Jedro

V primerih, ko dolžnik svoje upnike obravnava neenakopravno, je izpodbijanje mogoče, če dolžnik ravna s posebnim nedopustnim namenom. Da gre v obravnavani zadevi prav za tak primer, pritožbeno sodišče nima pomislekov, saj je B.B. podpisal tako posojilno pogodbo kot predlog za kompenzacijo na strani obeh pogodbenikov, najprej kot direktor družbe in zatem kot prejemnik koristi. Ob tem pa je bila s kompenzacijo poravnana še nedospela obveznost družbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je pravni posel, sklenjen med B.T. d.o.o. in tožencem B.B. dne 7.6.2004 brez pravnega učinka proti tožeči stranki A.S. d.d., kolikor je to potrebno za izpolnitev terjatve tožeče stranke do družbe B.T. d.o.o., zaradi česar je toženec dolžan dopustiti, da se tožeča stranka poplača iz vrednosti vozila Peugeot 406 do višine 8.871,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.6.2004 dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje.

Proti sodbi se pritožuje toženec po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka potem, ko je bila prva odločba sodišča sodišča prve stopnje razveljavljena, v ponovljenem postopku predložila dokaz, glede katerega pa je bila že prekludirana. Gre za oceno vrednosti vozila, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek. Prvostopenjskemu sodišču pritožba očita, da se o ugovoru tožene stranke v zvezi s tem ni opredelilo. Pritožba pa še meni, da je tožeča stranka sedaj postavila drugačen zahtevek od tistega, postavljenega v tožbi, s tem je prvi zahtevek spremenila, zato bi sodišče moralo s tožbo ravnati, kot je predpisano pri spremembi tožbe. V pritožbi še navaja, da podjetje, proti kateremu je tekla izvršba, ni toženčevo in je v zvezi s tem ugotovitev sodišča prve stopnje zmotna. V obrazložitvi sodbe pa sodišče tudi ves čas meša status toženca v tem sporu, ki ima pravno gledano zgolj položaj tretjega, s položajem družbe B.T. d.o.o., ki je dolžnica tožeče stranke. Toženec je do vozila prišel z odplačnim poslom in ni nikakršne podlage za to, da bi bila pred njim favorizirana s svojo terjatvijo tožeča stranka. Toženec je namreč imel do družbe B.T. d.o.o. terjatev iz naslova posojila. Poudarja še, da je med postopkom ves čas zatrjeval, da mu dejstvo oškodovanja upnikov ni bilo znano. Ve sicer, da ima tožeča stranka zaradi svoje terjatve zastavno pravico pri nepremičnini, ne pa tudi, ali se vrednost zastavljene stvari in dolga pokrivata v celoti. Toženec je v imenu družbe upravičeno razpolagal s premoženjem, v zvezi s katerim ni bilo nikakršne prepovedi razpolaganja in tudi ni imel nikakršnega namena kogarkoli oškodovati. Prepričan je bil, da je tudi drugega premoženja, poleg že zastavljene nepremičnine, dovolj na voljo upniku, da se iz njega poplača. V zvezi s tem je predlagal, naj se ga zasliši kot stranko. Sodišče je ta dokaz zavrnilo, ne da bi obrazložilo zakaj.

Pritožba ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče po prvotni razveljavitvi sodbe dovolilo tožeči stranki dokaz, v zvezi s katerim naj bi ta bila že prekludirana in da naj bi tožbo spremenila. Prvotno postavljeni zahtevek tožeče stranke je bil namreč nedoločen, zato opredelitev v tožbenem zahtevku, za katero terjatev se sme upnik poplačati iz premoženja toženca, ne predstavlja spremembe tožbe, temveč zgolj popravo tožbe, tako da je bilo možno njeno obravnavanje. Cenitev vozila, ki je bila predmet izpodbijanega posla, pa za odločitev niti ni pomembna, temveč je odločilna višina upnikove terjatve, v zvezi s katero se sme iz vozila poplačati.

Prvostopenjsko sodišče je odločitev oprlo na 256. čl. Obligacijskega zakonika. Ta določa, da se odplačno razpolaganje lahko izpodbija, če je dolžnik ob razpolaganju vedel, ali bi moral vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano. Gre za subjektivni pogoj za izpodbijanje pravnega dejanja upnika, ki mora biti izpolnjen tako na strani upnikovega dolžnika kot na strani tretjega - pridobitelja, v konkretnem primeru B.B. Hkrati pa mora biti izpolnjen tudi objektivni pogoj iz 2. odst. 255. čl. OZ, to je, da se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnika, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se upnica, A.S. d.d. v izvršilnem postopku, ki ga je vodila proti družbi B.T. d.o.o., ni mogla poplačati, vsaj delno poplačilo pa je preprečila sklenitev sporne pogodbe, s katero je družba B.T. prenesla osebno vozilo na B.B. Zato ni dvoma, da je dolžnik (družba B.T.) vedel, da s takim pravnim dejanjem škoduje svojem upniku. Zavedanje o tem pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo tudi na strani pridobitelja - toženca B.B., saj je ta bil direktor družbe (izpisek iz sodnega registra v prilogi B1 spisa).

Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da je bilo plačilo izvršeno s kompenzacijo, ker je B.B. imel terjatev do družbe iz naslova posojilne pogodbe in torej bil tudi sam eden od upnikov družbe, kar pa kljub temu na pravilnost odločitve po oceni pritožbenega sodišča ne vpliva. Tudi v teoriji namreč ni sporno, da je v primerih, ko dolžnik svoje upnike obravnava neenakopravno, izpodbijanje mogoče, če dolžnik ravna s posebnim nedopustnim namenom. Da gre v obravnavani zadevi prav za tak primer, pritožbeno sodišče nima pomislekov, saj je B.B. podpisal tako posojilno pogodbo kot predlog za kompenzacijo na strani obeh pogodbenikov, najprej kot direktor družbe in zatem kot prejemnik koristi. Ob tem pa je potrebno še dodati, da je bila posojilna pogodba, iz katere je izvirala toženčeva terjatev, podpisana 1.9.2003 z rokom vračila do enega leta, torej do 1.9.2004, sporni prenos vozila pa je bil opravljen že v juniju 2004, torej je bila s kompenzacijo poravnana še nedospela obveznost družbe. Vse te okoliščine, ki so za rešitev obravnavane zadev pomembne, zato po oceni pritožbenega sodišča, potrjujejo pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, da je pravni posel, sklenjen med družbo B.T. d.o.o. (ki je dolžnik tožeče stranke) in B.B., brez pravnega učinka do upnika, kolikor je to potrebno za poplačilo njegove terjatve, ki sicer znaša 28.647,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.2003 dalje.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).