Jedro

Nepravilno je stališče tožeče stranke, da ji nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni treba plačati, ker gre za stanovanjski objekt, ki ni primeren za bivanje, ker ni dokončan. Navedeno stališče ni skladno z opredelitvijo zazidanega stavbnega zemljišča. Po 2. členu ZSZ/97 je zazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov, na kateri je zgrajen objekt enako kot tudi po 2. členu ZSZ84, ki je z uveljavitvijo ZSZ97 sicer prenehal veljati, razen določb VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave B, št. 424-21921/03-ŠF z dne 30. 5. 2003. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje na določila 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, dalje ZSZ), po katerem se tudi po uveljavitvi tega zakona dne 25. 7. 1997, kakor tudi po uveljavitvi Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/2002, v nadaljevanju ZUreP-1), dne 1. 1. 2003, uporabljajo v zvezi z odmero za nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč kot veljavne določbe VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča po Zakonu o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 - 33/89, dalje ZSZ84). V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na 218. člen Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/2002, v nadaljevanju ZGO-1) po katerem velja, da se določbe 1. alinee 1. odstavka 56. člena ZSZ uporabljajo samo za tista zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki jih določa ta člen tega zakona. Po 2. odstavku 218. člena ZGO-1 se za zazidana stavbna zemljišča štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Po 3. odstavku navedenega člena se za nezazidana stavbna zemljišča štejejo tista zemljišča, za katera je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja stanovanjskih in poslovnih stavb, ki niso namenjena za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave in da je na njih dopustna gradnja gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture in tudi niso namenjeni za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave. Tožena stranka povzema določbe 4. in 5. odstavka 218. člena ZGO-1, po katerih so občine dolžne uskladiti Odloke o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona in da se v primeru neuskladitve po preteku roka začne z odmerjanjem nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča o tistih zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč, ki jih ta člen določa. Pri tem se pri določanju višine nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča uporablja vrednost točke določene z Odlokom o nadomestilu za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča, sprejetim pred uveljavitvijo tega zakona, kot da bi bile na območju z nezazidanim stavbnim zemljiščem stavbe iz 3. odstavka tega člena že zgrajene. Nadomestilo se plačuje na podlagi 58. člena ZSZ84 na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, na območjih za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Nadomestilo se plačuje za uporabo zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča. Nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča se plačuje od površine nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je po prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo oziroma za katero je pristojen organ izdal lokacijsko dovoljenje (1. odstavek 60. člena ZSZ84), nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča pa po stanovanjski oziroma poslovni površini stavbe (2. odstavek 60. člena ZSZ84). Po 61. členu ZSZ/84 določi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča občinska skupščina. Tožena stranka zavrača ugovor tožnice, da nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za stavbno zemljišče na naslovu M... 37 ni dolžna plačevati, pri tem pa se sklicuje na določbo 62. člena ZSZ84, po katerem mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredno uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Zavezanec za plačilo je torej uživalec ne glede na to ali je lastnik ali solastnik ali najemnik, saj zadostuje, da ima dejansko možnost uporabe zemljišča stavbe ali dela stavbe, ker gre za javno pravno dajatev za dejansko uporabo stavbnega zemljišča in za obveznost plačevanja nadomestila zadostuje, da ima tožnica dejansko možnost uporabe prostorov na M... 37 v A. Tožena stranka se sklicuje na dopis urbanističnega zavoda št. 299/00 z dne 9. oktobra 2002, po katerem je navedena stanovanjska hiša na M... 37 v A zgrajena v skladu z veljavnimi dokumenti, da je bila uradno dodeljena hišna številka in da je stanovanjska hiša zgrajena do te faze, da so vzidana okna in vrata, narejena je tudi fasada objekta in glede na to, da je objekt zaprt, je zanj potrebno plačevati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, kar potrjujejo tudi fotokopije fotografij predmetnega objekta, ki se nahajajo v spisu.

Tožeča stranka izpodbija odločbo s tožbo v upravnem sporu. Navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Tožena stranka napačno razlaga zakonske določbe glede obveznosti plačila nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč. Tožeča stranka ne uporablja zemljišča na M... 37 po svoji volji, ampak po sili razmer, ker hiša na tem naslovu ni primerna za bivanje, saj ni dokončana, torej nima možnosti uporabe stavbnega zemljišča. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču prelaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo z obvestilom št. U-A09-32/2004-3-L z dne 9. 1. 2004. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje tožena stranka ter z razlogi, s katerimi zavrača posamezne pritožbene ugovore. Tožena stranka je tudi pravilno uporabila materialni predpis. Nepravilno je stališče tožeče stranke, da ji nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni treba plačati, ker gre za stanovanjski objekt, ki ni primeren za bivanje, ker ni dokončan. Navedeno stališče ni skladno z opredelitvijo zazidanega stavbnega zemljišča. Po 2. členu ZSZ/97 je zazidano stavbno zemljišče zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov, na kateri je zgrajen objekt enako kot tudi po 2. členu ZSZ/84, ki je z uveljavitvijo ZSZ/97 sicer prenehal veljati, razen določb VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča. Po ZGO-1 pa je stavba objekt z enim ali več prostorov, v katere človek lahko vstopi in so namenjeni prebivanju ali opravljanju dejavnosti (točka 1.1. prvega odstavka 2. člena ZGO -1). Tožnici je bilo odmerjeno nadomestilo za zazidano stavbno zemljišče na M... 37 in G... 11 in s točkami je bila v skladu z določbami Odloka ovrednotena opremljenost stavbnega zemljišča in namembnost ter skupno število točk pomnoženo s površino objekta in vrednostjo točke. Tožeča stranka v tožbi ne izpodbija višine nadomestila oziroma pravilnosti odmere, temveč oporeka temelju obveznosti. Meni, da ni zavezana plačati nadomestila za leto 2003, ker stanovanjskega objekta na M... 37 ne uporablja, ker hiša ni primerna za bivanje. Po presoji sodišča tožničini ugovori niso utemeljeni. Zakon veže plačevanje nadomestila na uporabo stavbnega zemljišča (1. odstavek 58. člena ZSZ 84), vendar ne v pomenu dejanskega uporabljanja, temveč v pomenu možnosti uporabe stavbnega zemljišča. Nedvomno pa ima tožnica pravno in dejansko možnost uporabe nepremičnine, kar zadošča za ugotovitev, da je zavezanka za plačilo nadomestila. Če tožnica nepremičnine ne uporablja iz socialnih, ekonomskih ali kakšnih drugih razlogov, ta okoliščina na odločitev ne more vplivati. Tudi ureditev iz 3. odstavka 60. člena ZSZ 84, po kateri začne petletna doba oprostitve plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča teči od dneva vselitve v stanovanje ali stanovanjsko hišo, ne spreminja omenjene zakonske razlage. Navedena zakonska določba namreč ureja drugačen zakonski dejanski stan, ki se ne nanaša na obveznost plačevanja nadomestila, kajti po presoji sodišča za obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni relevantno ali zavezanec za plačilo (že) izpolnjuje pogoje za oprostitev po določbi 59. člena ZSZ 84. Ker je po navedenem izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in skladna z zakonom, je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.