Jedro

Ni bistveno, kdaj je bila tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe o prodaji stanovanja vložena. Bistveno je, če je ta pogodba glede na 88. člen ZDen nična, ali ne.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. 1056/98-11 z dne 29.5.1998 ter se zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.5.1998, s katero je ta odločila, da se tožeči stranki z vzpostavitvijo lastninske pravice vrnejo podržavljene nepremičnine z.k. vložka, št. 555 k.o. S.M., sedaj št. 1208 k.o. T. - stanovanja v stavbah v M.: L. 2, L. 4, D. 1, D. 3 in V. 4, ki jih je v 1. točki izreka naštela in da je zavezanec za izročitev teh stanovanj Mestna občina M.; zavrnila pa je zahtevo tožeče stranke za vrnitev stanovanj v stavbah v M.: D. 1, D. 3, L. 2, L. 4, V. 4 in V. 6, ki jih je naštela v 4. točki izreka. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da zahtevane nepremičnine predstavljajo v naravi več stavb oziroma stavbe z večjim številom vhodov, v katerih je 45 stanovanjskih enot. Za 15 najemniških stanovanj je ugotovila, da je pravna prednica Mestne občine M. sklenila najemna razmerja z imetniki stanovanjske pravice ter je ta stanovanja z ustreznim deležem na skupnih prostorih, napravah in na stavbnem zemljišču vrnila denacionalizacijski upravičenki. Za stanovanja, našteta v 4. točki izreka odločbe, pa je ugotovila, da jih je zavezanka oziroma njena pravna prednica po določbah stanovanjskega zakona, ki je začel veljati še pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji (ZDen), zlasti pa pred uveljavitvijo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98, ZPIZ) prodala fizičnim osebam. Zato jih po določbi 16. člena ZDen ni mogoče vrniti. Ker pa je po 37. členu novele ZPIZ (Uradni list RS, št. 7/96) možna v tem primeru le denacionalizacija z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi in ker Mestna občina M. ni takšna pravna oseba, na kateri bi bilo možno vzpostaviti lastninski delež, je zahtevo v tem delu zavrnila.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da so bile nepremičnine, na katere se je zahtevek za prenos nanašal, in so predmet tega upravnega spora, v času, ko je tožena stranka odločala, že v lasti fizičnih oseb. V času odločanja, v mesecu maju 1998, tožeča stranka tudi še ni izpodbijala lastništva fizične osebe na stanovanju v stanovanjski hiši D. 3, M., ki je bilo prodano A.K., saj je tožbo na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe za to stanovanje vložila šele v mesecu juliju 1998. Zato je po presoji sodišča njen ugovor o preuranjenosti odločanja neutemeljen. Na opisano dejansko stanje je po oceni sodišča tožena stranka tudi pravilno uporabila materialno pravo, to je 3. odstavek 247. člena ZPIZ, po katerem se lahko v primerih, ko vrnitev v naravi ni možna, določi odškodnina z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi, v katere premoženje je prešlo zahtevano premoženje, razen, če se zavezanec in zavod ne sporazumeta drugače. Glede na statusno obliko zavezanca, v tem primeru - občine, tudi po mnenju sodišča odškodnina v obliki, kot jo določa navedena določba, ni možna. Občina je samoupravna lokalna skupnost, ki opravlja lokalne zadeve, ki zadevajo prebivalce občine (140. člen Ustave RS). Po Zakonu o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93, 6/94, 14/95, 45/96) je opredeljena kot oseba javnega prava (7. člen), ki mora s svojim premoženjem gospodariti kot dober gospodar na predpisan način (51. člen). Stališče tožeče stranke, da bi tožena stranka pri določitvi odškodnine morala uporabiti določbo 42. člena ZDen, ni pravilno, saj je določba 247. člena ZPIZ v razmerju do te določbe ZDen specialne narave. Njeno stališče, da bi tožena stranka morala pri določanju uporabiti predpis, ki je veljal v času vložitve zahteve, to je osnovno besedilo ZPIZ, pa sodišče zavrača, ker upravni organ odloča po predpisih, veljavnih v času odločanja.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da s sklepom razveljavi sodbo upravnega sodišča in mu zadevo vrne v novo sojenje oziroma s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka že dne 22.4.1998 s pripravljalno vlogo izrazila dvom o trditvi Mestne občine M., da vrnitev lastniških stanovanjskih enot glede na 3. odstavek 16. člena v zvezi s 5. točko 19. člena ZDen ni možna in predlagala, da se ji posredujejo kupne pogodbe za navedena stanovanja, da bi ugotovila, ali je bil kršen 88. člen ZDen. Tožena stranka bi ji morala, glede na to, da je očitno zavezanec poslal vso dokumentacijo, kopijo le-te posredovati, ali ji to vsaj sporočiti, saj sama ni imela možnosti kupoprodajnih pogodb pridobiti po drugi poti. Tožeča stranka je pričakovala pripravljalno vlogo zavezanke z ustrezno dokumentacijo, namesto tega pa je tožena stranka izdala delno odločbo in v 4. točki izreka odločila, da se zahteva upravičenca zavrne z obrazložitvijo, da je zavezanka po obvezujočih določbah stanovanjskega zakona, ki je začel veljati še pred uveljavitvijo ZDen, zlasti pa pred uveljavitvijo ZPIZ, prodala določeno število stanovanj, da so ta stanovanja v lasti fizičnih oseb ter jih po določbah 16. člena ZDen ni možno vrniti upravičencu. Tožeča stranka sprva ni imela razloga, da bi o ugotovitvah tožene stranke dvomila. Šele z izdajo sklepa z dne 1.6.1998 je bila obveščena, da je zavezanka dejansko razpolagala s stanovanji, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, v nasprotju z določbami 88. člena ZDen. Po izdaji navedenega sklepa si je ogledala dokumentacijo v upravnem spisu tožene stranke in med drugim ugotovila, da je bilo tudi stanovanje št. 1 v stanovanjski hiši D. 3 v M. prodano A.K. v času moratorija v smislu 88. člena ZDen. Pred izdajo delne odločbe z dne 29.5.1998 bi upravni organ moral omogočiti strankam, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Kupoprodajnih pogodb, ki jih je toženi stranki očitno posredovala zavezanka, le-ta ni predočila upravičencu in mu ni dala možnosti, da se o teh dejstvih izjavi. Meni, da postopek pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil pravilen in da odločba v delu, s katerim je bila zavrnjena zahteva za vrnitev stanovanja št. 1 v stanovanjski hiši D. 3, v M., ni pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka se pritožuje le zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev tožbe zoper delno odločbo tožene stranke v delu, s katerim je le-ta zavrnila zahtevo tožeče stranke za vrnitev stanovanja v prvem nadstropju v stavbi D. 3, v M., ki je bilo prodano A.K., s pogodbo z dne 19.6.1992. Tožeča stranka je že med upravnim postopkom prerekala obstoj ovir po določbah 16. člena ZDen za vrnitev spornih stanovanj. Očitno je zato tožena stranka izdala dne 29.5.1998 delno odločbo, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, dne 1.6.1998 pa še sklep o prekinitvi postopka za stanovanja, ki niso zajeta v navedeni delni odločbi. V citiranem sklepu pa ni navedeno stanovanje, prodano A.K., temveč je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo za njegovo vrnitev, ne da bi posebej obrazložila, na kakšni podlagi je za to stanovanje tako odločila. Po presoji pritožbenega sodišča se sodišče prve stopnje ni pravilno opredelilo do tožbenih navedb v zvezi s stanovanjem, prodanim A.K. Če so bili vsi ostali kupci stanovanj (7), zoper katere je bila vložena tožba za ugotovitev ničnosti kupoprodajnih pogodb, upoštevani pri izdaji sklepa tožene stranke, s katerim je bil postopek iz istega razloga, kot ga uveljavlja tožeča stranka v konkretni zadevi, prekinjen, samo dejstvo, da je bila tožba vložena po izdaji izpodbijane odločbe, ne more biti utemeljen razlog za zavrnitev tožbenih navedb, ki se nanašajo na odločanje o stanovanju, prodanem A.K. Ni namreč bistveno, kdaj je bila tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe, sklenjene dne 19.6.1992, vložena. Bistveno je, če je ta pogodba glede na 88. člen ZDen nična, ali ne. Zato sodišče prve stopnje za zavrnitev tožbe v delu, ki se nanaša na stanovanje, prodano A.K., ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.