Jedro

Izrazi in besedne zveze, ki izhajajo tudi iz predložene vloge v upravnih spisih in za katere tožnik v tožbi niti ne navaja, da jih ne bi izrekel, po presoji sodišča pomenijo žalitev uradne osebe in posledično organa, pri katerem je ta oseba zaposlena. S tem je spodkopana avtoriteta tega organa in poseženo v njegovo dostojanstvo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je toženka tožnika na podlagi tretjega odstavka 111. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) kaznovala z denarno kaznijo v višini 200 EUR, ker je v vlogi z dne 28. 8. 2011 hudo žalil uradno osebo in državni organ Republike Slovenije (1. točka izreka), z 2. točko izreka mu je naložila, da mora kazen plačati v 8 dneh, s 3. točko pa je ugotovila, da stroški postopka niso nastali.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik dne 28. 8. 2011 na uradno osebo zavoda naslovil zahtevo za izdajo potrdila z naslednjo vsebino: „Pribavi mi potrdilo o pregledu zdravnika ali psihiatra pred namestitvijo v mrhovinarski krematorij. Potrdilo rabim za odvetnika oziroma sodišče. Obrazloži mi kako je samska soba v strogo varovanem oddelku ko si zaklenjen 24 ur na dan. Si ti idiot trapasti, ali markiraš bolanga teleta, to imaš v Sloveniji mrhovišče tu na Dobu in v Kočevju. Očitno pa nisi sposoben za paznika, še manj pa za pedagoga, preostane ti le u livarni, to je vse kar zmoreš. To kar sedaj opravljaš ti je tako zrihtal brat … in pozdravlja in si mu očitno zelo hvaležen.“ Ugotovil je, da je z navedeno vlogo, ki jo je tožnik naslovil na pedagoga iz 4. oddelka zavoda, z uporabljenimi izrazi in besednimi zvezami žalil tako uradno osebo, kot upravni organ, zato mu je na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZUP izrekel denarno kazen. Pri odmeri višine denarne kazni je upošteval okoliščino, da ima tožnik relativno nizke prihodke in tri mladoletne otroke.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. Strinja se z oceno prvostopenjskega upravnega organa, da gre za tako nedostojne in žaljive izjave, da utemeljujejo naložitev denarne kazni.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v obširni tožbi med drugim navaja, da navedbe v izpodbijani odločbi ne ustrezajo dejanskemu stanju in da gre za njegovo zavestno prikrivanje. Navaja razloge, zakaj meni, da pedagog A.A. ni sposoben opravljati dela. Opisuje okoliščine napada nanj s strani sojetnika B.B. in navaja, da gre za „diktatorsko vladanje s strani upravnika“. Sprašuje se, na kakšen način in s kakšnimi kompetencami lahko upravnik za povedano resnico kaznuje. Kot razlog za nastanek spornega besedila navaja neukrepanje pedagoga A.A. Predlaga „odpravo protipravnega stanja in razveljavitev vsega s posledico stroškov“.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožnikove navedbe v tožbi nerelevantne in ne morejo opravičiti nedostojnih in žaljivih izjav, ki jih je tožnik navajal v vlogi z dne 28. 8. 2011. Kot neutemeljene zavrača očitke na račun strokovnih delavcev zavoda. V zvezi z navedbami tožnika, da naj bi ga dne 21. 12. 2010 fizično napadel soobsojenec B.B. in da zavod oziroma odgovorni uslužbenci glede tega niso storili ničesar, toženka pojasnjuje, da tožnik pravosodnega policista o domnevnem napadu navedenega dne ni obvestil, temveč je to storil šele naslednji dan, zato resničnosti teh trditev ni bilo mogoče preveriti. Kljub temu pa je zavod domnevni napad prijavil na policijski postaji Trebnje. Policisti so s tožnikom opravili razgovor, tožnik pa je bil premeščen v drug bivalni prostor. Ponujena mu je bila tudi možnost namestitve v strožji režim prestajanja kazni zapora, kamor se lahko namesti obsojence, ki so ogroženi ali jim grozijo drugi obsojenci, vendar jo je tožnik odklonil z navedbo, da se ne počuti ogroženega. Trditve o nestrokovnem vodenju zavoda, ki ga tožnik označuje „kot pravo diktatorsko vladanje“ direktorja C.C., prekoračitvi pooblastil, kršenju človekovega dostojanstva in poniževanju, so tako splošne, da se toženka do njih ne more opredeliti, prav tako pa jih označuje kot skrajno žaljive in šikanozne. Predlaga, naj sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik na uradno osebo naslovil zahtevo za izdajo potrdila „o pregledu zdravnika ali psihiatra“, ki ga je toženka obravnavala po 180. členu ZUP.

Po prvem odstavku 109. člena ZUP mora uradna oseba, ki vodi dejanje postopka, skrbeti za red pri delu in za dostojanstvo organa, po tretjem odstavku 111. člena ZUP, na katerem izpodbijani sklep temelji, pa lahko organ z denarno kaznijo do 500 EUR kaznuje tistega, ki v vlogi žali organ, uradno osebo, stranko z nasprotnim interesom ali druge udeležence v postopku. Glede povezanosti navedenih določb se je izreklo Vrhovno sodišče RS v sodbi U 12/2008, in sicer v tem smislu, da je treba žalitev organa ali uradne osebe pojmovati zlasti kot poseg v dostojanstvo organa (v njegov ugled, zunanjo ali objektivno čast, dobro ime v javnosti).

Izpodbijana odločba temelji na stališču, da je tožnik z uporabljenimi izrazi in besednimi zvezami v vlogi za izdajo potrdila, ki so povzeti v izpodbijani odločbi, žalil uradno osebo in upravni organ.

Citirani izrazi in besedne zveze, ki izhajajo tudi iz predložene vloge v upravnih spisih in za katere tožnik v tožbi niti ne navaja, da jih ne bi izrekel, tudi po presoji sodišča pomenijo žalitev uradne osebe in posledično organa, pri katerem je ta oseba zaposlena. S tem je tudi po presoji sodišča spodkopana avtoriteta tega organa in poseženo v njegovo dostojanstvo.

Pavšalni in neobrazloženi tožbeni ugovori, da navedbe v izpodbijani odločbi ne „potrjujejo dejanskega stanja“ na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Prav tako tudi ne pojasnila, zakaj je prišlo do „spornega besedila“. Zato je po presoji sodišča izrečen ukrep skladen s tretjim odstavkom 111. člena ZUP.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.