Jedro

Določba 1. odstavka 40. člena ZDS ne zahteva nepretrgane fizične navzočnosti osebe, ki želi pridobiti državljanstvo Republike Slovenije na območju Republike Slovenije. Nasprotno pa tudi ni šteti, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, že zato, ker ima tu prijavljeno stalno prebivališče in ker tukaj živi njena družina.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe je ugotovila, da je bil tožnik zaposlen kot aktivna vojaška oseba v vojašnici na Vrhniki. Ob odhodu JA iz Slovenije oktobra 1991 je s svojo enoto odšel najprej v ..., nato pa v ..., kjer je tudi ostal. Zato ni mogoče šteti, da tožnik živi v Sloveniji in tako ni izpolnjen eden od pogojev 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ta namreč določa, da pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, dne 23.12.1990 v Republiki Slovenji prijavljeno stalno prebivališče in tukaj dejansko živi.

Tožnik v tožbi navaja, da je v Sloveniji živel od leta 1965 do oktobra 1991. Tako je bil v Sloveniji v času plebiscita in nato še 10 mesecev. Pomembno je, da je imel v času plebiscita v Sloveniji stalno prebivališče in ga ima še sedaj. Trenutno se res nahaja v ..., vendar prihaja občasno v Slovenijo, kjer je stalno prijavljen in kjer prebiva njegova družina - žena in dva otroka, ki so vsi Slovenci. Tožnik meni, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, zato predlaga, naj mu sodišče s sodbo prizna državljanstvo Republike Slovenije na podlagi te zakonske določbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovi razloge izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ni spora o tem, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba JA odšel oktobra 1991 iz Republike Slovenije in da je do izdaje izpodbijane odločbe bival kot pripadnik te armade v tujini. Sporno je le pravno vprašanje, ali je ob teh okoliščinah mogoče šteti, da tožnik v Republiki Sloveniji dejansko živi ali ne.

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92) vsebine pojma "in tukaj dejansko živi", ki je pogoj za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po njegovem 40. členu, podrobneje ne opredeljuje. Ni dvoma o tem, da obravnavana določba ne zahteva nepretrgane fizične navzočnosti osebe, ki želi pridobiti državljanstvo Republike Slovenije, na območju Republike Slovenije. Po presoji sodišča pa nasprotno tudi ni šteti, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji že zato, ker ima tu prijavljeno stalno prebivališče in ker tukaj živi njena družina. V takšnem primeru je za presojo vprašanja, ali je šteti, da oseba v Sloveniji dejansko živi, bistvenega pomena razlog, zaradi katerega je oseba zapustila to državo oziroma zaradi katerega se pretežno nahaja v tujini. Tožnik je Republiko Slovenijo zapustil kot aktivna vojaška oseba v Jugoslovanski armadi. Kot njen pripadnik tožnik ne more samostojno odločati, kje bo prebival, saj je kraj njegovega dejanskega bivanja odvisen od odločitev o tem, kje bo stacionirana enota, kateri je dodeljen. Po odhodu JA iz Republike Slovenije tožnik torej že po naravi stvari ne more prebivati na območju te države, zato ima tožena stranka prav, ko v izpodbijani odločbi trdi, da ni mogoče šteti, da tožnik dejansko živi v Republiki Sloveniji. Po navedenem tožba ni utemeljena in sodišče jo je moralo zavrniti.

Sodišče je svojo odločtiev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.