Jedro

Nižji sodišči sta potrdili sklepa disciplinskih organov toženca, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje. Kršitev je imela tudi znake kaznivega dejanja, prizadet pa je bil ugled toženca, zaradi specifičnosti njegove dejavnosti. Ker je tožilec obtožbo umaknil, je bil kazenski postopek ustavljen. Tožnica je menila, da ni podlage za prenehanje delovnega razmerja, saj kazensko ni bila obsojena, umik pa kaže tudi na neznatnost kršitve. Revizija je bila zavrnjena, saj za kaznovanje po pravilniku ni bilo določeno, da je kršitev dana, če je storilec storil kaznivo dejanje. Postopek je bil verjetno ustavljen zaradi velikega razvrednotenja denarja, kar nima nič skupnega s prizadetim ugledom toženca.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepa disciplinske komisije in zbora delavcev tožene stranke, na podlagi katerih ji je prenehalo delovno razmerje zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti. Drugostopenjsko sodišče je potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, ZDSS) vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajala, da je bilo po določbi 1. točke drugega odstavka 74. člena samoupravnega sporazuma mogoče izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja za dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje, s katerim se krši ugled sodišča. Če naj bi tožeča stranka storila omenjeno kršitev, bi moralo obstojati kaznivo dejanje in kršitev ugleda sodišča. Tožeča stranka ni storila kaznivega dejanja, saj ni bila pravnomočno obsojena s sodbo kazenskega sodišča s katero se ugotavlja, da je obtoženec storil kaznivo dejanje. Ne gre za kaznivo dejanje, če ima znake kaznivega dejanja, pa pomeni neznatno nevarnost zaradi majhnega pomena in zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne, ali pa jih ni. Javni tožilec je umaknil obtožni predlog zoper tožečo stranko glede na tako zakonsko normo, kazensko sodišče pa je postopek ustavilo, zato sodišče v drugem postopku nima pravice ocenjevati, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Z dejanjem, ki je po svoji obliki in posledicah neznatno, ne more biti kršen ugled institucije, v kateri je tožnik zaposlen. Nezakonitost in škoda na ugledu se izključujeta, zato ni mogel biti tožeči stranki izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ št. 4/77 do 27/90. člena zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ št. 4/77 do 27/90, ZPP). ZPP se glede na določilo pravega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94) smiselno uporablja kot republiški predpis.

Revizija ni utemeljena.

Disciplinska organa, obe nižji sodišči kot tudi revident izhajajo iz enake razlage 1. točke drugega odstavka 74. člena samoupravnega sporazuma o delovnih razmerjih tožene stranke to je, da stori delavec hujšo kršitev delovnih obveznosti, če dejanje, ki ga stori pomeni kaznivo dejanje, s katerim se krši ugled sodišča s to razliko, da meni revident, da gre za omenjeno kršitev, če delavec stori kaznivo dejanje in to ugotovi kazensko sodišče, medtem, ko ostali menijo, da gre za to kršitev, če opis kršitve pomeni kaznivo dejanje, ki je bilo kot tako določeno v kazenskem zakoniku, to je, če ima znake kaznivega dejanja. Po 1. odstavku 172. člena kazenskega zakona SFRJ, ki je veljal v času, ko je tožeča stranka dvigala denar brez kritja je bila izdaja nekritih čekov kaznivo dejanje, zato se revizijsko sodišče pridružuje mnenju drugostopnega sodišča, da je šlo za omenjeno kršitev delovnih obveznosti že s tem, da je bila v zakonu določena izdaja nekritega čeka kot kaznivo dejanje. Razlaga določila samoupravnega sporazuma kot jo razume revizija bi bila utemeljena le, če bi samoupravni sporazum določal, da je hujša kršitev delovnih obveznosti storjena, če delavec stori kaznivo dejanje. Pri taki določbi, bi bila pravilna razlaga revizije, ker pa take določbe ni, okoliščina, da je bil zoper tožečo stranko kazenski postopek ustavljen, ne kaže na zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi jo storilo pritožbeno sodišče. Tudi navedba revizije zakaj ni bil kršen ugled sodišča ni utemeljena. Disciplinska komisije je utemeljila svojo odločitev, da je bil kršen ugled sodišča s tem, da je izdala tožeča stranka nekrite čeke za znesek preko 8.000.000 dinarjev, kar je bilo v času izdaje čekov izredno veliko denarja in da je zaposlena v državnem organu, ki sodi storilcem podobnih dejanj, zato je nesprejemljivo, da bi bila še naprej zaposlena na sodišču. V času, ko je javni tožilec umaknil obtožbeni predlog zoper tožečo stranko, je zaradi devalvacije omenjeni znesek predstavljal le še 800 dinarjev, kar je v tistem času znašalo približno 114 DEM. Glede na to ni mogoče utemeljeno izpodbijati ugotovitev sodišča, da je bil kršen ugled sodišča s tem, da je tožilec umaknil obtožni predlog zoper tožečo stranko. S takim ravnanjem tožilca ni z ničemer razvrednotena obrazložitev disciplinske komisije, da je tožeča stranka s svojim ravnanjem kršila ugled sodišča. Po tretjem odstavku 73. člena ZDSS revizijsko sodišče, če je revizija vložena po prvem odstavku tega, člena preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Iz razlogov ne izhaja, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, zato je bilo treba revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno.