Jedro

Verska skupnost (oz. njen zakoniti zastopnik) je upravičenec za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti le v korist pravnomočno obsojenih duhovnikov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Vložnik se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Sodišča slovenske narodne časti v Ljubljani Snč 503/45 z dne 3.8.1945 sta bila I.Š., vrhovni predstojnik salezijanskega reda in J.V., upravnik salezijanske tiskarne, spoznana za kriva zaradi prestopkov po točkah a, b in c 2. člena Zakona o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast (Ur. l. SNOS in NVS 7/45). Obsojena sta bila na izgubo narodne časti za dobo šest let in na tri leta lahkega prisilnega dela. Po pravnomočnosti te sodbe, je že Sodišče slovenske narodne časti s sklepi Snč 503/45 z dne 26.8.1945 na podlagi ukaza predsedstva SNOS z dne 14.8.1945 o pomilostitvi vseh obsojencev v tem procesu (med njimi tudi imenovanih) v celoti odpustilo kazen prisilnega dela, kazen izgube narodne časti pa spremenilo v izgubo političnih in državljanskih pravic. Kasneje je Okrožno sodišče v Ljubljani pravnomočno sodbo uskladilo z določbami 22. in 9. člena Zakona o vrstah kazni v zvezi z 41. členom splošnega dela Kazenskega zakona ter obsojencem znižalo kazni izgube političnih in državljanskih pravic, s sklepoma z dne 22.3.1951 obema obsojencema na pet let. 2. Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je s sodbo I Ips 76/92 z dne 24.6.1992 deloma ugodilo zahtevi „Javnega tožilca RS za varstvo zakonitosti“ in sodbo Sodišča slovenske narodne časti spremenilo v odločbi o krivdi tako, da je dejanji obsojenih I.Š. in J.V. pravno opredelilo kot prestopek po točki a 2. člena Zakona o kaznovanju zločinov in postopkov zoper slovensko narodno čast, v odločbi o kazni pa tako, da jima je kazen izgube političnih in državljanskih pravic znižalo, vsakemu na eno leto.

3. Ravnatelj Salezijanskega zavoda Rakovnik je na podlagi določbe tretjega odstavka 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 101/2005) vložil zoper sodbo Sodišča slovenske narodne časti zahtevo za varstvo zakonitosti in sicer zoper tisti del sodbe, s katerim je bila izrečena zaplemba salezijanske tiskarne. Predlagal je, da Vrhovno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni in odloči, da se kazen zaplembe salezijanske tiskarne razveljavi.

4. Navedbe zahteve je mogoče strnjeno povzeti v naslednje ugotovitve: odločitev sodišča naj bi bila nezakonita, po tedanjem pravnem redu je bilo možno zapleniti le obsojenčevo premoženje, obsojenca kot duhovnika pa nista imela svojih lastniških deležev v salezijanski tiskarni. Takratna zakonodaja je omogočala zaplembo celotnega obsojenčevega premoženja le v primeru, če je bil obsojen zaradi zločina, ne pa zaradi prestopka. Pravno nevzdržno je, da je bila redu rimskokatoliške cerkve, ki ni bila udeležena v kazenskem postopku, zaplenjena celotna tiskarna. Zakonitost zaplembe pa naj bi bila po navedbah vložnika zahteve tudi sicer že ob izreku sporna, ker se je sodišče pri odločitvi oprlo na smiselno uporabo Zakona o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže in na tolmačenje javnega tožilca DFJ.

5. Vrhovni državni tožilec v odgovoru navaja, da se je Vrhovno sodišče že izreklo o načinu zaplembe in da zato ne more dvakrat odločati v isti stvari. Zastavlja pa se tudi vprašanje, če ne gre v zadevi zgolj za civilnopravno razmerje.

6. Vložnik zahteve se je o odgovoru vrhovnega državnega tožilca izjavil. Poudarja, da Vrhovno sodišče s svojo odločbo ni poseglo v sodbeni izrek o zaplembi premoženja salezijanske družbe. Sodišče po tedanjem pravnem redu tej družbi ni moglo zapleniti njenega premoženja že zaradi sankcije, izrečene članoma te družbe, kot tudi zaradi milejše pravne kvalifikacije, zaradi katere takšna zaplemba ni bila dopustna. Vrhovno sodišče se doslej ni opredelilo do zaplembe premoženja salezijanske družbe. V nastalem novem procesnem položaju je tako Vrhovnemu sodišču dana možnost, da oceni še zakonitost tistega dela sodbe (odločba o zaplembi premoženja salezijanske družbe), o katerem v dosedanjem postopku še ni bilo odločeno.

B.

7. Zahtevo za varstvo zakonitosti smejo vložiti državni tožilec Republike Slovenije (v škodo ali v korist obdolženca), obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa tudi osebe, naštete v drugem odstavku 367. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), vendar zgolj v korist obdolženca (prvi odstavek 421. člena ZKP).

8. Z 20. členom novele ZKP-G (Ur. l. RS, št. 101/05) je bil razširjen krog upravičencev za vložitev tega izrednega pravnega sredstva zoper sodbo, ki je postala pravnomočna do 1.1.1995 in o kateri ni bilo odločeno na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, vložene po 559. členu ZKP iz leta 1994. Po četrtem odstavku citirane določbe tako smejo zahtevo za varstvo zakonitosti po obsojenčevi smrti in v njegovo korist vložiti tudi krvni sorodniki v stranski vrsti do vključno tretjega kolena in zakoniti zastopniki registriranih verskih skupnosti v zvezi s sodnimi odločbami in sodnimi postopki zoper duhovnike in duhovnice oziroma redovnike in redovnice.

9. Iz zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da ni bila vložena z namenom spremembe pravnomočne sodbe, koliko se nanaša na obsojena I.Š. in J.V. in v njuno korist (njima sankcija zaplembe premoženja sploh ni bila izrečena) temveč, da je bila vložena izključno v korist salezijanskega zavoda, z namenom, da se razveljavi tisti del sodbe, s katerim je bilo temu zavodu kot pravni osebi zaplenjeno celotno premoženje, to je salezijanska tiskarna (enako kot je bilo zaplenjeno tudi vsem ostalim pravnim osebam, navedenim v izpodbijani sodbi). Omenjeno je že bilo, da Vrhovno sodišče s svojo sodbo I Ips 76/92 na podlagi vložene zahteve ni posegalo v tisti del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na odločbo o zaplembi celotnega premoženja pravnim osebam, ker zahteva za varstvo zakonitosti v tej smeri ni bila vložena. S svojo sodbo pa je odpravilo ugotovljeno kršitev zakona tako, da je posameznim obsojencem (ne pa tudi I.Š. in J.V.) izreklo le delno zaplembo premoženja v obsegu deležev, ki so jih imeli v tiskarskih in knjigotrških podjetjih, navedenih v sodbenem izreku. Takšnih deležev pa obsojenca kot redovnika v salezijanski tiskarni nista imela, saj je bila po redovnih pravilih možnost lastništva izključena.

10. Vrhovno sodišče po navedenem ugotavlja, da v predmetni zadevi ni izpolnjen formalni procesni pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj je zahtevo vložil Salezijanski zavod izključno v svojo korist, smel pa bi jo vložiti le v korist pravnomočno obsojenih duhovnikov. Ker glede na citirane zakonske določbe zahteve za varstvo zakonitosti ni vložil upravičenec za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, je Vrhovno sodišče skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP zahtevo zavrglo kot nedovoljeno, zaradi česar ni presojalo njene vsebinske utemeljenosti.

11. Vložnik zahteve se oprosti plačila sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen in četrti odstavek 95. člena ZKP).