Jedro

Po presoji sodišča druge stopnje trditve oziroma navedbe iz izvedenskega mnenja, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne morejo predstavljati podlage za subjektivno oceno zatrjevane nepremoženjske škode. Presojo subjektivne ocene škode lahko sodišče opravi, če izvede dokaz z zaslišanjem stranke, ki edina lahko izpove o svojem subjektivnem doživljanju nepremoženjske škode, ki jo zatrjuje.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plačati odškodnino v višini 41.600,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23. 8. 2020 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna povrniti tožniku 20,17 % stroškov pravdnega postopka, tožnik pa toženki 79,83 % stroškov pravdnega postopka (III. točka izreka).

2.Zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi obrazloženo zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje nedopustno opustilo zahtevano dodatno zaslišanje tožnika. Nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede soprispevka tožnika, izvedenskega mnenja in višine priznane odškodnine. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, toženki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov v 15 dneh od prejema odločitve sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predlaga tudi, da sodišče druge stopnje po določbi 356. člena ZPP odločanje v obravnavani zadevi prepusti drugemu sodniku sodišča prve stopnje.

3.V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za potrditev izpodbijane sodbe in v celoti graja pritožbene navedbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki se uveljavljajo v pritožbi in v okviru uradnega preizkusa zadeve ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena s postopkovnimi kršitvami absolutne narave, ki narekujejo njeno razveljavitev, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7.Pritožba utemeljeno zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih zatrjevanj v zvezi z prekrškovnim postopkom, ko je presojalo o tožnikovem soprispevku. Po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnik v pritožbi utemeljeno graja obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanim soprispevkom tožnika k nastali škodi. Sodišče prve stopnje se je pri presoji soprispevka oprlo na plačilni nalog, ki bi ga naj tožnik prejel zaradi prečkanja cestišča izven prehoda za pešce (glej 13. in 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar pa je tožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje večkrat zatrjeval in pojasnjeval, da je v postopku sodnega varstva zoper plačilni nalog uspel, prekrškovni postopek zoper njega v zvezi z domnevnim prekrškom pa je bil ustavljen. Tožnik zato v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da izpodbijana sodba nima razlogov zakaj sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedenih trditev tožnika. Navedeni razlogi pa bi bili odločilni, glede na to, da je sodišče kot bistveno okoliščino, ki bi naj utemeljevala oziroma potrjevala soprispevek tožnika k nastali škodi štelo dejstvo, da je tožnik "prečkal cestišče izven prehoda za pešce, za kar je prejel plačilni nalog".¹ Kadar se sodišče prve stopnje ne opredeli do vseh relevantnih strankinih navedb krši dolžnost opredelitve, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.²

8.Nadalje sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o subjektivni oceni nepremoženjske škode oziroma sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela individualizacije. Merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo izhajajo iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine³ za nepremoženjsko škodo, ki iz takšne zakonske ureditve izhajata, sta načelo individualizacije višine odškodnine, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu in načelo objektivne pogojenosti njene višine, ki narekuje upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče mora enake položaje obravnavati enako, različne pa različno, tako se doseže, da je znesek vpet v širše družbene okvirje in skladen z obstoječo sodno prakso. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer navedlo, da je trditve oziroma navedbe tožnika upoštevalo v okviru izvedenskega mnenja.⁴ Vendar po presoji sodišča druge stopnje trditve oziroma navedbe iz izvedenskega mnenja, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne morejo predstavljati podlage za subjektivno oceno zatrjevane nepremoženjske škode. Presojo subjektivne ocene škode lahko sodišče opravi, če izvede dokaz z zaslišanjem stranke, ki edina lahko izpove o svojem subjektivnem doživljanju nepremoženjske škode, ki jo zatrjuje. Te presoje pa sodišče prve stopnje ni opravilo. Obrazložilo tudi ni zakaj je ni opravilo. Posledično izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer razlogov o subjektivni oceni nepremoženjske škode, zato je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.Kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni navedlo jasnih razlogov, zakaj ni zaslišalo tožnika glede zatrjevane višine nepremoženjske škode. Pooblaščenec tožnika je na naroku 3. 4. 2025 izrecno vztrajal pri zaslišanju tožnika glede višine odškodnine (list. št. 226), kasneje pa je sodišče obvestil, da tožnikovo zdravstveno stanje onemogoča zaslišanje tožnika na domu, in da bo javil, ko se bo stanje tožnika izboljšalo (list. št. 229). Potem, ko je bil tožnik vabljen na zadnjo glavno obravnavo z vabilom na zaslišanje pa je pooblaščenec prosil za preložitev naroka, ker tožnika vozijo z reševalnim vozilom dopoldan na zdravljenje v X. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnik odstopil od svojega zaslišanja. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi z zaslišanjem tožnika zgolj navedlo, da je "sodišče zavrnilo tudi predlog za dodatno zaslišanje tožnika kot stranke glede višine odškodnine v smislu določila 258/I člena ZPP". Takšna obrazložitev zavrnitve predloga za zaslišanje tožnika je nejasna in je tudi ni mogoče preizkusiti. Prvi odstavek 258. člena ZPP določa, da se zasliši samo druga stranka, če se sodišče prepriča, da stranki oziroma osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko, niso znana sporna dejstva, ali če zaslišanje te stranke ni mogoče. Na tem mestu je potrebno poudariti, da gre za pomemben dokazni predlog tožnika, ki ima vpliv na presojo višine denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v smislu določbe prvega odstavka 258. člena ZPP, na katero se sklicuje, zakaj tožniku v obravnavani pravdni zadevi naj ne bi bila znana sporna dejstva ali zakaj zaslišanje tožnika ni mogoče. Če je štelo, da tožnika ni mogoče zaslišati zaradi zdravstvenih razlogov, bi moralo to jasno obrazložiti in podkrepiti z obrazložitvijo zdravstvene dokumentacije, ki bi takšno odločitev podpirala. Navedlo tudi ni morebitnih drugih razlogov zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika glede zahtevane višine odškodnine. Tožniku je bila s tem kršena pravica do izjave, ki jo v pritožbi utemeljeno graja. V pritožbi, torej utemeljeno zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče opustilo predlagano tožnikovo zaslišanje glede višine odškodnine.

10.Navedenih kršitev glede na njihovo naravo sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti, zato je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje, v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP. Sodišče druge stopnje namreč ocenjuje, da ugotovljene kršitve ne more samo odpraviti, saj bi s tem na pritožbeni stopnji prvič opravljalo celovito presojo trditvene in dokazne podlage spora. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje bo strankama zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave RS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva pred sodiščem druge stopnje (25. člen Ustave RS). Razveljavitev sodbe tudi ne posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tožniku omogočiti uresničevanje pravice do izjave ter jasno obrazložiti in se tudi opredeliti do navedb tožnika glede soprispevka ter vključiti razloge o subjektivni oceni nepremoženjske škode.

11.Sodišče druge stopnje je na podlagi določbe 356. člena ZPP, zadevo dodelilo drugemu zakonitemu sodniku. Sodišče druge stopnje ima to pooblastilo zlasti takrat, ko je sodba sodišča prve stopnje razveljavljena zato, ker je ni bilo mogoče preizkusiti ali ker je sodišče spregledalo katero od pomembnih navedb tožnika.⁵ Pri tem je sledilo navedbam tožnika v pritožbi, ki so se nanašale na več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je sicer opozarjal že tekom postopka na prvi stopnji, sodišče prve stopnje pa temu ni sledilo.

12.Ker je bila razveljavitev izpodbijane sodbe potrebna iz že navedenih razlogov, se do ostalih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Glej 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

2Glej: Lojze Ude, Nina Betetto, Aleš Galič, Vesna Rijavec, Dragica Wedam Lukić, Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 309.

3Glej tudi zadeve: VSRS sodba II Ips 789/2007 z dne 10. 11. 2008, VSL sodba II Cp 1401/2009 z dne VSL sodba II Cp 1401/2009 z dne 30. 9. 2009, VSL sodba II Cp 1995/2021 z dne 16. 2. 2022, VSL sodba II Cp 1249/2023 z dne 13. 12. 2023, VSRS sodba II Ips 521/2009 z dne 17. 9. 2009, VSL sodba II Cp 1078/2022 z dne 19. 7. 2022 in številne druge.

4Glej na primer 16. in 27. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

5Glej: Zobec, J. (2009). Komentar k 356. členu ZPP, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, redakorja: Ude, L., Galič, A., Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije: GV Založba, str. 458-459.