Jedro

Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe skupaj z vložitvijo tožbe v tem individualnem delovnem sporu. Tožena stranka je že zadržala učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, z vložitvijo tožbe s predlogom za izdajo začasne odredbe pa je bilo že na podlagi zakona učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadržano do pravnomočne odločitve sodišča o tem predlogu za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, na podlagi katerega naj bi se zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi do pravnomočne odločitve sodišča v sporu zaradi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in z začasno odredbo zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi do pravnomočne odločitve sodišča v predmetnem sporu. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V zvezi s tem se sklicuje na zadnji odstavek 272. člena ZIZ, na podlagi katerega upnik ni dolžan dokazati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo utrpel le neznatno škodo. Tožnik je izkazal, da bi toženi stranki nastala zgolj neznatna škoda in tožena stranka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi jih brez izdaje začasne odredbe utrpel tožnik, v kolikor bi se štelo, da tožnik ni več v delovnem razmerju. Tožniku bo v primeru neizdaje začasne odredbe nastala nenadomestljiva škoda, ki bo pomembno ogrozila njegov socialni položaj. Do pravnomočne odločitve sodišča tožnik ne bo prejemal nobenih dohodkov in bo na ta način v celoti onemogočen njegov eksistenčni minimum. Neutemeljeni so tudi pravni zaključki prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni dokazal za verjetno, da terjatev obstoji. Tožena stranka je tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj ni z ničemer dokazala znakov kaznivega dejanja, niti ni v spis predložila nobenega relevantnega dokaza. Raziskavo je vodila površno, njeni zaključki glede storitve kršitev pogodbenih obveznosti pa temeljijo zgolj na insinuacijah, ki pa ne zadostujejo za podajo izredne odpovedi, saj ne dokazujejo vseh znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Zmotno je naziranje sodišča prve stopnje, da bo šele v okviru dokaznega postopka moč odločati o utemeljenosti njegovega zahtevka. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ni razpisalo naroka, na katerem bi zaslišalo stranke, na podlagi česar bi lahko ugotovilo dejansko stanje in samovoljno ravnanje delodajalca. S tem je zakrivilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tožnik se sprašuje, s čim naj drugače izkaže za verjetno, da terjatev obstoji in da bodo posledice, ki jih bo utrpela tožena stranka, neznatne v primerjavi s posledicami, ki jih trpi sedaj sam, ko je brez vsakršnega premoženja. Razlaga sodišča v zvezi z določbo tretjega odstavka 227. člena ZDR je zmotna in neutemeljena. Odločitev sodnika ni odvisna od odločitve in postopanje inšpektorata. Izpodbijano stališče sodišča prve stopnje pa je sporno tudi zaradi narave postopka inšpekcijskega nadzora, ki se začne samo po uradni dolžnosti. Inšpektor ni vezan na prijavo, zato pobudnik nima lastnosti stranke v tem inšpekcijskem postopku in ne more zahtevati izdajo odločbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi z prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pravno podlago za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe daje 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe skupaj z vložitvijo tožbe v tem individualnem delovnem sporu na podlagi tretjega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Iz spisovnih podatkov izhaja (sklep z dne 30. 11. 2010 – A2, sklep z dne 19. 1. 2011 – A3), da je tožena stranka zadržala učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do poteka roka za arbitražo oziroma sodno varstvo (člen 85/1 ZDR), z vložitvijo tožbe s predlogom za izdajo začasne odredbe pa je bilo že na podlagi člena 85/3 ZDR učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadržano do pravnomočne odločitve sodišča o tem predlogu za izdajo začasne odredbe.

272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.) določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve je, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji oziroma da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg tega pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, ki so opredeljene v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Upnik mora verjetno izkazati bodisi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, bodisi da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, bodisi da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, razen v primeru, če bi upnik izkazal za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena ZIZ v zvezi z tretjim odstavkom 270. člena ZIZ).

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik v dosedanjem postopku ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, t.j. verjetnosti obstoja terjatve. Terjatev je verjetno izkazana, če okoliščine, ki govorijo v prid obstoju določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju takšnega dejstva.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu izpodbijal sklepa tožene stranke, na podlagi katerih mu je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi (posledično pa je vtoževal ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, prijavo v obvezna zavarovanja za čas brezposelnosti, priznanje delovne dobe za navedeno obdobje, poziv na delo in obračun ter izplačilo pripadajočih plač skupaj z povrnitvijo pravdnih stroškov). Navajal je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker v njem ni navedenega datuma, kdaj se je delodajalec seznanil s kršitvijo, zatrjeval pa je tudi, da je tožena stranka dejansko stanje pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nepopolno ugotovila. Do tožnikovega zagovora se ni opredelila, dokaze, na katere se opira izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa je tožena stranka nepravilno dokazno ocenila in na takšno dokazno oceno oprla svojo odločitev. Po tožbenih trditvah tožnika tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, dokazov, ki bi utemeljevali kakršenkoli sum storitve kaznivega dejanja pa ni. Tožena stranka ni z ničemer dokazala znakov kaznivega dejanja, niti ni v spis predložila nobenega relevantnega dokaza.

Tožnik je tožbi priložil izpodbijana sklepa tožene stranke z dne 30. 11. 2010 in 19. 1. 2011 ter zapisnik o zagovoru, kot dokaz pa je predlagal tudi zaslišanje strank. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni verjetno izkazal obstoja svoje terjatve, pravilna. S tem, ko v izpodbijanem sklepu z dne 30. 11. 2010 dejansko ni točno navedeno, kdaj se je tožena stranka seznanila s kršitvijo delavca, ni podana takšna kršitev, zaradi česar bi bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Sodišče prve stopnje pri tem utemeljeno ugotavlja, da je datum seznanitve tožene stranke z očitano kršitvijo tožnika jasno razviden iz sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 19. 1. 2011. Tožnik pa verjetnosti obstoja terjatve ni izkazal niti z preostalimi navedbami iz tožbe oziroma s preostalimi predloženimi dokazi, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da je tožena stranka izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala na podlagi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Zgornje trditve tožnika in predloženi dokazi ne nudijo opore ugotovitvi, da je tožnik s tem verjetno izkazal obstoj svoje terjatve za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnikovo zatrjevanje, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker razlog zanjo ni obstajal, še ne pomeni, da je s tem izkazal svojo terjatev za verjetno. Pritožbeno sodišče kot primeroma navaja, da bi tožnik terjatev verjetno izkazal, če bi bilo mogoče že na podlagi njegovih navedb iz predloga za izdajo začasne odredbe ugotoviti, da obstaja velika verjetnost nezakonitosti te izredne odpovedi (npr. da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku zakonsko določenih rokov, da tožniku v nasprotju z določbami ZDR ni bila podana pisna obdolžitev oziroma mu omogočen zagovor, …).

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika o materialnopravno zmotnem stališču prvostopenjskega sodišča v zvezi z izkazovanjem nevarnosti onemogočanja oziroma precejšnje otežitve uveljavitve terjatve ter posledično s sklicevanjem na tretji odstavek 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje se z ozirom na dejstvo, da je ugotovilo, da tožnik obstoja svoje terjatve ni verjetno izkazal, z preostalimi pogoji, ki morajo biti podani za izdajo začasne odredbe, niti ni ukvarjalo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je tožnik v tožbi predlagal. Zaradi neizvedenih dokazov bi bilo sodišču prve stopnje kvečjemu mogoče očitati nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, vendar tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Upoštevati je namreč treba dejstvo, da je postopek odločanja o predlagani začasni odredbi hiter (na podlagi drugega odstavka 43. člena ZDSS-1 mora sodišče o predlagani začasni odredbi odločiti najkasneje v 3 dneh), zato sodišču prve stopnje pred odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe ni bilo potrebno zaslišati strank in opraviti naroka za preizkus tega predloga.

Ker za izdajo predlagane začasne odredbe ni bil izpolnjen temeljni predpogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjetna izkazanost obstoja terjatve), pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika, ki se nanašajo na tretji odstavek 227. člena ZDR in na zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi po pristojnem inšpektorju za delo, ne odgovarja, saj za odločitev o utemeljenosti tožnikove pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360 člena ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (druga točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.