnim rešitvam pa soglasje pristojnega organa oziroma nosilca javnega pooblastila. Po 50.a členu Zakona o graditvi objektov je rok za izdajo soglasja 30 dni, v primerih, da bi poseben zakon za stanovanjske objekte določil daljši rok, pa ta rok po isti zakonski določbi ne sme biti daljši od 60 dni. Tožnik je svojo odločbo izdal po preteku 30 dnevnega roka, Energetski zakon pa ne določa posebnega roka, ki bi bil daljši, zato je po mnenju drugostopenjskega upravnega organa na podlagi 50.a člena ZGO-1 treba šteti, da je soglasje dano.

Tožnik se s to odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da izvaja gospodarsko javno službo sistemskega operaterja prenosnega omrežja električne energije, po 1. odstavku 48. člena Energetskega zakona je za posege, načrtovane v območju varovalnih pasov prenosnih omrežij tudi pristojni soglasodajalec. Namen tega pooblastila je omogočiti sistemskemu operaterju varovanje zanesljivega in varnega obratovanja električnega omrežja pred gradnjami, ki bi imele škodljiv vpliv na delovanje omrežja ter na zdravje ljudi. V obravnavani zadevi je tožnik vlogo za izdajo soglasja zavrnil v 60 dnevnem roku, ki ga določa 50.a člen ZGO-1. Meni, da temelji odločitev drugostopenjskega upravnega organa na napačni interpretaciji sicer jasnega besedila navedene zakonske določbe, ki ga ni mogoče razumeti drugače, kot da je za stanovanjske objekte rok za izdajo soglasja 60 dni, šele po izteku tega roka pa nastopi domneva, da je soglasje dano. Meni, da mu je toženka onemogočila, da bi z izdajo oziroma zavrnitvijo izdaje soglasja učinkovito zavaroval svoje pravice in pravne koristi ter sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženki v ponoven postopek.

Tožba ni dovoljena.

Obravnavanje tožbe v upravnem sporu je mogoče le, če so izpolnjene procesne predpostavke, ki jih določa Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Zato je treba v predhodnem preizkusu tožbe po 36. členu ZUS-1 najprej presoditi obstoj teh predpostavk. Ena izmed njih je po 3. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tudi procesna legitimacija tožnika oziroma njegova sposobnost biti stranka. Priznanje položaja tožnika ureja 17. člen ZUS-1, ki v 1. odstavku določa, da je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, v 4. odstavku pa izrecno izključuje možnost, da bi bil tožnik organ, ki je odločal v končanem postopku.

Tožnik v obravnavani zadevi v postopku izdaje soglasja k projektnim rešitvam tudi po lastnih navedbah ni imel položaja stranke, temveč je v tem postopku odločal, kar pomeni, da je na podlagi pooblastila iz 2. alinee 1. odstavka 48. člena Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 79/99 in nadaljnji, v nadaljevanju EZ) nastopal v vlogi prvostopenjskega upravnega organa. Možnost, da bi v upravnem sporu pridobil položaj upravičenega tožnika, je torej izrecno izključena s prej navedenimi določbami 17. člena ZUS-1. Tožnik je tožbo zoper odločbo drugostopenjskega organa vložil, ne da bi bili izpolnjeni pogoji za njegovo aktivno legitimacijo v skladu s 17. členom ZUS-1. Zato je sodišče v okviru predhodnega preizkusa njegovo tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.