Jedro

Tožencu v zvezi s škodnim dogodkom ni mogoče očitati naklepa niti hude malomarnosti. Ob ugotovljenih dejstvih, tj. da toženec ni bil poučen o varnem delu v smislu določb ZVZD-1, da mu je bilo prepuščeno, kako bo opravil odrejeno nalogo, da tožeča stranka ni dokazala, da so bile sporne plošče v takem položaju, da bi jih bilo tega dne mogoče povezati brez potrebnega premika, da se je pri tožeči stranki za premik plošč pred vezanjem uporabilo mostovno dvigalo in da je tožeča stranka tožencu dopuščala, da je tudi sam uporabil mostovno dvigalo, je prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožencu v zvezi z opravo delovne naloge, ko je za premik kamnitih plošč sam uporabil mostovno dvigalo in je posledično prišlo do sesutja in zloma plošč, ni mogoče očitati hudo malomarnega ravnanja. Ravnanje toženca v dani situaciji ni odstopalo od ravnanja povprečnega, normalno skrbnega človeka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožencu pa je v 15 dneh dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženca uveljavljala plačilo zneska v višini 4.263,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31. 7. 2017 dalje do plačila in povračilo stroškov tega postopka. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti 3.398,38 EUR stroškov postopka v roku 8 dni, v primeru zamude od zapadlosti dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je dokazna ocena arbitrarna, saj sodišče iz posameznih dokazov povzame le tiste okoliščine, ki potrjujejo tezo o tem, da toženec za škodo, ki ji je nastala, ni odškodninsko odgovoren. Obrazložitev sodbe, da se je za premik plošč pred vezanjem uporabilo mostovno dvigalo, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. To ugotovitev je sodišče sprejelo zgolj na podlagi proste izpovedi A.A.. Sodnica, ki na zaslišanju priče ni bila prisotna in ki dokaza ni neposredno izvedla, je dala prednost prosti izpovedi priče in ne, ko je ta odgovarjala na vprašanja pooblaščencev in povedala, da se mostovno dvigalo ne uporablja za premik plošč. Sodišče se ne bi smelo zadovoljiti zgolj z branjem izpovedi, ki jo je priča podala v istem postopku pred drugim sodnikom. Načelo ustnosti in neposrednosti narekuje soočenje sodnika s pričo, saj se na ta način ustvari neposreden oziroma verodostojen vtis o prepričljivosti izpovedovanja. Ker ta procesna aktivnost ni bila opravljena, iz obrazložitve sodbe ni razvidna takšna procesna metodologija, ki bi lahko z zadostno zanesljivostjo odpravila empirični dvom o odločitvi sodišča. Sodišče je kršilo 4. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in je zato podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da je sodišče iz konteksta vzelo del izpovedi priče B.B.. Ni pa upoštevalo njegove izpovedi, da se za potrebe vezanja plošč v primeru slabega vremena dvigala ne uporablja. Ugotovitev sodišča, da se je za premik uporabljalo mostovno dvigalo, je v nasprotju z izpovedjo ostalih prič. Navaja, da je imelo sodišče glede dokazov strank različne kriterije oziroma jih ni obravnavalo z enako skrbnostjo. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, pa je kršitev prerasla v absolutno bistveno kršitev odločb postopka iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP. Toženec je dobil izrecna navodila, kaj narediti. To pa pomeni, da izvedba naloge ni bila prepuščena tožencu, kot je to zmotno ugotovilo sodišče. Napačna je ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni dokazala, da so bile sporne plošče v takšnem položaju, da bi jih bilo spornega dne mogoče prevezati brez potrebnega premika. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi prič, ki so to dejstvo potrdile. Poudarja, da je toženec mostovno dvigalo, ki se ni uporabljalo za premik plošč med vezanjem, uporabil samoinciativno, protipravno in hudo malomarno. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja dokazna ocena izpovedi toženca v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Obrazložitev sodbe ne zadošča kriterijem, ki jih je določilo Ustavno sodišče RS, zato je podana kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje v zvezi z upoštevanjem izpovedi priče A.A. neutemeljeno očita kršitev načela ustnosti in neposrednosti. Iz zapisnika o prvem naroku nove glavne obravnave z dne 12. 9. 2019 (list. št. 46) izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo prvi narok po razveljavitvi (glede na to, da je bila v pritožbenem postopku sodba prvostopenjskega sodišča z dne 16. 11. 2018 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika) in sprejelo sklep, da se v dokaznem postopku ponovi dokazovanje z listinami v prilogah in da se vse listine štejejo za prebrane ter da nanje ni pripomb in da se v soglasju s strankami preberejo izpovedi toženca in direktorice tožeče stranke ter izpovedi prič. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je bilo v navedeni procesni situaciji pravilno in skladno z določbo tretjega odstavka 302. člena ZPP. V kolikor je tožeča stranka menila, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, ker mu v zvezi z neizvedbo predhodno že izvedenih dokazov ni bila dana možnost izjave, in da je v zvezi s tem podana bistvena kršitev v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP, bi morala na podlagi 286.b člena ZPP tako kršitev uveljavljati takoj že pred sodiščem prve stopnje na prvem naroku nove glavne obravnave dne 12. 9. 2019, ki se je opravila po razveljavitvi sodbe pred drugim sodnikom. Vendar tega ni storila in ni navedla ovir, da tega ni mogla storiti. Zato te kršitve glede na določbe navedenega člena ZPP tožeča stranka ne more uveljavljati v pritožbenem postopku.

7. Tožnica sodišču prve stopnje v zvezi z oblikovanjem dokazne ocene neutemeljeno očita kršitev 8. člena ZPP. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej, kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke, zato ni podana relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 8. člena ZPP. V zvezi s tem pa tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Prav tako je v zvezi z obrazložitvijo sodbe neutemeljen pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, obrazložitev izpodbijane sodbe nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, saj vsebuje jasne razloge za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, med katerimi ni nasprotij. Zato tudi ni podana kršitev 22. člena Ustave RS niti 6. člena EKČP. V okviru tega pritožbenega razloga tožeča stranka v bistvu uveljavlja svoje nestrinjanje z dokaznimi zaključki glede zavrnitve odškodninskega zahtevka, torej drug pritožbeni razlog, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu od toženca, kot od svojega bivšega delavca, uveljavlja plačilo odškodnine v višini 4.263,72 EUR, ki mu je nastala zaradi hudo malomarnega ravnanja toženca pri izvedbi delovne naloge. Tožencu je očitala, da je z nepravilnim in nedovoljenim načinom dela, ko se je samoinciativno lotil premika kamnitih plošč z mostovnim dvigalom, povzročil, da so se prevrnile in polomile kamnite plošče, zaradi česar ji je nastala premoženjska škoda v vtoževanem znesku. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da tožencu v zvezi z nastankom škode ni mogoče očitati naklepa oziroma hude malomarnosti, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja.

10. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR 1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), v skladu s katero mora delavec delodajalcu povrniti škodo, ki mu jo povzroči na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti. Za utemeljenost odškodninskega zahtevka morajo biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženca, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. in nadaljnji členi Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.): nastanek škode (tožniku), nedopustno ravnanje toženca, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem toženca ter odgovornost toženca.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec pri tožeči stranki zaposlen na delovnem mestu pomočnika kamnoseških del. Dne 14. 10. 2014 je tožencu nadrejeni C.C. naročil, da poveže in zatrdi kamnite plošče. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da navodilo tožencu ni vsebovalo jasnih napotkov, na kakšen način naj to opravilo izvede. Kot izhaja iz izpovedi C.C., je ta mislil, da bo toženec kamnite plošče povezal in jih utrdil z železnimi koli, ne pa da bo uporabil mostovno dvigalo. Nasprotno pa je toženec povedal, da je za to delo moral najprej opraviti premik plošč in jih poravnati, kar se lahko naredi z železno palico ali pa, kot v konkretnem primeru, z mostovnim dvigalom, ker so bile plošče napačno postavljene, kot ga je to sicer naučil C.C.. Ob upoštevanju njunih izpovedi je prepričljiv dokazni zaključek sodišča, da tožencu sicer ni bilo izrecno naročeno, naj pri opravilu uporabi mostovno dvigalo, ampak je bilo to, kako bo nalogo opravil, prepuščeno tožencu. Pritožbene navedbe o jasnosti navodil tožencu so neutemeljene.

12. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da so bile kamnite plošče spornega dne v takem položaju, da bi jih bilo tega dne mogoče povezati brez potrebnega premika z mostovnim dvigalom. Tožeča stranka je zatrjevala, da so bile spornega dne kamnite plošče že v navpičnem položaju, zato bi jih bilo mogoče povezati in zatrditi zgolj s pasom in eventuelno z železno palico, nikakor pa ne z mostovnim dvigalom. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj njeni izpovedi ni verjelo in zakaj je po oceni ostalih izvedenih dokazov (zlasti izpovedi prič in listinske dokumentacije) zaključilo, da tožeča stranka teh trditev ni dokazala. Dokazna ocena izvedenih dokazov sodišča prve stopnje je jasna, logična in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, so neutemeljene. Zaslišane priče o dejstvu, v kakšnem položaju so bile spornega dne kamnite plošče, preden so se razbile, niso izpovedale skladno (tako je npr. A.A. izpovedal, da se ne spomni, ali so bile sporne plošče ob nosilec zložene pod kotom ali navpično in da so bile ponavadi naslonjene ter jih je bilo potrebno pred vezenjem premakniti tako, da slonijo pod istim kotom ena na drugi; B.B. je pojasnil, da so bile sporne plošče na hranjenju že dlje časa in vedno v enakem položaju, ni pa vedel, ali so tedaj že bile te plošče povezane s pasom; D.D. pa je povedal, da so plošče morale biti položene navpično). Ob upoštevanju, da zatrjevanega dejstva o legi plošč sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti niti na podlagi predloženih fotografij, ki prikazujejo način hranjenja in skladiščenja kamnitih plošč tako v navpičnem kot tudi v bolj položnem položaju, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene.

13. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je toženec že pred škodnim dogodkom uporabljal mostovno dvigalo oziroma mu je tožeča stranka to dopuščala in da se je pri tožeči stranki za premik plošč pred vezanjem uporabljalo tudi mostovno dvigalo. Tožeča stranka v pritožbi ugotovitvi o uporabi mostovnega dvigala za premik plošč nasprotuje z navedbami, da je sodišče upoštevalo zgolj izpoved A.A., ki ni verodostojna priča, izpovedi ostalih prič, ki so to dejstvo zanikale, pa ni upoštevalo, kar ne drži. Sodišče prve stopnje je v zvezi z okoliščinami uporabe mostovnega dvigala za premik plošč utemeljeno verjelo tožencu, ker sta o tem v bistvenem enako izpovedala A.A. in B.B.. Tako je npr. A.A. izpovedal, da so plošče ponavadi bile naslonjene in da jih je bilo potrebno pred vezanjem premakniti tako, da slonijo pod istim kotom ena na drugi, kar se opravi z montirnim železjem, je pa tudi sam kdaj v namen vezanja pred slabim vremenom za premik plošč uporabil dvigalo, da je plošče premaknil. B.B. pa je pojasnil (med drugim), da tudi sam uporablja dvigalo za premik plošče, da jo veže, vendar nikoli sam, za to sta potrebna dva, da plošča zaradi nihanja ne bi počila. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do dejstva, da je A.A. na postavljena vprašanja pooblaščenca tožeče stranke izpovedal drugače kot v prosti izpovedi (da se za premike plošč ne uporablja mostovnega dvigala, ampak montirno železje) in pojasnilo, zakaj je bil prepričljivejši v prosti izpovedi. Zgolj zato njegova izpoved še ni neverodostojna, kot to zmotno navaja tožeča stranka v pritožbi, ampak jo mora sodišče oceniti tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, kar je sodišče tudi storilo. Tudi v tem delu je dokazna ocena sodišča jasna in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Pritožbene navedbe, ki dokazno oceno izpodbijajo, pa niso utemeljene.

14. Med strankama ni bilo sporno, da tožeča stranka toženca ob sklenitvi delovnega razmerja ni napotila na usposabljanje iz varstva pri delu in da toženec ni imel izpita za upravljavca dvigal v smislu določb Pravilnika o splošnih ukrepih in normativih za varstvo pri delu z dvigali (Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami). Toženca pa tudi ni usposobila za varno delo, kot to določa 38. člen Zakona o varstvu pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 s spremembami), po kateri mora delodajalec delavca usposobiti za varno opravljanje dela ob sklenitvi delovnega razmerja, pred razporeditvijo na drugo delo, pred uvajanjem nove tehnologije in novih sredstev za delo ter ob spremembi v delovnem procesu, ki lahko povzroči spremembo varnosti pri delu, usposabljanje pa mora biti prilagojeno posebnostim delovnega mesta, ki ga delavec zaseda. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je s tem, ko tožeča stranka ni izpolnila svoje zakonske obveznosti in toženca ni usposobila za varno delo, prekinjena vzročna zveza med ravnanjem toženca in nastalo škodo.

15. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožencu v zvezi s škodnim dogodkom ni mogoče očitati naklepa niti hude malomarnosti. Ob ugotovljenih dejstvih, tj. da toženec ni bil poučen o varnem delu v smislu določb ZVZD-1, da mu je bilo prepuščeno, kako bo opravil odrejeno nalogo, da tožeča stranka ni dokazala, da so bile sporne plošče v takem položaju, da bi jih bilo tega dne mogoče povezati brez potrebnega premika, da se je pri tožeči stranki za premik plošč pred vezanjem uporabilo mostovno dvigalo in da je tožeča stranka tožencu dopuščala, da je tudi sam uporabil mostovno dvigalo, je prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožencu v zvezi z opravo delovne naloge, ko je za premik kamnitih plošč sam uporabil mostovno dvigalo in je posledično prišlo do sesutja in zloma plošč, ni mogoče očitati hudo malomarnega ravnanja. Ravnanje toženca v dani situaciji ni odstopalo od ravnanja povprečnega, normalno skrbnega človeka.

16. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova premoženjske škode pravilna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške pritožbe. Tožencu pa je dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na njeno pritožbo**.** Ti ob upoštevanju vrednosti pritožbenega predmeta znašajo 375 točk (tar. št. 15/4 OT) oziroma 225,00 EUR, z upoštevanjem materialnih stroškov v višini 4,50 EUR in 22 % DDV pa skupaj 280,00 EUR. Ta znesek je tožeča stranka dolžna povrniti tožencu, v primeru zamude 15 dnevnega izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.