Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba U 857/92-6

ECLI:SI:VSRS:1993:U.857.92.6 Upravni oddelek

davek na promet nepremičnin preverjanje dogovorjene prodajne cene v posebnem ugotovitvenem postopku po ZUP
Vrhovno sodišče
25. november 1993
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Če davčni organ ugotovi, da dogovorjena prodajna cena ne ustreza ceni nepremičnine, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času nastanka davčne obveznosti (2. odstavek 5. člena zakona o davku na promet nepremičnin), mora izvesti poseben ugotovitveni postopek po določbah 142. do 201. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 27.7.1992.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 17.5.1992, s katero ji je bil ob prodaji stanovanja odmerjen davek na promet nepremičnin. V obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje ravnal skladno z določbo 5. člena zakona o davku na promet nepremičnin, ko je ocenil, da pogodbeno dogovorjena prodajna cena ne ustreza ceni nepremičnine, ki bi se dala doseči v prostem prometu, in je zato za določitev davčne osnove upošteval ocenjeno vrednost stanovanja po cenilnem zapisniku, ki ga je predložila tožnica. Cenitev je bila izvedena v skladu z določbami 183. do 192. člena zakona o splošnem upravnem postopku ter na podlagi kriterijev in predpisov, ki so bili v veljavi v času nastanka davčne obveznosti, to je pravilnika o enotni metodologiji za izračun valorizirane vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 8/87), občinskega odloka o povprečni gradbeni ceni ter indeksa porasta cen do časa prodaje. Tožena stranka zato ni imela razlogov za dvom o realnosti ocenitve prometne vrednosti stanovanja. Tožnica v tožbi navaja, da niti tožena stranka niti organ prve stopnje v svojih odločbah nista pojasnila, zakaj ni sprejemljiva prodajna cena stanovanja, za katero se je tožnica dogovorila v pogodbi. Takšne odločbe ni mogoče preizkusiti. Nesprejemljivo je tudi ugotavljanje cene stanovanja izključno na podlagi cenitve po določbah pravilnika o enotni metodologiji za izračun stanovanj in stanovanjskih hiš v družbeni lastnini. Ta pravilnik je z določbo 159. člena stanovanjskega zakona prenehal veljati, tožena stranka pa tudi ne upošteva, da je dejanska prodajna vrednost stanovanj v času nastanka tožničine davčne obveznosti zelo padla, na kar so vplivali vojni dogodki iz preteklega leta in prodaja družbenih stanovanj po stanovanjskem zakonu. Cena stanovanj je bila na trgu le za cca 15.000 DEM višja od cene, po kateri so bila stanovanja prodana po tem zakonu. Po mnenju tožnice so bile v upravnem postopku kršene tako določbe postopka kot tudi materialni predpis, dejansko stanje pa zmotno in nepopolno ugotovljeno, zato tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni podala odgovora.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov, ki jih je tožena stranka poslala temu sodišču v upravnem sporu, je razvidno, da je organ prve stopnje izdal odmerno odločbo za davek na promet nepremičnin od prodaje stanovanja po kupni pogodbi, sklenjeni dne 20.4.1992 med tožnico kot prodajalko in kot kupcem, s tem, da je kot odmerno osnovo upošteval ocenjeno prometno vrednost stanovanja v znesku 2.549.479,30 SIT, ugotovljeno na podlagi cenilnega zapisnika, ki ga je izdelal sodni cenilec. Iz spisov ni razvidno, na kakšen način je bil cenilec določen in tudi ne, ali je bila tožnica kot stranka v odmernem postopku s cenilnim zapisnikom seznanjena pred izdajo odmerne odločbe.

Tožena stranka sicer v izpodbijani odločbi navaja, da je cenilni zapisnik predložila organu prve stopnje tožnica, vendar v spisih za takšno trditev ni materialne podlage, v cenilnem zapisniku pa je kot naročnik cenitve navedena občina, uprava za družbene prihodke. Razlogovanje tožene stranke, da je bil dokaz z izvedencem opravljen v skladu z določbami 183. do 192. člena zakona o splošnem upravnem postopku, je po presoji sodišča zato nesprejemljivo. Čim je organ prve stopnje ugotovil, da odmerne odločbe ne more izdati na podlagi dejstev, ki jih je navedla stranka, torej na podlagi predložene kupne pogodbe, v kateri je bila cena stanovanja dogovorjena v znesku 1.650.000,00 SIT, in ocenil, da mora zaradi ugotovitve tržne cene stanovanja izvesti dokaz s cenilcem, ni imel več zakonite podlage za izdajo odločbe po skrajšanem postopku (141. člen zakona o splošnem upravnem postopku). V tem primeru bi moral izvesti poseben ugotovitveni postopek po določbah 142. do 201. člena zakona o splošnem upravnem postopku, v okviru tega postopka pa dati tožnici možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, da sodeluje pri izvedbi dokazov in da se seznani z uspehom dokazovanja in se o tem izjavi (143. in 189. člen). V tako izvedenem postopku mora davčni organ ugotoviti tržno ceno stanovanja (2. odstavek 5. člena zakona o davku na promet nepremičnin, Uradni list RS, št. 47/90, dalje: ZDPN) in ne zgolj njegove ocenjene prometne vrednosti na podlagi Pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin (Uradni list SRS, št. 8/87), ki po določbi 3. odstavka 159. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I) sicer še velja. V primeru izrazitih tržnih nihanj namreč prometna vrednost stanovanja, ocenjena na podlagi navedenega pravilnika, ni nujno enaka ceni stanovanja, ki bi se dala doseči v prostem prometu, torej na trgu stanovanj. Tržna cena je lahko višja ali nižja od ocenjene prometne vrednosti. Višino odstopanja oz. razlike bi moral organ ugotoviti v odmerni odločbi na podlagi splošno znanih dejstev ali na podlagi mnenja izvedenca, to je cenilca, ki je ugotavljal prometno vrednost stanovanja. Tožbeni ugovor glede kršitve pravil postopka in glede zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je torej utemeljen, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih odpravilo.

Sodišče je zakon o slošnem upravnem postopku in zakon o upravnih sporih v skladu s 4. odstavkom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia