Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker čiščenje parkirišča ni bilo toženkina dolžnost, ji ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja oziroma opustitve in ne more biti odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku pri padcu na poledenelih tleh parkirišča. V primeru poškodbe, ki jo delavec utrpi pri gibanju na površini, katero je imel delodajalec le v uporabi in zanjo ni bil dolžan skrbeti, ni mogoče trditi, da je nastala v okviru delovnega procesa kot organiziranega in vodenega procesa, ki poteka pri opravljanju dela in je pod neposrednim ali posrednim nadzorom delodajalca (7. točka 3. člena ZVZD 1).
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 27.800,22 EUR z obrestmi od 21. 8. 2019 do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki plača 2.003,91 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).
2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da sodišče ni pravilno tolmačilo 93. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/1999 in nadaljnji; v nadaljevanju: Pravilnik). Tudi sicer toženka odgovarja za škodni dogodek po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) in Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadaljnji). Parkirišče, ki ga je imela v uporabi za parkiranje svojih tovornih vozil, je predstavljalo delovno mesto tožnika (tudi v smislu Pravilnika), v razmerju med delavcem in delodajalcem pa predstavlja prometno površino in drugo površino na prostem, ki jo uporabljajo delavci med delom. Poslovno razmerje med lastnikom in uporabnikom parkirišča ni pomembno. V razmerju do tožnika je bila parkirišče dolžna čistiti toženka, ki tega ni izvajala in za to tudi ni poskrbela, zato za škodni dogodek odgovarja krivdno. Priglaša pritožbene stroške.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno ter pravilno uporabilo materialno pravo.
5. Tožnik, ki je bil pri toženki zaposlen kot voznik tovornjaka, uveljavlja, da je toženka krivdno odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je utrpel pri padcu na parkirišču, na katerem je parkiral njen tovornjak (179. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji; prvi odstavek 131. člena OZ).
6. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da toženka ni bila lastnica tega parkirišča. Proti plačilu uporabnine ga je le uporabljala za parkiranje svojih tovornjakov. Toženka ni urejala tega parkirišča, temveč je zanj skrbel lastnik (družba A. d. o. o.), ki je vse popravljal, pospravljal in ga čistil (tudi sneg). Ker čiščenje parkirišča ni bilo toženkina dolžnost, ji ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja oziroma opustitve in ne more biti odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku pri padcu na poledenelih tleh parkirišča. Pritožbeno sodišče tako soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da temelj odškodninske odgovornosti toženke ni podan, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
7. Zmotno je pritožbeno sklicevanje, da razmerje med lastnikom in uporabnikom parkirišča za ta spor ni pomembno. Ob neobstoju drugačnega dogovora z lastnikom parkirišča, toženka kot uporabnica parkirišča ni bila dolžna skrbeti za njegovo čiščenje, kar velja tudi za čas zimskih razmer. Neutemeljeno je zavzemanje pritožbe, da je bila ne glede na to toženka dolžna čistiti parkirišče v razmerju do tožnika oziroma urediti, da bi to izvajal kdo tretji. Takšne dolžnosti toženke ni mogoče utemeljiti na nobeni pravni podlagi, nasprotno stališče pa bi tudi predstavljajo neupoštevanje pogodbenega razmerja, ki je glede parkirišča obstajalo med toženko in lastnikom parkirišča. Glede na navedeno ne more biti odločilnega pomena pritožbeni očitek, da direktor toženke ni vedel, kdo je bil pri lastniku parkirišča zadolžen za njegovo čiščenje in se o tem z lastnikom ni nikoli pogovarjal. 8. Pravilna je pritožbena navedba, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu in v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu (prvi odstavek petega člena ZVZD-1). Vendar pa v primeru poškodbe, ki jo delavec utrpi pri gibanju na površini, katero je imel delodajalec le v uporabi in zanjo ni bil dolžan skrbeti, ni mogoče trditi, da je nastala v okviru delovnega procesa kot organiziranega in vodenega procesa, ki poteka pri opravljanju dela in je pod neposrednim ali posrednim nadzorom delodajalca (7. točka tretjega člena ZVZD‑1).
9. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da parkirišče, ki ga je tožniku za parkiranje določila toženka, predstavlja delovno mesto v smislu 93. člena Pravilnika. Kot navaja pritožba, v prvem odstavku tega člena Pravilnik res določa, da mora delodajalec delovna mesta, prometne poti in druge površine na prostem, ki jih uporabljajo delavci med delom, urediti tako, da se lahko pešci in vozila varno gibljejo. Vendar pa je uporabo tega Pravilnika (na katerega se tožnik v trditvah sicer ni skliceval) v tem sporu pravilno izključilo že sodišče prve stopnje z obrazložitvijo, da na podlagi 3. člena ne velja za delovna mesta na transportnih sredstvih, ki se uporabljajo zunaj podjetja. Razen pavšalnega nasprotovanja pritožba v ničemer ne konkretizira, zakaj delovno mesto voznika tovornjaka ne predstavlja delovnega mesta na transportnem sredstvu, ki se uporablja zunaj podjetja. Sodišče prve stopnje se tudi ni bilo dolžno posebej opredeljevati, za koga velja Pravilnik oziroma kaj ureja, saj to izhaja že iz njegovih prvih treh členov. Sicer pa se zahteve tega Pravilnika o urejenih površinah, ki so naslovljene na delodajalca, z vidika toženke v nobenem primeru ne bi mogle raztezati na obravnavano parkirišče, saj ona kot tožnikova delodajalka ni bila zadolžena za čiščenje parkirišča. 10. Po navedbah pritožbe ne more biti ključnega pomena prvostopenjska ugotovitev, da tožnik ni opozarjal toženke na neočiščeno parkirišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena ugotovitev ni predstavljala odločilnega razloga izpodbijane sodbe, temveč le dodatno potrditev zaključka, da toženki ni mogoče očitati nobene krivde za tožnikov padec.
11. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).
12. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).