Jedro

Za pritožnikovo stališče, da bi bilo potrebno uporabiti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljaven ob njegovi vključitvi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje leta 1972, ali v nasprotnem vrniti plačane prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ni nobene zakonske niti ustavne podlage. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po ZPIZ-2 temelji na medgeneracijski solidarnosti in dokladnem principu financiranja. Iz ekonomskih in demografskih razlogov ter finančne vzdržnosti pokojninske blagajne bi zagotavljanje starostne pokojnine v višini minimalne plače, ne glede na pokojninsko dobo in plačane prispevke, bilo lahko le predmet sprememb veljavne sistemske ureditve v zakonodajnem postopku in ne sojenja v predmetni zadevi.

Čeprav neplačevanje ali plačevanje nizkih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje nemalokrat povzroči, da je starostna pokojnina nižja od socialnih transferjev po ZSVarPre, to na razsojo obravnavane zadeve nima niti ne sme imeti nobenega vpliva. Za pravilno presojo odmerjene starostne pokojnine so edino upoštevne relevantne določbe ZPIZ-2, četudi je, tako kot v okoliščinah konkretnega primera, pokojnina nižja od socialnih transferjev.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev (pravilno: odpravo) odločbe št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 2. 4. 2020 in odmero pokojnine v višini minimalne plače v Republiki Sloveniji oz. v višini zneska za preživetje, upoštevanje dobe, ko je bil kot direktor na čakanju na zavodu, kot za ostale delavce v državnih podjetjih, saj mu krivda ni bila dokazana. Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta o priznani pravici starostne pokojnine v znesku 338,98 EUR na mesec od 1. 5. 2018 dalje pravilna in zakonita.

2. Sodbo izpodbija _tožnik po pooblaščenem odvetniku_ iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev.

V množici pritožbenih navedb sodišču očita kršitev ustavnih pravic, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin1 (EKČP) in pravico do obrambe, ker na prvi obravnavi dne 18. 8. 2021 ni sprejelo pripravljalne vloge. Pooblaščenca je prekinilo in mu ni dovolilo iznašati ustnih navedb. Kršilo je 286. člen Zakona o pravdnem postopku2 (ZPP) ker je zavrnilo zaslišanje stranke in zvočno snemanje. Zaslišanje je procesna pravica, ki posamezniku omogoča vlogo subjekta in varuje osebno dostojanstvo. Temelj dostojanstva je biti slišan in upoštevan. Sodelovanje predstavlja bistvo kontradiktornega postopka. Predlagal je izločitev sodnice, ki je po prekinitvi predlog zavrnila in nadaljevala s postopkom. Sodišče je kršilo 6. člen EKČP o pravici do poštenega sojenja ter 22. člena Ustave Republike Slovenije3 (Ustava) o enakosti orožij. Na to kaže dejstvo, da toženec ni izračunal pokojnine ob dopolnjenem 60 letu starosti, s čimer bi dokazal, da 338,98 EUR pokojnine ni odmerjenih pravilno, niti ob dopolnjenem 65. letu starosti. Kršeni so 53., 54., 55., 56. in 57. člen Ustave.

Pri odmeri pokojnine toženec ni upošteval plačanih prispevkov oz. ni upošteval vseh zneskov. Ne strinja se s sodiščem, da iz Ustave izhaja obveznost države, da ustvari pogoje in možnosti za uresničevanje socialne varnosti, vrsto in obseg upravičenj pa določa zakon. Ustava zagotavlja pravico do preživetja, človekovega dostojanstva in socialnega minimuma. Ustavno sodišče RS se je v zadevi Todorovič izreklo o ustavno varovanem jedru pravice do pokojnine. Po odločbah št. U-I-150/94 z dne 15. 6. 1995 in št. U-I-29/96 z dne 8. 5. 1997 mora pokojnina zagotavljati kontinuiteto življenjskega standarda, ki ga je imel zavarovanec v aktivni dobi. Slednje je dograjeno v odločbi št. U-II-1/11 z dne 10. 3. 2011, ko je višina pokojnine umeščena med socialno varstvene prejemke in opredeljeno ustavno varovano jedro pravice do pokojnine. Ustavno sodišče sicer ni razložilo socialnega in življenjskega minimuma, je pa jasno zapisalo, da mora pokojnina zagotavljati normalno preživetje. Znesek 338,98 EUR ne zagotavlja normalnega preživetja, človekovega dostojanstva niti socialne varnosti.

Sprašuje, ali je pokojnina glede na 2. in 50. člen Ustave lahko nižja od socialnih transferjev. Gre za diskriminatorno obravnavo, skregano z razumno logiko, saj določeno skupino posameznikov obravnava ugodneje kot drugo. Pokojnina ne sme biti nižja od socialnih transferjev osebam, ki v Sloveniji nimajo prijavljenega bivanja niti dneva delovne dobe. Priznana pokojnina pomeni negacijo pravice do socialne varnosti, pravne in socialne države. V zavarovanje je vstopil pod pogoji, veljavnimi v bivši državi, ki ga o spremembi ni obvestila. Država slabo gospodari z denarjem, zato se čuti opeharjenega. Dom ostarelih znaša povprečno 1.200,00 EUR mesečno, njegova pokojnina pa 338,98 EUR. V Sloveniji ima 27.000 upokojencev pokojnino nižjo od 300,00 EUR, 26.000 starejših pa čaka na posteljo v domu upokojencev kar kaže, da Slovenija ni socialna država. V kolikor ga država ne bi obravnavala diskriminatorno, bi mu morala priznati, kar je priznala delavcem B., ki niso plačevale prispevkov. Pravice so zagotovljene posameznim skupinam, drugi pa životarijo pod pragom revščine. Predlagal je upoštevanje zakona, veljavnega ob pričetku plačevanja prispevkov, v nasprotnem pa vrnitev prispevkov z obrestmi. Slovenija mora zagotavljati dostojne pokojnine na nivoju minimalne plače. Najnižja in najvišja pokojninska osnova je sprenevedanje. Tudi če bi imel 40 let delovne dobe, ne bi dobil zneska za preživetje. Zahteva pravično pokojnino, s katero lahko preživi in izračun pokojnine pri 60-ih letih starosti.

Ni dobil odgovorov, ali je toženec financiral podjetja, ali je zgradil dom ostarelih v C., ali se del denarja vrača v sklad, ali obstajajo knjigovodske kartice poslovanja toženca koliko denarja je šlo za druge namene, koliko denarja se je vrnilo v sklad, koliko plača državni proračun, ali se je direktorjem plačevalo prispevke, delavcem pa ne, ali se je direktorjem priznavalo dobo četudi niso plačevali prispevkov, iz katere postavke so se in se še plačujejo pokojnine za borce, ali so tisti, ki dobivajo borčevske dodatke plačevali v pokojninski sklad (hčere, sinovi). Ker ni odgovorov, so kršeni 53., 54., 55., 56. in 57. členi Ustave.

3. _**Tožnik tudi sam v laični pritožbi navaja**_, da ni imel poštenega in pravičnega sojenja. Nima pokojnine za preživetje, čeprav je prikazal ogromno nepravilnosti ter kršitev Ustave, se skliceval na velike kraje, kar bi parlament in sodišče moralo zanimati in odločno ukrepati ter zahtevati, da se denar vrne v pokojninsko blagajno. Sodišča se ne poglobijo, koliko državljanov živi pod pragom revščine. Ker nima minimalne pokojnine, je prosil vrnitev plačanih prispevkov. Sklicuje se na 333. člen OZ. Vztrajal je, da mu sodi druga sodnica, razpravljajoča je prekinila postopek, šli so iz sodne dvorane in čez nekaj minut bili obveščeni, da se obravnava nadaljuje. Presenečen je nad zavrnitvijo predlaganih dokazov. Počutil se je, kot da bi mu sodili v letih 1945 do 1947. Sodnica je nadaljevala z vprašanjem, ali je poravnal prispevke ali ne, čeprav bi morala vedeti, da glede prispevkov ni stranka v postopku in da jih ni plačeval, ker bi bil v kazenskem postopku, če bi za sebe plačal za delavce pa ne. Prosi za obravnavo pred senatom, ki bo razumel, da se kot podlaga ne upošteva le Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ampak tudi druga dejstva, navedena v tožbi in odredi izračun pokojnine ob 60-ih letih starosti. S pokojnino ne more plačati kriminalistov, da bi pridobili dokumente in razčistili zadevo. Sodstvo, ki ne razume, da potrebuje znesek za preživetje, ni potrebno. Ker ima nepremičnino ni v enakem položaju napram tistemu, ki ni ustvaril nič in denar porabil za luksuzne stvari. V pokojninsko blagajno naj se vrne denar, država pa plača prispevke za delavce državnih podjetij (B.). Verjame, da bo dovolj denarja za 300.000 upokojencev, ki dobijo znesek, ki ne zagotavlja preživetja. Sprašuje ali sodišča ni sram, da podpira kriminal in goljufije in ga ne zanima trpljenje upokojencev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do zatrjevanih ali drugih procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti kršitev EKČP ali Ustave, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožbeno izvajanje potrebno poudariti predvsem naslednje.

**K očitanim procesnim kršitvam**

6. V postopku ni prišlo do kršitev iz 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi z očitano kršitvijo 286. člena ZPP, saj zavrnitev pripravljalne vloge sama po sebi ne vplivala na zakonitost zavrnilne sodbe. ZPP v 286. členu med drugim določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku glavne obravnave navesti dejstva, potrebna za utemeljitev predlogov, ponuditi dokaze za ugotovitev navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (1. odst.). Po 1. odst. 286.a člena ZPP sodišče strankam lahko pred, med ali na pripravljalnem naroku naloži, da v določenem roku odgovorijo na vprašanja pomembna za odločitev, da dopolnijo ali dodatno obrazložijo navedbe in predložijo listine, na katere se sklicujejo. Vendar 1. odst. 286.a člena ZPP ne posega v pravico stranke, da tudi brez poziva sodišča predloži pripravljalno vlogo, ki jo mora poslati dovolj zgodaj, da jo je mogoče pravočasno vročiti nasprotni stranki, tako da zaradi pravice do izjave ne bo potrebna preložitev naroka.

Na obravnavi 18. 8. 2021 je sodišče zavrnilo sprejem pripravljalne vloge z obrazložitvijo, da ne gre za dodatne navedbe ki ne bi bile že zajete v tožbi. Sicer pa iz sodnega spisa izhaja, da je bil tožnikovemu pooblaščencu odgovor na tožbo vročen 18. 8. 2020, vabilo za prvo glavno obravnavo, razpisano za 18. 8. 2021 pa 14. 6. 2021. Tožnik je tako imel skoraj eno leto časa za vložitev vloge pred glavno obravnavo, da bi jo sodišče lahko vročilo tožencu in preprečilo prelaganje obravnave. Namen 286.a člena ZPP je, da bi bila trditvena podlaga zbrana že pred fazo obravnave4 in s tem povečana odgovornost strank pri pospešitvi in koncentraciji postopka. Glede na načelo ekonomičnosti iz 11. člena ZPP si namreč sodišče, stranke in drugi udeleženci morajo ves čas prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Stranka je dolžna skrbno in pravočasno uresničevati svoje pravice, navajati dejstva in predlagati dokaze, da je mogoče postopek izvesti čim prej, sodišče pa onemogočati vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku. Nenazadnje pritožnik ne more uspešno zatrjevati kršitve 286. člena ZPP, saj je takoj, ko naj bi se pojavila, najkasneje pa do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, v skladu z 286.b členom ZPP sploh ni grajal. 7. Iz obravnavnega zapisnika z dne 18. 8. 2021, ki ima značaj javne listine, nadalje izhaja, da je tožnikov pooblaščenec predlagal prekinitev postopka zaradi domnevne pristranskosti sodišča. Vendar domnevna pristranskost ne predstavlja nobenega razloga iz 205. ali 206. člena ZPP za prekinitev postopka in povzročitev zastoja po 207. členu ZPP. V kolikor bi tožnik želel izločiti predsednico senata po 6. točki 70. člena ZPP, bi v skladu z 2. odst. 72. člena ZPP moral to predlagati takoj, najpozneje pa do konca obravnave.

8. Sodišče je nadalje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnika. O tem katere dokaze je potrebno izvesti za ugotovitev odločilnih dejstev, v skladu z 2. odst. 213. člena ZPP odloča sodišče. Predlaganih dokazov za katere misli, da niso pomembni za odločbo ni dolžno izvesti, temveč jih s sklepom zavrne in utemelji razloge takšne odločitve, kot v 9. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi sicer je pritožnik z zatrjevano kršitvijo prekludiran. Po 286.b členu ZPP mora namreč stranka kršitev procesnega prava pred sodiščem uveljavljati takoj, ko je to mogoče, saj se kršitev na katero se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih upošteva le, če je brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ker iz zapisnika z obravnave 18. 8. 2021 ne izhaja, da bi pritožnik postopal po 286.b členu ZPP, pritožba tudi v tej smeri ne more biti uspešna.

9. V zadevi ni kršena pravica do izjave ki je neposredni izraz enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Kršitev 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP bi bila podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ne bi bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pravici stranke do izjavljanja namreč ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami seznani in se do tistih, ki so za odločitev bistvene, ustrezno opredeli. Kot že predhodno pojasnjeno, je dokazni predlog z zaslišanjem tožnika utemeljeno zavrnjen, saj je mogoče pokojninsko dobo in višino plačanih prispevkov, ki odločilno vpliva na višino sporne starostne pokojnine dokazati le z ustrezno listinsko dokumentacijo.

10. V zadevi ni prišlo do kršitve pravice do poštenega sojenja. Sodišče prve stopnje ni kršilo 6. člen EKČP, ki vsakomur zagotavlja, da o njegovih pravicah pravično, javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko sodišče. Tako je bilo postopano tudi v obravnavnem primeru. Prav nobene povezave z zadevo pa nimajo ustavne pravice o zakonski zvezi in družini (53. člen), pravici in dolžnosti staršev (54. člen), svobodi odločanja o rojstvu otrok (55. člen), pravici otrok (56. člen) ali izobrazbi in šolanju (56. člen). Ker se pritožba nanje sklicuje povsem pavšalno, se do nje vsebinsko ni mogoče niti opredeljevati.

**Odločilna dejstva iz predsodnega in sodnega postopka**

11. V obravnavani zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo z dne 2. 4. 2020 o zavrnjeni pritožbi zoper odločbo z dne 12. 7. 2019, s katero je tožniku, roj. 1. 5. 1953 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 338,98 EUR na mesec od 1. 5. 2018 dalje in nadomeščena začasna odločba z dne 18. 5. 2018, s katero je bila starostna pokojnina odmerjena v isti višini.5

12. Na podlagi listin upravnega in sodnega spisa sodišče ugotavlja, da je tožnik do dneva uveljavitve pravice dopolnil 65 let starosti in 26 let, 8 mesecev in 27 dni pokojninske dobe brez dokupa (4. tč. obrazložitve) in podrobno utemeljuje, da se v pokojninsko dobo ne more upoštevati obdobij od 1. 7. 1992 do 23. 2. 1997, od 11. 3. 2000 do 30. 9. 2005 in od 1. 10. 2005 do 7. 8. 2008 po 20 ur tedensko, ko je bil zavarovan kot družbenik in direktor zasebne družbe D. d. o. o. oz. gradbenega podjetja E. d. o. o., ker niso bili obračunani niti plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča nadalje izhaja, da je pokojninska osnova izračunana iz najugodnejšega 24-letnega povprečja osnov od 1973 do leta 2017 s prekinitvami v višini 726,39 EUR in da odmera v višini 40,38 % znaša 293,31 EUR mesečno. Ker je znesek nižji od pokojnine, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, je pokojnina odmerjena po 3. odst. 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju6 (ZPIZ-2) od zakonsko zagotovljene pokojninske osnove 839,48 EUR v višini 338,98 EUR mesečno.

13. Predhodna dejstva in ugotovitev, da prijavljenost na Zavodu RS za zaposlovanje, ko tožnik ni bil uživalec nadomestila in zato niti pokojninsko in invalidsko zavarovan, ni upoštevna, so bistvena za pritožbeno rešitev zadeve. Ob veljavni sistemski ureditvi obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v obravnavani zadevi ni mogoče uspešno očitati kršitve človekovega dostojanstva iz 21. člena Ustave,7 niti pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. **Materialno pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve**

14. Kot razloguje že sodišče prve stopnje je pravna podlaga za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih odločb o višini starostne pokojnine podana izključno v ZPIZ-2. Torej 27. členu ZPIZ-2, ki določa pogoje za priznanje pravice v zvezi z III. poglavjem zakona, ki ureja odmero starostne pokojnine. ZPIZ-2 v 30. členu med drugim določa, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki jo tvori mesečno povprečje osnov za posamezno leto zavarovanja od katerih so bili plačani prispevki (1. odst.) iz katerih koli zaporednih 24 let zavarovanja od 1. 1. 1970 dalje, ki so za zavarovanca najugodnejša (2. odst.). Pri izračunu pokojninske osnove se upošteva koledarsko leto, v katerem so bili plačani prispevki za najmanj 6 mesecev in je zavarovanec tudi dopolnil najmanj 6 mesecev zavarovalne dobe (3. odst.). Ob načelu vzajemnosti in solidarnosti je v 36. členu ZPIZ-2 določena najnižja in najvišja pokojninska osnova od katere se odmerja pokojninska dajatev. Pokojnina se odstotkovno odmeri glede na dopolnjeno pokojninsko dobo od najnižje, z zakonom zajamčene pokojninske osnove, če je dejanska osnova nižja od določene z zakonom ali od najvišje z zakonom določene osnove, če je dejanska pokojninska osnova višja od te osnove. Odstotke za odmero starostne pokojnine določa 37. člen ZPIZ-2. V upravnem postopku uporabljenih 40,38 % pritožba niti ne prereka.

15. Za pritožnikovo stališče, da bi bilo potrebno uporabiti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljaven ob njegovi vključitvi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje leta 1972,8 ali v nasprotnem vrniti plačane prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ni nobene zakonske niti ustavne podlage. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po ZPIZ-2 temelji na medgeneracijski solidarnosti in dokladnem principu financiranja. Iz ekonomskih in demografskih razlogov ter finančne vzdržnosti pokojninske blagajne bi zagotavljanje starostne pokojnine v višini minimalne plače, ne glede na pokojninsko dobo in plačane prispevke bilo lahko le predmet sprememb veljavne sistemske ureditve v zakonodajnem postopku in ne sojenja v predmetni zadevi. Morebitna neustreznost veljavne ureditve ne more biti predmet sodno socialnega spora, temveč je potrebno tovrstna vprašanja nasloviti na druge pristojne organe.

16. Na pritožbena izvajanja, da sistemska ureditev ne zagotavlja socialne varnosti ter dostojnega življenja in pomeni kršitev 2. člena in 50. člena Ustave ter EKČP je glede na ustaljeno sodno prakso potrebno pojasniti, da je _višina pokojnine odvisna od dosežene pokojninske dobe in pokojninske osnove od katere so bili plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje._ V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno9 da je za določitev pogojev in višino pravic, ki gredo zavarovancem iz pokojninsko invalidskega zavarovanja pooblaščen zakonodajalec. Ta mora skrbeti, da zakonska ureditev zagotavlja socialno varnost in enakost pred zakonom. Načelo enakosti ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno urejal pravna razmerja ampak ga obvezuje, da enaka razmerja ureja enako, različna različno. Če ureditev temelji na legitimnih ciljih in so ukrepi za dosego ciljev določeni racionalno ter sorazmerno glede na objektivno ugotovljene razlike med zavarovanci, ureditev ni v nasprotju z Ustavo.

17. Pri tožniku je višina starostne pokojnine pogojena z višino plačanih prispevkov v aktivni dobi ter neplačevanju prispevkov na zavarovalni podlagi 40, za kar je bil dolžan sam poskrbeti. Pritožbeno sodišče je tožniku že v zadevi Psp 111/2020 pojasnilo, da z zakonom urejeni način odmere starostne pokojnine ni v neskladju z Ustavo. Do tega vprašanja se je opredeljevalo tudi Vrhovno sodišče RS10 in Ustavno sodišče RS, ko je presojalo 49. člen ZPIZ-1.11 Poudarjeno je bilo, da zakonodajalec v okviru polja proste presoje oblikuje ukrepe, za katere meni, da bodo dosegli opredeljene cilje. Ob najnižji pokojninski osnovi odmerjena pokojnina, ki je zaradi premalo obračunanih in plačanih prispevkov uporabljena tudi v tožnikovem primeru, ni kršeno načelo socialne države iz 2. člena Ustave, niti pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave.

Tožniku odmerjena pokojnina po določbah ZPIZ-2 ne krši načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. V okoliščinah konkretnega primera le zaradi nizke pokojnine, ki je posledica nizkih ali neplačanih prispevkov, ne gre za kršitev načela socialne države iz 2. člena Ustave, niti ni poseženo v jedro pravice do pokojnine iz 50. člena Ustave. Ni se mogoče uspešno sklicevati na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Todorovič,12 ko je šlo za spor o izbirni pravici do pokojnine po 177. členu ZPIZ-1 zaradi predhodno uveljavljene pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja. Prav v navedeni odločbi je bilo med drugim izrecno poudarjeno, da je bistvo ali jedro pravice do pokojnine pravica posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pridobi in uživa pokojnino, ki mu zagotavlja socialno varnost in da ima pokojnina dvojno naravo. Gre za ekonomsko in socialno kategorijo.

Ker ne gre za identični niti istovrstni predmet spora se v pritožbi ni mogoče sklicevati niti na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-150/94-16 z dne 15. 6. 1995, s katero je bilo ugotovljeno, da 4. odst. 39. člena in 4. odst. 52. člena ZPIZ-92,13 nista bila v neskladju z Ustavo. Enako velja glede odločbe U-II-1/11-46 z dne 10. 3. 2011, s katero je sodišče zavrnilo zahtevo Državnega zbora, da bi z odložitvijo uveljavitve ali zaradi zavrnitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju na referendumu nastale protiustavne posledice.

18. Čeprav neplačevanje ali plačevanje nizkih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje nemalokrat povzroči, da je starostna pokojnina nižja od socialnih transferjev po Zakonu o socialno varstvenih prejemkih14 (ZSVarPre), to na razsojo obravnavane zadeve nima niti ne sme imeti nobenega vpliva. Za pravilno presojo odmerjene starostne pokojnine so edino upoštevne relevantne določbe ZPIZ-2 četudi je, tako kot v okoliščinah konkretnega primera, pokojnina nižja od socialnih transferjev.

Po 2. členu ZSVarPre sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek socialna prejemka, namenjena posameznikom in posameznicam, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin na katere sami ne morejo vplivati. Po 6. členu ZSVarPre je namreč vsakdo po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživljanje sebe in svojih družinskih članov. Do _denarne socialne pomoči_ so upravičene osebe, ki zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov na katere niso mogle oz. ne morejo vplivati, do _varstvenega dodatka_ pa osebe, ki so trajno nezaposljive, trajno nezmožne za delo in nezaposlene starejše od 63 let oz. 65 let moški. Pravico do varstvenega dodatka lahko pridobijo tudi uživalci starostne pokojnine, katerih lastni dohodek oz. dohodek družine, ugotovljen na način, kot za upravičenost do denarne socialne pomoči presega višino njihovega minimalnega dohodka oz. seštevka minimalnih dohodkov družinskih članov, ne presega pa višine minimalnega dohodka oz. seštevka za varstveni dodatek.

**Odločitev pritožbenega sodišča**

19. Iz predhodno navedenih dejanskih, procesnih in materialnopravnih razlogov ter neutemeljeno očitanih kršitev ustavnih in konvencijskih pravic, pritožba ne more biti uspešna. Z izpodbijano sodbo je tožbeni zahtevek na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih15 (ZDSS-1) utemeljeno zavrnjen.

20. Vsa preostala obširna pritožbena izvajanja, od tega, da bi toženec starostno pokojnino moral odmeriti ob dopolnjenih 60. letih starosti, do vprašanj ali je dajal denar za ustanovitev podjetja iz pokojninskega sklada za gradnjo doma ostarelih v C., koliko denarja se je vrnilo v sklad, koliko denarja se plačuje iz državnega proračuna, koliko podjetij v državni lasti ni plačevalo prispevkov za zaposlene delavce, ali se je direktorjem priznalo delovno dobo tudi če niso plačevali prispevkov, s katere postavke se plačujejo pokojnine za borce in druga, ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane. Ker za rešitev zadeve pravno niso relevantna, se pritožbeno sodišče ob upoštevanju 360. člena ZPP do njih posebej ni dolžno opredeljevati. Slednje velja tudi za vrednostne sodbe glede dela sodstva in sodnikov ter povsem neprimernih očitkov sodišču, da podpira kriminal in goljufivost. 21. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS (13. 6. 1994) MP, št. 7-4/1994 (RS 33/1994). 2 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 3 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 4 Glej sodbo in sklep I Cpg 1478/2010. 5 Začasna odločba je bila potrjena tudi v sodnem postopku, saj je bil s sodbo III Ps 79/2019 z dne 18. 12. 2019 in s sodbo Psp 111/2020 z dne 10. 6. 2020 tožbeni zahtevek za njeno odpravo kot neutemeljen zavrnjen. 6 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 7 Ustava v 21. členu o varstvu človekove osebnosti in dostojanstva določa, da je zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravnih postopkih in prav tako med odvzemom prostosti ter izvrševanjem kazni. Prepovedano je vsako nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakorkoli omejena ter vsakršno izsiljevanje priznanj ali izjav. 8 Tedaj je veljal Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja; Ur. l. SFRJ, št. 35/1972 s spremembami. 9 Zadeva Psp 379/2018, Psp 111/2020 itd. 10 Sodba opr. št. VIII Ips 242/2008. 11 Odločba USRS, št. U-I-36/2000 z dne 11. 12. 2003 in št. U-I-29/96 z dne 8. 5. 1997. 12 Odločba Up-360/05-39 z dne 2. 10. 2008. 13 Ur. l. RS, št. 12/92 in 5/94. 14 Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami. 15 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.