Jedro

Pri določitvi preživninskega bremena bo sodišče lahko ugodilo tem večjemu obsegu potreb, kolikor večje so preživninske zmožnosti staršev (začenši z zagotovitvijo minimalnih, najnujnejših življenjskih potreb, vse do nadstandardnih potreb). Pri tem pa mora sodišče ravnati s pravo mero. Širjenje nadstandarnih potreb ima svoje meje tudi pri še tako bogatih starših. V odločitev o obveznem preživninskem bremenu namreč sodi zagotovitev tistih potreb, ki zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj otroka. Vse, kar navedeno presega, mora biti prepuščeno svobodni odločitvi staršev, ali in koliko bodo po svoji vesti nudili otroku več, kot so zavezani s sodno odločbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih 1. in 3. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku za zvišanje preživnine mladoletnih tožnikov. Doslejšnjo preživnino, ki je za vsakega otroka znašala 292,10 EUR je zvišalo na 450,00 EUR za vsakega otroka. Višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo ter nazadnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Proti sodbi vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek zavrne. Podredno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožnik navaja, da se sodišče ni opredelilo do večine ugovorov tožene stranke. Toženec opozarja, da sodišče v postopku zaradi zvišanja preživnine ne odloča na novo glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca, marveč ugotavlja, v kakšnem razmerju so se spremenile potrebe otroka in preživninske zmožnosti staršev. Sodišču očita, da se tega ni držalo, marveč je odmerjalo preživnino, kakor da jo odmerja prvič. Pritožnik tako na več mestih napravlja primerjavo med relevantnimi dejanskimi okoliščinami iz časa sklenitve sodne poravnave in časa sojenja v tej pravdi. Tako opozarja na različno rast osebnih dohodkov obeh staršev. Sodišču očita, da se glede rasti osebnega dohodka zakonite zastopnice ni opredelilo. Dalje pritožnik na več mestih napada ugotovitve sodišče glede potreb mladoletnih tožnikov. Tako navaja, da imajo tožniki sedaj sicer res višje stroške z najemnino, vendar pa zaradi tega živijo v Ljubljani in imajo nižje stroške s prevozom. Izrecno napada ugotovitev sodišča glede stroškov ogrevanja, ki naj bi po ugotovitvah sodbe znašali 1.300,00 EUR. Iz pisnega dokazila, ki ga je predložila zakonita zastopnica, izhaja strošek za ogrevanje v višini 750,00 EUR. Dalje napada ugotovitve sodišča o stroških šolskih potrebščin in zvezkov, stroškov za drsanje in vadnino za mladoletno Z., stroškov za drsalke in dres, ki je izrazito visok in nepodprt z dokaznimi listinami in tudi stroške tekmovanja, ki naj bi znašali 900,00 EUR. Tudi za te stroške ni bil predložen noben dokaz. Pritožba trdi, da je obseg izvenšolskih dejavnosti vseh otrok (predvsem pa mld. L. G.) nesorazmeren. Pritožnik tudi ne soglaša s tako obsežnimi izvenšolskimi dejavnostmi, ki naj bi ne bile v korist otrok. Do teh trditev se sodišče ni opredelilo. Glede na to, da imajo otroci mesečne vozovnice, so neutemeljeni tudi stroški za taksi, ki jih je ugotovilo sodišče. Posebej pa pritožba napada manjko razlogov glede življenjskih razmer v toženčevi novi družini. Sodišče se sploh ni opredelilo do vprašanja finančnih zmožnosti L. Z.. Tako tudi ni upoštevalo njene izpovedbe. Ni upoštevalo niti njene izpovedbe, da je treba za E. plačevati od 200,00 do 300,00 EUR za mesečno varstvo, kajti hči ni bila sprejeta v vrtec. Upoštevalo tudi ni ostalih stroškov v toženčevi novi družini. Sodba nima nobenih razlogov glede tega, da se je L. Z. zaposlila šele 11.10.2010 in še to za tri mesece ter da bo prejemala le 500,00 EUR mesečnega dohodka. Pred tem pa ni bila zaposlena in to ne po svoji krivdi. Sodba tudi nima razlogov glede dejstva, da se je Z. trudila dobiti službo, saj je bila prijavljena na Zavodu za zaposlovanje ter da izredno študira. Po stališču pritožnika so podani pogoji, da se tudi L. Z. upošteva kot družinski član, ki je upravičen do preživljanja s strani toženca. Tega sodišče ni ugotovilo in se do teh dejstev sploh ni opredelilo.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

O naravi pravde za spremembo pravnomočno določene preživnine: Podlaga za spremembo preživnine, ki je določena z izvršilnim naslovom, je podana v 132. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS št. 15/1976 in nasledni; ZZZDR). Poseg v pravnomočno odločeno preživninsko razmerje je utemeljen s tem, da so se po trenutku sklenitve poravnave ali izdaje sodbe, spremenila pravno relevantna dejstva. Ker so ta torej drugačna od tistih, ki so zajeta s časovnimi mejami pravnomočnosti, odločitev o preživninski obveznosti več ni ustrezna.

Prva predpostavka, da sodišče o preživninski obveznosti odloča znova, je torej obstoj spremenjenih razmer. Zato je tudi prva stvar, ki jo mora sodišče v ponovni preživninski pravdi ugotoviti, ta, v čem so se spremenila pravno relevantna dejstva. Če bi sodišče ravnalo drugače, bi v resnici ponovno sodilo o isti stvari. To bi predstavljalo nedopusten poseg v institut pravnomočnosti.

Ko sodišče enkrat ugotovi, da so pravno relevantna dejstva v resnici drugačna oziroma, da so se spremenila, pa se znova odpre pravni in dejanski prostor odločanja o celovitem življenjskem (preživninskem) razmerju. Sodišče v tako razklenjenem pravnem in dejanskem prostoru znova ugotavlja vsa pravno relevantna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o višini preživninske obveznosti. To pa so dejstva, na katera napotujeta določbi 129. in 129.a člena ZZZDR.

Pritožba ima tako na abstraktni ravni prav, ko trdi, da v pravdi za spremembo preživnine sodišče ne sme ravnati tako, kakor da bi preživnino določalo prvič, marveč mora poprej ugotoviti obstoj spremenjenih razmer. Vendar pa je konkreten očitek proti izpodbijani sodbi neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih 4. odstavka na 4. strani izpodbijane sodbe ugotovilo obstoj spremenjenih razmer. Spremembe niso zgolj neznatne, marveč so takšne, da utemeljujejo ponovno odločanje o preživninski obveznosti.

Neutemeljeno pa pritožba na več mestih napada metodo sodišča prve stopnje, ko poudarja, da so posamezni življenjski stroški obstajali že v času, na katerega se nanaša sodna poravnava. Ob predpostavki, da so se razmere v bistvenem spremenile (132. člen ZZZDR), mora namreč sodišče upoštevati vsa pravno relevantna dejstva in ne le tista, ki so nova. Tako ugotovljena dejstva so torej vsa tista dejstva, ki obstajajo v času izdaje nove sodbe ter bodo tudi zajeta z novimi časovnimi mejami pravnomočnosti. Le tako je mogoče priti do odločitve, ki bo skladna s 129. in 129.a členom ZZZDR.

O naravi določanja preživnine nasploh: Odločitev o višini preživninskega bremena je vrednotna in ne matematična odločitev. Gre za določitev vrednotnega razmerja (ravnotežja) v vrednotnem trikotniku: potrebe upravičenca – preživninska sposobnost preživninskega zavezanca – preživninske sposobnosti drugega starša. Naloga sodišča je, da oriše potrebe otroka. To stori tako, da najprej ugotovi otrokovo starost, upošteva splošno znana dejstva o potrebah otroka takšne starosti ter nazadnje upošteva posebnosti konkretnega otroka. Pri takšnem orisu se opira na dejstva ter oceni okviren znesek, ki je potreben za zagotovitev otrokovih potreb (te niso numerično ugotovljive, pa tudi vsak mesec niso enake). Nato ugotovi, kakšne so preživninske zmožnosti obeh staršev. Sklepni korak pa je določitev preživninskega bremena.

Posebej o določanju nadstandardno visoke preživnine: Pri določitvi preživninskega bremena bo sodišče lahko ugodilo tem večjemu obsegu potreb, kolikor večje so preživninske sposobnosti staršev (začenši z zagotovitvijo minimalnih, najnujnejših življenjskih potreb in vse do nadstandardnih potreb). Pri tem pa mora sodišče ravnati s pravo mero. Širjenje nadstandardnih potreb ima svoje meje tudi pri še tako bogatih starših. V odločitev o obveznem preživninskem bremenu namreč sodi zagotovitev tistih potreb, ki zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj otroka. Vse, kar navedeno presega, v bistvu ni več predmet odločanja o preživninski obveznosti, marveč mora biti prepuščeno svobodni odločitvi staršev, ali in koliko otroku po lastni vesti nudijo še več, kot so zavezani s sodno odločbo. Odločitev v preživninski pravdi v tistih primerih, kjer so dohodki izrazito nadpovprečni, pač ne more pomeniti, da je treba dohodek staršev parcialno razkosati, kakor je sodišče primorano storiti v primeru slabih socialnih razmer.

Visoke preživninske sposobnosti staršev imajo v primerjavi s socialno težkimi preživninskimi razmerji torej večji manevrski prostor in omogočajo določitev nadstandardne preživnine, vendar ima tudi ta svoje meje.

Konkretno o odločitvi v tej zadevi: Položaj v obravnavani zadevi je prav tak, da imata oba starša nadstandardne dohodke, zato je utemeljeno, da so tudi potrebe vseh treh otrok nadstandardno zagotovljene. Pri iskanju prave mere, do katere naj bodo nadstandardne preživninske potrebe vseh treh otrok še zagotovljene, pa je sodišče prve stopnje storilo nekaj napak.

Osrednja napaka se nanaša na to posebnost obravnavane zadeve, da je toženec zavezan materialno skrbeti kar za pet mladoletnih otrok. Toženec ima novo družino z dvema malima otrokoma. Živi skupaj z novo partnerko. Toženec je ves čas postopka zatrjeval in dokazoval, da nova partnerka v primerjavi z njim in z materjo tožnikov nima takšnih dohodkov (predvsem zaslišanje L. Z.). Zagotovitev nadstandardnih potreb tožnikov ne sme iti pretirano na rovaš življenja v toženčevi novi družini.

Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni v zadostni meri opredelilo do procesnega gradiva toženca, ki se nanaša na življenjske razmere v toženčevi novi družini (potrebe obeh otrok so ugotovljene pavšalno in pomanjkljivo in v primerjavi s potrebami tožnikov izrazito oklestene, o pridobitnem stanju L. Z. pa so razlogi izrazito pavšalni). Pritožba celo trdi, da mora toženec delno skrbeti za preživljanje nove partnerke. Res je, da ima preživninska obveznost do otrok (tožnikov) prednost pred preživninsko obveznostjo do zakonca, vendar pa je tudi res, da to velja le do določene mere. To mero pa je treba pri priznanju nadstandardnih potreb tožnikov v obravnavani zadevi ugotoviti.

Pritožba napada še številne dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na potrebe tožnikov. Te je sodišče ocenilo in prikazalo v preglednici na peti in šesti strani sodbe. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbeno metodo, ki se spušča v podrobnosti. Kot je bilo že rečeno, preživninska pravda ne sme graditi na metodi matematičnega izračunavanja. Gre za približno oceno, ki se mora skladati tudi s splošno znanimi dejstvi. Tak primer, ki ga pritožba neutemeljeno napada sta na primer stroška za zvezke in druge šolske potrebščine. Podobno velja glede splošnih stroškov (za hrano …), ki so v višini 320,00 EUR za posameznega otroka ugotovljeni na dnu preglednice. Slednji stroški so glede na druge preživninske pravde razmeroma visoki, a spet ne nerazumni. Do kolikšne mere bo sodišče tako ugotovljenim potrebam otrok ugodilo, pa je stvar končne vrednotne ocene, ki upošteva tudi preživninske zmožnosti obeh staršev (vključno z dejstvi, ki se nanašajo na življenjske razmere v toženčevi novi družini) ter ugotovljeno pravo mero pri zagotavljanju nadstandardnih preživninskih potreb tožnikov.

Utemeljeno pa pritožba napada ugotovljeni znesek potreb za ogrevanje stanovanja. Na arbitrarnost ugotovljenega zneska bi lahko kazala listina v prilogi A71, na katero se sklicuje pritožba. Ta namreč izkazuje skoraj pol manjši znesek za ogrevanje (751,00 EUR namesto 1.300,00 EUR), kot je prikazano v preglednici.

Strošek drsalk in dresa (ob nesporni ugotovitvi, da se mladoletna Z. z drsanjem tekmovalno ukvarja) ni pretiran in je skladen s splošno znanimi dejstvi o ceni zimsko-športne tekmovalne opreme. Enako velja glede ocene stroškov, ki nastanejo s tekmovanji v tujini ter stroški učenja violine pri mladoletnem L. G.. Kot že rečeno, so tako ocenjene potrebe (pri čemer bo moralo sodišče prve stopnje korigirati strošek ogrevanja) le okvir, na podlagi katerega nato sodišče napravi vrednotno oceno o višini preživninskega bremena.

Osrednji razlog razveljavitve izpodbijane sodbe je v pomanjkljivi opredelitvi sodišča do življenjskih (premoženjskih) razmer v toženčevi novi družini. S tem je bil toženec prikrajšan v pravici do izjave. Pravici do izjave o pravno odločilnih dejstvih namreč ustreza tudi dolžnost sodišča, da se do navedb stranke opredeli. Ker sodišče tega ni storilo v zadostni meri, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 72/2007 in naslednji; ZPP).

To je v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP terjalo razveljavitev sodbe v izpodbijani 1. in 3. točki izreka. Odločitvi za razveljavitev je botrovalo dejstvo, da bo moralo sodišče prve stopnje le dopolniti pomanjkljivosti v izdelavi sodbe, pritožbeno sodišče pa bi moralo celoten postopek ponoviti, kar bi nasprotovalo načelu iz 11. člena ZPP.

V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje konkretno opredeliti do procesnega gradiva o življenjskih razmerah v toženčevi novi družini (potrebe mladoletnih otrok, materialna sposobnost L. Z.). Nato bo moralo ob že omenjenih korekcijah glede ogrevanja na novo določiti okvir potreb tožnikov. Ob tako ugotovljeni okvirni oceni potreb pa bo moralo nato vrednotno pretehtati, kolikšen znesek le-teh je toženec zavezan kriti za zdrav duševni in telesni razvoj otrok. Pri tem vrednotenju ne bo nepomembno to, na kar opozarja pritožba, da imajo otroci (predvsem L. G.) izrazito veliko izvenšolskih dejavnosti (slednji jih ima kar pet). Te okoliščine bo moralo sodišče upoštevati pri iskanju prave mere za kritje nadstandardnih potreb.