Jedro

Odločitev o zavrženju tožbe prve in druge pritožnice se ne nanaša na tretjo pritožnico, zavrženje tožbe tretje pritožnice pa se ne nanaša na prvo in drugo pritožnico, zato pritožnice nimajo pravnega interesa za izpodbijanje sklepa sodišča prve stopnje v delu, ki se nanje ne nanaša, saj s to pritožbo ne zahtevajo varstva svojega pravnega položaja. Tega ne spremeni dejstvo, da je sodišče prve stopnje navedlo enake razloge za zavrženje.

Skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora po ZUS-1 lahko tožnik v upravnem sporu uveljavlja le varstvo svojih pravic in pravnih koristi. Upravni akt se mora torej nanašati na njemu lastne pravice in pravne koristi.

Dejstvo, da je bil postopek ureditve mej in parcelacije uveden in voden za večje število zemljišč in je bilo zato v postopku udeleženih več strank ter izdana ena odločba ne pomeni, da je ta odločba enovita in zato kot pravno veljavna in učinkovita obvelja le kot celota. Udeležba večjega števila strank, to je lastnikov posameznih zemljišč, v postopku ureditve mej in parcelacije večjega števila zemljišč pomeni zgolj formalno sosporništvo, ki je po svoji vsebini (le) združitev več upravnih zadev v en upravni postopek (prvi odstavek 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP), v katerem vsak lastnik oziroma solastnik posameznega zemljišča nastopa kot samostojna stranka (prvi odstavek 132. člena ZUP).

Izrek

I. Pritožba tretje tožeče stranke zoper II. točko in pritožba prve in druge tožeče stranke zoper IV. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, I U 198/2020-43 z dne 6. 1. 2022, se zavrže. II. V preostalem se pritožba tožečih strank zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

III. Tožeče stranke same trpijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (II. , IV. in V. točko izreka sodbe in sklepa) na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo prve in druge tožeče stranke zoper odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Kranj, Geodetske pisarne Škofja Loka, št. 02112-87/2019-7 z dne 22. 5. 2019 (II. točka izreka). Na tej pravni podlagi je zavrglo tudi tožbo tretje tožeče stranke zoper tisti del citirane prvostopenjske odločbe, ki se ne nanaša na njena zemljišča, in njeno tožbo zoper sklep Ministrstva za okolje in prostor, št. 3532-107/2019/6 z dne 27. 12. 2019, (IV. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (V. točka izreka).1

2. Prvostopenjski organ je z navedeno določbo kot urejen evidentiral del meje med parcelami v katastrski občini ..., ki so navedene v 27 alinejah in nato v postopku parcelacije ugotovil tam navedene spremembe, to je ukinjene in novo nastale parcele, ter odločil, da je grafični prikaz urejene meje in stanja parcel po parcelaciji z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga odločbi. Pritožbeni organ je s sklepom zavrgel pritožbo prve in druge tožeče stranke, ker z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o zemljišču v njuni lasti, pritožbi ostalih pritožnikov, med njimi tudi tretje tožnice, pa delno ugodil in z odločbo odpravil prvostopenjsko odločbo v delu, ki se nanaša na parcelacijo zemljišč v lasti teh pritožnikov. V tem obsegu je odpravil tudi grafični prikaz in označene zemljiškokatastrske točke ter v tem obsegu zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V preostalem delu (glede evidentiranja urejene meje v celoti in glede parcelacije zemljišč v lasti oseb, ki pritožbe niso vložile) pa je prvostopenjsko odločbo ohranil v veljavi.

3. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi k II. in IV. točki izreka sklepa navedlo, da prva dva tožnika s tožbo izpodbijata tudi prvostopenjsko odločbo, s katero ni bilo odločeno o zemljišču v njuni lasti. Tretja tožnica pa izpodbija tudi tisti del neodpravljene prvostopenjske odločbe, ki se ne nanaša na njena zemljišča, ter sklep pritožbenega organa. Ker v tem obsegu izpodbijana odločba in sklep ne posegata v pravni položaj tožnikov, je sodišče tožbo v tem delu zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka pa je oprlo na četrti odstavek 25. člena ZUS-1. Pojasnilo je še, da izpodbijana prvostopenjska odločba ni takšna celota, da bi imela odločitev pritožbenega organa o njeni delni odpravi za posledico odpravo tudi tistega njenega dela glede katerega pritožbe niso bile vložene. Ta odločba predstavlja le več upravnih zadev, ki jih je upravni organ združil v skupno obravnavo, in niti po dejanskem niti po pravnem stanju ni primerljiva z zadevo X Ips 29/2016, na katero se sklicujejo tožniki.

4. Tožniki (v nadaljevanju pritožniki) so zoper sklep (II. , IV. in V. točko izreka sodbe in sklepa) vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vztrajajo, da je izpodbijana prvostopenjska odločba enovita in bi jo moral pritožbeni organ odpraviti v celoti. Menijo, da stališče Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 2/2016, po katerem ni dopustno ločeno obravnavati upravnih aktov, ki so sicer del enovitega upravnega postopka, pomeni tudi, da ni dopustno ločeno obravnavanje upravnih postopkov, ki so del enovitega upravnega akta. Poudarjajo, da je pritožbeni organ odločbo odpravil, ker se ta ne da preizkusiti. Ta razlog pa se nujno nanaša na celo odločbo in bi jo zato moral pritožbeni organ po nadzorstveni pravici odpraviti v celoti. Ker gre za geodetski postopek, ki je izveden na podlagi občinskega prostorskega akta (OPPN), ki je enovit akt in enovito obravnava vsa v njem zajeta zemljišča, je treba celovito in enotno obravnavati tudi na njegovi podlagi izveden postopek ureditve mej in parcelacije. To pomeni, da je treba ugovore posameznih pritožnikov v upravnem pritožbenem postopku upoštevati v korist vseh ostalih lastnikov. Tako tudi ugovor, da zahtevo za uvedbo postopka ni vložila upravičena oseba. Vložila jo je namreč Direkcija RS za infrastrukturo, čeprav je za vložitev zahteve na podlagi akta lokalne skupnosti upravičena le lokalna skupnost. Gre za procesno predpostavko, od katere je odvisno vodenje postopka, ki v obravnavni zadevi ni izpolnjena, zato bi moral organ oziroma sodišče zahtevo zavreči. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev pravil postopka iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1, ker je v postopku kot stranka nastopal nekdo, ki ne more biti stranka. Menijo, da bi morala imeti tudi prva dva pritožnika zagotovljeno pravno varstvo in možnost presoje zakonitosti na njunem zemljišču izvedenih dejanj, to je mejne obravnave in zakoličbe zemljiškokatastrskih točk, čeprav zemljišče nato ni bilo vključeno v odločbo, saj mora biti zasebna lastnina, kot ustavno varovana človekova pravica, zavarovana pred nezakonitimi in nepravilnimi posegi, ki niso le odvzem ali omejitev lastninske pravice, ampak tudi druga nezakonita ravnanja državnih organov. Zato imata tudi prva dva tožnika pravico do enakega varstva pravic in do pravnega sredstva, ki sta jima bili, z odrekanjem položaja stranke v izpodbijanem postopku, kršeni. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj sodbo v izpodbijanih točkah izreka razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Zahtevajo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Stranka z interesom je odgovor na pritožbo vložila po izteku roka, zato ga Vrhovno sodišče ni upoštevalo (drugi dostavek 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**K I. točki izreka**

6. Pritožba tretje pritožnice zoper II. točko in pritožba prve in druge pritožnice zoper IV. točko izreka sodbe in sklepa ni dovoljena.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano II. točko izreka sodbe in sklepa odločilo o tožbi prve in druge pritožnice, z izpodbijano IV. točko izreka pa o tožbi tretje pritožnice. Pritožnice so zoper tako odločitev vložile eno pritožbo in z njo skupaj izpodbijale obe točki izreka. Tako vložena pritožba pa v delu, s katerim tretja pritožnica izpodbija odločitev o zavrženju tožbe prve in druge pritožnice, prva in druga tožnica pa odločitev o zavrženju tožbe tretje pritožnice, ni dovoljena.

8. Odločitev o zavrženju tožbe prve in druge pritožnice se namreč ne nanaša na tretjo pritožnico, zavrženje tožbe tretje pritožnice pa se ne nanaša na prvo in drugo pritožnico, zato pritožnice nimajo pravnega interesa za izpodbijanje sklepa sodišča prve stopnje v delu, ki se nanje ne nanaša, saj s to pritožbo ne zahtevajo varstva svojega pravnega položaja. Tega ne spremeni dejstvo, da je sodišče prve stopnje navedlo enake razloge za zavrženje.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 352. člen ZPP v zvezi s prvim dostavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo tretje pritožnice in pritožbo prve in druge pritožnice v navedenem delu zavrglo kot nedovoljeno.

**K II. točki izreka**

10. Pritožba prvih dveh pritožnikov zoper II. točko izreka sodbe in sklepa ter pritožba tretje pritožnice zoper IV. točko izreka ni utemeljena.

11. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju tožbe prvih dveh pritožnikov in tožbe tretje pritožnice oprlo na nesporno ugotovitev, da so pritožniki s tem delom tožbe izpodbijala prvostopenjsko odločbo o ureditvi mej in parcelaciji zemljišč, ki niso v njihovi lasti, ampak v lasti tretjih oseb, in tretja pritožnica tudi sklep pritožbenega organa, s katerim je bila zavržena pritožba prvih dveh pritožnikov, torej sklep, ki se nanjo sploh ne nanaša. 12. Ob taki nesporni ugotovitvi, ki ji pritožniki v pritožbi ne ugovarjajo in tudi ne navajajo, da bi na katerem od teh zemljišč izvrševali upravičenja, ki bi zahtevala sodno varstvo, tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožniki s tem delom tožbe niso uveljavljali varstva kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Navedeno velja tudi za tožbo tretje pritožnice zoper sklep pritožbenega organa. Skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora po ZUS-1 lahko tožnik v upravnem sporu uveljavlja le varstvo svojih pravic in pravnih koristi. Upravni akt se mora torej nanašati na njemu lastne pravice in pravne koristi2 in le v tem obsegu je tožniku v upravnem sporu zagotovljeno sodno varstvo zoper dokončne upravne akte. Če sodišče ugotovi, da tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, tožbe ne obravnava po vsebini, ampak jo v skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrže. S tako tožbo tožnik namreč ne zahteva varstva svojega pravnega položaja, temveč varstvo pravice ali pravne koristi koga drugega oziroma splošnega interesa. V takem primeru pa tožnik ne potrebuje pravnega varstva sodišča, saj ne uveljavlja lastne prizadetosti, tako da upravni spor za njegovo varstvo ni potreben.

13. V obravnavani zadevi prva dva pritožnika in tretja pritožnica s tožbo, ki se je nanašala na ureditev mej in parcelacijo zemljišč, ki niso v njihovi lasti, in tretja pritožnica s tožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe prvih dveh pritožnikov, niso zahtevali varstva svojih pravic in pravnih koristi, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da tožbo v tem delu zavrže na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, pravilna. V posledici tega je pravilna tudi odločitev o stroških postopka.

14. Na pravilnost te presoje ne vplivajo navedbe pritožnikov, da je izpodbijana prvostopenjska odločba enovita in bi se zato morala pritožba katerekoli stranke šteti v korist vseh ostalih, ki pritožbe niso vložili, oziroma bi se moral ugovor posameznega pritožnika upoštevati v korist vseh pritožnikov, s čimer smiselno uveljavljajo enotno materialno sosporništvo. Tem navedbam namreč ni mogoče pritrditi. Zgolj dejstvo, da je bil postopek ureditve mej in parcelacije uveden in voden za večje število zemljišč in je bilo zato v postopku udeleženih več strank ter izdana ena odločba namreč še ne pomeni, da je ta odločba enovita in zato kot pravno veljavna in učinkovita obvelja le kot celota. V obravnavni zadevi gre za več upravnih zadev združenih v skupno obravnavo, kar je pritožnikom pojasnilo že sodišče prve stopnje. Udeležba večjega števila strank, to je lastnikov posameznih zemljišč, v tem postopku ureditve mej in parcelacije večjega števila zemljišč pomeni zgolj formalno sosporništvo, ki je po svoji vsebini (le) združitev več upravnih zadev v en upravni postopek (prvi odstavek 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP), v katerem vsak lastnik oziroma solastnik posameznega zemljišča nastopa kot samostojna stranka (prvi odstavek 132. člena ZUP).3 V obravnavani zadevi to pomeni, da se pritožba in navedbe lastnika posameznega zemljišča v združenih upravnih zadevah upoštevajo le v njegovi upravni zadevi ureditve meje oziroma parcelacije njegovega zemljišča. Iz tega razloga tudi ni upoštevno sklicevanje pritožnikov na stališče Vrhovnega sodišča glede ločenega obravnavanja upravnih aktov, ki so sicer del enovitega upravnega postopka. To stališče tudi ni del obrazložitve v zadevi X Ips 2/2016,4 na katero se pritožba sklicuje, ampak zadeve X Ips 29/2016, ki pa se nanaša na drugačno dejansko in pravno podlago, kar je pritožnikom pojasnilo že sodišče prve stopnje.

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da bi morala imeti prva dva pritožnika, čeprav s prvostopenjsko odločbo o njunem zemljišču ni bilo odločeno, možnost izpodbijati to odločbo zaradi izvedene mejne obravnave in zakoličbe oziroma označbe zemljiškokatastrskih točk na njunem zemljišču. Obe dejanji oziroma opravili, ki sta del geodetske storitve za pripravo elaborata in nista del upravnega postopka (četrti odstavek 6. čelna Zakona o evidentiranju nepremičnin), bosta lahko predmet presoje, ko bo tudi za to zemljišče izdana upravna odločba, ki je podlaga za vpis v zemljiški kataster. Ker njuno zemljišče v izpodbijano odločbo ni vključeno, sodišče prve stopnje s tem, ko je njuno tožbo zavrglo, ni poseglo v njuno ustavno pravico do enakega varstva pravic in do pravnega sredstva.

16. Glede na obrazloženo in ker ostale navedbe za odločitev o zavrženju tožbe niso pomembne, je Vrhovno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

**K III. točki izreka**

17. Pritožniki s pritožbo niso uspeli, zato sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 S sodbo, I. in III. točko izreka sodbe in sklepa, pa je zavrnilo tožbo prve in druge tožeče stranke zoper sklep pritožbenega organa in tožbo tretje tožeče stranke zoper prvostopenjsko odločbo v delu, kjer se ta nanaša na evidentiranje urejene meje med njenimi in sosednjimi zemljišči. Zoper sodbo so tožniki vložil predlog za dopustitev revizije, ki ga je Vrhovno sodišče zavrnilo s sklepom X DoR 147/2022 z dne 14. 12. 2022. 2 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1850/08 z dne 5. 5. 2010, 8. točka obrazložitve. 3 Več o sosporništvu v upravnem postopku: Kerševan E. in Androjna V., Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 134-135. 4 V tej zadevi je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke zavrglo, ker ni bil izpolnjen pogoj po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, za vsebinsko presojo revizije.