Jedro

V kolikor toženka-obdarjenka ve, da je pravno upoštevni nagib za darilo to, da se namerava obdarovalec z njo poročiti ter ga pri tem zavestno pušča v takšni veri, je podan dejanski stan prevare.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v obsodilnem delu za znesek 3.500 DEM ter v zavrnilnem delu za znesek 74.394,00 SIT in za znesek 18.000 DEM. V tem obsegu se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ostalem se pritožbi zavrneta ter izpodbijana sodba potrdi. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki vrne znesek 3.500 DEM z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, po kateri se obrestujejo namensko vezane devizne vloge v DEM za čas daljši od enega leta pri Novi Ljubljanski banki d.d. Ljubljana in tečejo od 2.6.1993 dalje do plačila; vse plačljivo v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalnem tečaju Nove Ljubljanske banke d.d. na dan plačila, v 15 -ih dneh. V drugi točki izreka je prvo sodišče toženi stranki naložilo, naj v 15 - ih dneh tožeči stranki vrne glasbeni stolp, eno odejo in salamoreznico. Višji tožbeni zahtevek in višji podrejeni tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Iz izreka pa je, očitno pomotoma, izpadla odločitev o stroških postopka. Zoper sodbo se najprej pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo v 1. točki spremeni tako, da ta del tožbenega zahtevka zavrne ter obenem odloči tudi o stroških celotnega postopka. Pritožnica navaja, da je sodišče tožbenemu zahtevku v napadanem delu ugodilo iz nerazumljivih razlogov. Pritožnica se ne more strinjati z odločitvijo sodišča, da naj bi v obravnavani zadevi odpadla causa donandi, vsled česar bi morala toženka darila vrniti. Četudi bi bila podana obojestranska volja, da se poročita, bi bila obdarovana stranka dolžna vrniti le tista darila, ki bi bila nesorazmerna darovalčevemu premoženjskemu stanju, kar v danem primeru ni podano. Pritožnica dalje navaja, da je za tožnika v času njegove odsotnosti opravljala vse mogoče posle, o čemer je tudi vodila evidenco, iz katere izhaja, da je celo tožnik tisti, ki njej dolguje 25.000,00 SIT. Ne glede na vse navedeno, pa je po pritožničinem mnenju bistveno to, da je zaupani znesek porabila v skladu z tožnikovimi navodili. Nazadnje pritožnica opozarja, da sodišče v izreku izpodbijane odločbe sploh ni odločilo o stroških postopka. Ker je tožnik z večjim delom tožbenega zahtevka propadel, bi mu moralo sodišče naložiti povrnitev uspehu sorazmeren del pravdnih stroškov. Zoper zavrnilni del pa se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi ter odloči tudi o pravdnih stroških, podrejeno pa naj izpodbijano odločbo v napadenem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik navaja, da je sodišče pri odločanju o zahtevku, ki se nanaša na ugotovitev lastninske pravice na spornem stanovanju, spregledalo dejstvo, da sta stranki živeli v izvenzakonski skupnosti ter bi bilo potrebno vsled tega uporabiti določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki govorijo o premoženju pridobljenem v času zakonske oz. izvenzakonske skupnosti. Pritožnik dalje napada odločitev prvega sodišča v delu, kjer je bil zahtevek za vrnitev 18.000 DEM zavrnjen. Pritožbo utemeljuje s tem, da iz vseh okoliščin izhaja, da je toženka kupila stanovanje ravno takrat, ko ji je bila zaupana priročna blagajna, v kateri se je nahajal gornji znesek ter da ni mogoče verjeti, da je toženka denar za kupnino našla v stanovanju svoje matere, še posebej zato, ker denar ni bil najden ob pregledu stanovanja s strani CSD. Poleg tega pritožnik prilaga originalno kuverto, iz katere je razviden podpis toženke, da je prejela 18.000 DEM. Dalje pritožnik graja zavrnitev in dokazno oceno dokaza z zaslišanjem priče M.M., zgolj zato, ker je tožnikov dolgoletni prijatelj. Pritožnik še navaja, da so med izpovedbami toženkinih prič razna nasprotja, poleg tega pa naj bi toženka tekom postopka svoje izjave prilagajala stanju pravde. Tožnik pa naj bi iskreno pojasnil, da je informacijo o tem, da je toženka poročena, dobil šele kasneje ter je šele takrat doumel, da je v tem razmerju prevarana stranka. Pritožnik nadalje navaja, da je prvo sodišče zahtevek za vračilo zneska 74.399,00 SIT zavrnilo zgolj zato, ker tožeča stranka ni predložila bančnega izpiska. Večkrat je že bilo pojasnjeno, da tožnik živi v Kanadi, zato je tudi predlagal, naj poizvedbe opravi sodišče. Pritožbi sedaj prilaga potrdilo LB, iz katerega je razvidno, da je imel tožnik dan trajni nalog za plačilo vseh stroškov, kar posledično izpodbija toženkine izjave, da je iz dvigovanih zneskov poravnavala stroške: Pritožnik dalje napada še odločitev o zahtevku po vrnitvi dveh hladilnih skrinj ter navaja, da gre za identično situacijo kot pri zahtevku na vrnitev glasbenega stolpa in tako ni logično, da je sodišče v tem primeru odločilo drugače. Pritožnik zaključuje, da je sodišče v obrazložitvi napisalo, da izrek o stroških temelji na določilih ZPP, v izreku pa sploh ni govora o stroških. Pritožbi sta delno utemeljeni. 1. Glede zahtevka na ugotovitev lastninske pravice na dveh stanovanjih in podrejeni zahtevek na vračilo 21.500 DEM: Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v odločitev prvega sodišča glede zahtevka na ugotovitev lastninske pravice na spornih stanovanjih. Pritožnikove navedbe, ki se nanašajo na ta del, so si same s seboj v nasprotju. Pritožnik namreč najprej zatrjuje, da sta s toženko živela v zaunajzakonski skupnosti, na drugem mestu pa izpostavlja dejstvo, da se je v času njunega razmerja toženka poročila z drugim. Če samo na podlagi navedenega, pa tudi upoštevaje dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopno sodišče, je mogoče zaključiti, da razmerje med pravdnima strankama ne ustreza zakonskemu pojmu izvenzakonska skupnost. Le-ta namreč ne more obstajati, v kolikor so ji na poti ovire, ki preprečujejo sklenitev zakonske zveze. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje pa izhaja, da je toženec v času razmerja več mesecev preživel v Kanadi, pa tudi takrat, ko je bil v Ljubljani, je živel v svojem stanovanju. Ne glede na vse navedeno, pa že razlog, ki ga navaja prvo sodišče, da namreč tožnik ni bil stranka prodajne pogodbe, zadošča za zavrnitev zahtevka v tem delu. Iz teh razlogov je sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo. Pritožnik se pritožuje tudi zoper zavrnilni del glede vračila zneska 18.000 DEM. Kot bistveni razlog za zavrnitev zahtevka v tem delu prvo sodišče navaja, da fotokopije, ki jo je predložila tožeča stranka, ni mogoče šteti kot verodostojne, saj ni mogoče oceniti, ali ni morebiti zmontirana. Pritožnik je v pritožbenem postopku to listino predložil v izvirniku 352. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP (1977), ki ga je v tem postopku še potrebno uporabiti, pritožniku dovoljuje, da tudi v pritožbenem postopku navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze. S to pritožbeno novoto želi pritožnik dokazati, da je toženka prejela 18.000 DEM. Upoštevaje navedeno pa dejanskega stanja v tem delu ni mogoče šteti za pravilno in popolno ugotovljenega. Iz tega razloga je bilo potrebno sodbo v tem delu razveljaviti. Zoper ugoditveni del zahtevka na vračilo 3.500 DEM pa se pritožuje tožena stranka. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je dejansko stanje tudi v tem nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja še ni mogoče zaključiti, da tudi znesek 500 DEM predstavlja darilo. Iz prvostopne odločbe namreč izhaja, da je toženka tožnika zastopala v nepravdni zadevi ter da ji je tožnik po sklenitvi sodne poravnave izročil ta znesek. Tako se pritožbenemu sodišču poraja vprašanje, ali je to plačilo moč šteti kot darilo ali morebiti kot nagrado za opravljene uslug. V slednjem primeru pa te vsote kajpak ni mogoče terjati nazaj po pravilih, ki veljajo za darilno pogodbo. Ker je odločitev v tem delu odvisna še od nakazanega spornega dejanskega vprašanja, je bilo potrebno sodbo tudi v tem delu razveljaviti. Glede preostale vsote pa se pritožbeno sodišče sicer strinja s prvostopno ugotovitvijo, da ta predstavlja darilo, vendar pa ostaja sporno, ali ga je toženka dolžna vrniti ali ne. Ni sicer mogoče pritegniti pritožbenim navedbam tožene stranke, da bi bil tožnik upravičen le do vrnitve takšnega darila, ki bi nesorazmerno odstopalo od njegovih premoženjskih zmožnosti, vendar pa se zastavljata dve drugi vprašanji. Vrnitev darila je namreč možna le tedaj, če ga obdarjenec še ima. V našem pravu namreč velja načelo, da mora stranka vrniti tisto, za kar je obogatena (obogatitveno načelo). Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo prvo sodišče, pa izhaja, da je bil ta denar porabljen za pot v Kanado. V tem primeru pa bi bilo potrebno zahtevek na vračilo darila zavrniti. Vendar pa pritožbeno sodišče tega ne more storiti. Iz pritožbenih navedb tožeče stranke namreč izhaja, da se je toženka v času njunega razmerja poročila z drugim moškim. Ker pa je bil pravno upoštevni nagib za darilo, za kar je glede na dejanske ugotovitve prvega sodišča toženka vedela, da se bosta pravdni stranki poročili, se glede na navedeno zastavlja vprašanje, ali ni morebiti toženka zavestno ustvarila pri tožniku zmote ter ga pustila v veri, da se namerava z njim poročiti. Iz doslej ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče razbrati, ali se je toženka z drugim poročila že v času razmerja s tožnikom ali pa morebiti kasneje. Navedeno vprašanje pa bi znalo biti odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. V primeru, če bi se izkazalo, da je toženka tožnika zavestno spravila oziroma pustila v zmoti, bi imel tožnik, kot stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, pravico zahtevati vračilo darila (65. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ker je navedeno dejansko vprašanje še nerazčiščeno, je bilo potrebno sodbo v tem delu razveljaviti. 2. Zahtevek na vračilo zneska 74.399,00 SIT. Ta zahtevek je prvo sodišče zavrnilo na podlagi pravila o dokaznem bremenu, saj tožnik sodišču ni predložil podatkov o svojem tekočem računu, ki naj bi dokazovali, da ima pri banki podan trajni nalog za plačilo stroškov v zvezi s svojim stanovanjem. Iz tega naj bi nadalje izhajalo, da ne držijo izpovedbe toženke, češ, da je z denarjem s tega računa te stroške plačevala ona. Pritožnik je v pritožbi bančne izpiske predložil. Ker gre tudi v tem primeru za že prej omenjen nov dokaz, ki je na podlagi 352. člena ZPP (1977) v pritožbenem postopku dovoljen, je bilo potrebno sodbo v tem delu razveljaviti, saj je spričo uveljavljane novote dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. 3. Zahtevek na vračilo dveh briljantnih prstanov. Ker pritožnik sodbo napada v celotnem zavrnilnem delu, je pritožbeno sodišče le-to preizkusilo tudi v delu, ki se nanaša na gornji zahtevek. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da pritožnik v tej smeri ne navaja ničesar, zato se je sodišče omejilo zgolj na preizkus po uradni dolžnosti. Ker prvo sodišče ni storilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu potrdilo. 4. Zahtevek na vračilo dveh hladilnih skrinj. Pritožbeno sodišče ima pomislekov v odločitev in razloge prvega sodišča. Glede prve skrinje je bilo ugotovljeno, da je zahtevek naperjen zoper napačno osebo, saj je bila ta pripeljana toženkini hčeri. Pritožnik tega niti ne izpodbija, marveč graja odločitev zaradi tega, ker naj bi bila situacija v tem primeru identična kot pri zahtevku za vrnitev glasbenega stolpa. To ne drži. Glede prve skrinje je sitacija različna že v tem, da je sploh nima tožena stranka in so torej pritožbene navedbe neutemeljene. Glede druge skrinje pa tožnik ni uspel dokazati, da je skrinjo kupil on, za razliko od glasbenega stolpa, kjer mu je to uspelo. Situacija torej ni identična, kot pravi pritožnik, pritožbeno sodišče pa sprejema razloge prvega sodišča, ki tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Iz teh razlogov je bilo potrebno sodbo v tem delu potrditi. 5. Zahtevek na vračilo dveh odej in salamoreznice. Sodišče je zahtevek zavrnilo glede ene izmed odej. Pritožnik v zvezi s tem ne navaja ničesar novega, prvo sodišče pa tudi tu ni napravilo nobene kršitve, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodbo v tem delu potrdilo. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka. V razveljavljenem delu je zadeva vrnjena prvemu sodišču v novo odločanje. V novem postopku bo potrebno upoštevati v pritožbenem postopku predložene nove dokaze ter nato na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja odločiti o zahtevku, ki se nanaša na vračilo 18.000 DEM. Glede preostalega zneska, ki je postavljen v nemških markah, pa bo moralo prvo sodišče razčistiti sporna vprašanja, torej predvsem: 1. ali je bilo darilo že porabljeno in ga potemtakem tožena stranka že davno nima več, 2. ali je tožena stranka morebiti ravnala nepošteno ter sprejela darilo, zavedajoč se, da je dano iz nagiba pričakovane poroke, pri tem pa zamolčala, da do nje ne bo prišlo, ker se je med tem že omožila s tretjo osebo in 3. kaj je bil pravni temelj za plačilo 500 DEM. Nadalje naj sodišče razčisti tudi dejansko stanje, ki se nanaša na vračilo 74.399,00 SIT, upoštevaje pri tem nov dokaz, ki ga je predložil tožnik. Naposled pa naj prvo sodišče glede na dosežen uspeh tudi odloči o pravdnih stroških, glede katerih je (očitno pomotoma) odločitev v prvotni odločbi izpadla iz izreka.