Jedro

Tožnikovo ravnanje je pravilno opredeljeno kot posest stvarne služnosti, saj je 4 leta uporabljal pot preko zemljišča tožencev in v tem času toženca do motilnega dejanja (postavitve kombija na pot) nista resno nasprotovala tožnikovi uporabi poti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je toženec A. P. ml. motil tožnika v mirni posesti vožnje po poti parc. št. 2/11 k.o. Z. s tem, da je dne 13.9.1998 na navedenem delu zemljišča postavil avtomobil kombi IMV, tako da je bila vožnja po tem delu zemljišča onemogočena. Tožencu je naložilo, da se mora v bodoče vzdržati takih in podobnih motitvenih dejanj in mu naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke v znesku 189.107,70 SIT. Nadalje je sodišče s tem sklepom vzelo na znanje umik tožbe zoper toženca glede vzpostavitve prejšnjega stanja, tožbeni zahtevek zoper prvega toženca A. P. st. pa je zavrnilo, tožniku pa naložilo povrnitev stroškov prvega toženca v znesku 100.510,00 SIT. Zoper sklep se pritožuje A. P. ml. in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je pri izvrševanju posesti stvarne služnosti odločilna volja toženca, da tako izvrševanje dopušča oz. trpi. Iz pričevanja toženih strank je razvidno, da sta oba toženca za početje tožnika vedela posredno (povožena trava), kadar pa sta ga zalotila pri vožnji, sta verbalno, jasno in nesporno nasprotovala, ker tožnik lahko uporablja do svojega zemljišča parc. št. 2/10 tudi vaško pot ob zahodni meji parcele tožencev. Čeprav tožnik sploh ni bil posestnik pravice vožnje preko toženčevega zemljišča, toženec ugovarja tudi opredelitvi toženčevega ravnanja kot dejanja samopomoči. Toženec ni postavil kombija znamke IMV na del parcele z namenom, da bi preprečil tožniku prehod preko zemljišča, saj za to ni imel razloga. Toženec je kombi prestavil zato, ker je rabil prostor za deponijo drv. Ker tožnik ni postal posestnik služnostne pravice vožnje preko toženčevega zemljišča, mu ne gre procesno varstvo. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da je toženec vseskozi vedel, da tožnik vozi po parc. št. 2/11 k.o. Z. in je uporabo te nepremičnine dopuščal in trpel. Sodišče je tudi pravilno ocenilo, da je prišlo na strani toženca do nedovoljne samopomoči. Tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sklep v izpodbijanem delu pravilen glede dejanskega stanja, čemur tožena stranka ne ugovarja, da pa je s ugoditvijo tožbenemu zahtevku proti drugemu tožencu tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Ob neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah, da je tožnik od leta 1994 dalje vozil na svojo parc. št. 2/10 k.o. Z., kjer ima vrtiček, preko parcele prvega toženca številka 2/11 k.o. Z., je pravilno presojeno, da je šlo za tožnikovo posest stvarne služnosti, to je dejansko uporabo nepremičnine drugega v obsegu, ki ustreza vsebini služnosti (3. odst. 70. čl. ZTLR). Razlogi izpodbijanega sklepa o tem so pravilni in se jim pritožbeno sodišče pridružuje. Ko tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da je za posest stvarne služnosti potrebno, da lastnik stvari, ki se tako uporablja, tako izvrševanje služnosti dopušča in trpi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru prav za to tudi šlo. Tožnik je namreč od leta 1994 do postavitve kombija na sporno pot dne 23.9.1998, ki ni sporno, hodil in vozil s traktorjem po sporni poti preko parcele št. 2/11 k.o. Z., v tem času pa mu je prvi toženec samo enkrat rekel: "zakaj mi vsiljuješ to pot", drugi toženec pa mu je samo enkrat rekel, da tu ne sme voziti. Iz navedenega je razvidno, da toženca nista resno nasprotovala tožniku pri njegovi večletni dejanski uporabi poti preko njunega zemljišča, tako da je tožnikovo ravnanje pravilno opredeljeno kot posest stvarne služnosti po parceli št. 2/11 k.o. Z. in nasprotnih pritožbenih trditev ni mogoče upoštevati. Ker tudi ni sporno drugotoženčevo motilno dejanje, to je postavitev kombija na pot in s tem onemogočitev vožnje tožniku, je izpodbijani sklep, s katerim je drugemu tožencu naložena prepoved bodočega motenja posesti (79. čl. ZTLR), materialnopravno pravilen. Pripomniti je še, da v pravdi zaradi motenja posesti niso relevantne trditve o tem, da je imel tožnik možnost priti na svoje zemljišče tudi drugje in ne le po sporni poti. V motenjski pravdi se namreč presoja le zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Končno je še dodati, da so brezpredmetne vse navedbe v zvezi s samopomočjo. Prvostopno sodišče se je s tem pojmom napačno in po nepotrebnem ukvarjalo. Po 76. čl. ZTLR ima pravico do samopomoči tisti, ki je že bil posestno moten in se v določenih okoliščinah posluži primerne sile. Postavitev kombija na pot ni bila nobena samopomoč, razlog ali namen postavitve kombija pa tudi ni bil pomemben. Zato je kakršnokoli razpravljanje o samopomoči v tej zadevi odveč. Pritožbeno sodišče je ob ugotovitvi pravilne uporabe materialnega prava prišlo tudi do zaključka, da ni bilo nobene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi se morala upoštevati po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 380. čl. ZPP). Tožeča stranka je predlagala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, vendar je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožeča stranka te stroške trpeti sama. V postopku s pritožbo zoper sklep se ne uporabljajo določbe o odgovoru na pritožbo (381. čl. ZPP), torej odgovor na pritožbo ni predviden. V kolikor stranka odgovor na pritožbo poda, lahko to stori na lastne stroške in ne more uspešno zahtevati povrnitve teh stroškov od nasprotne stranke.