Jedro

Zakonsko določbo o posamezniku, ki ne namesti vinjete s prvotnim lepilom na vozilo, je treba razumeti v povezavi z besedilom petega odstavka 50. člena ZCestn, ki izrecno napotuje na četrti odstavek 37. člena ZCestn. Določbi sta vsebinsko povezani tako, da pomeni prekršek ravnanje posameznika, ki v vlogi cestninskega zavezanca uporablja cestninsko cesto brez pravilnega in veljavnega plačila cestnine. Pojem cestnine po četrtem odstavku 37. člena ZCestn predstavlja obveznost cestninskega zavezanca, da že pred priključevanjem na cestninsko cesto kupi vinjeto in jo tudi nalepi na vozilo. Taka vinjeta mora biti nameščena s svojim prvotnim lepilom in po njeni namestitvi ne more biti prenosljiva. Na tak način je z določbo četrtega odstavka 37. člena ZCestn uzakonjeno dolžnostno ravnanje cestninskega zavezanca, predvidena pa je tudi lastnost vinjete, ki mora biti nalepljena na steklu vozila s svojim prvotnim lepilom. Jezikovna in smiselna razlaga zato omogočata zaključek, da se na podlagi petega odstavka 50. člena ZCestn kaznuje z globo posameznik, ki v vlogi cestninskega zavezanca uporablja cestninsko cesto (avtocesto) z vozilom, na katerem vinjeta ni nameščena s prvotnim lepilom. Tudi na podlagi predstavljenih metod razlage sodišču pri obravnavi tega prekrška ni bilo treba (dodatno) ugotavljati, kdo je namestil vinjeto na vozilo. Prekrškovni organ je zato pravilno opredelil storilkino vožnjo z napačno nameščeno vinjeto kot prekršek po petem odstavku 50. člena ZCestn in jo na tej podlagi oglobil. Tudi sodišče je v 1. in 5. točki obrazložitve sodbe podalo utemeljene in razumne razloge, da se prekršek kaže v vožnji storilke po avtocesti z vozilom, na katerem ni imela skladno s predpisi nameščene vinjete, saj je bila ta prepojena s tekstilnimi vlakni in se je brez težav odlepila s stekla. Gre za obravnavo prekrška vožnje po avtocesti s sicer veljavno, a nepravilno nameščeno vinjeto, zato do očitane kršitve petega odstavka 50. člena ZCestn ni prišlo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji, d. d. (v nadaljevanju DARS), je storilki prekrška J. B. izdal plačilni nalog zaradi prekrška po petem odstavku 50. člena Zakona o cestninjenju (v nadaljevanju ZCestn) in ji izrekel globo v višini 500,00 evrov. Zoper plačilni nalog je storilka prekrška vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Lendavi s sodbo z dne 3. 4. 2018 zavrnilo kot neutemeljeno ter storilki naložilo plačilo 50,00 evrov sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi vlaga vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), devetega odstavka 65. člena ZP-1, drugega odstavka 50.a člena ZCestn in tretje alineje 29. člena Ustave RS. Vrhovni državni tožilec zatrjuje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki jih je storilka izpostavila v zahtevi za sodno varstvo. Gre za njene trditve, da vinjete na avtomobil ni nalepila ona, da ima moža invalida, avtomobil pa predstavlja njuno edino prevozno sredstvo. To po prepričanju vrhovnega državnega tožilca pomeni, da storilka objektivno ni imela nobenega motiva, da bi slabše pričvrščeno vinjeto uporabljala na drugem vozilu ali da bi bila vinjeta z drugega vozila prenesena. Pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih je tudi posledica tega, da sodišče storilki ni dalo možnosti podati izjavo o tem, kdo in na kakšen način naj bi vinjeto nalepil na vozilo, s tem pa ji tudi ni zagotovilo izvajanja dokazov v njeno korist (tretja alineja 29. člena Ustave RS), kar bi lahko imelo za posledico tudi kaznovanje za prekršek, za katerega zakon ni določil, da je kazniv (28. člen Ustave RS). Sodišče je namreč za izvršitveno ravnanje štelo vožnjo osebnega avtomobila z vinjeto, ki ni nameščena po predpisih, medtem ko uporabljeni 50.a člen ZCestn z globo kaznuje posameznika, ki ne namesti vinjete na predpisan način. Na podlagi navedenega vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da storilko oprosti storitve prekrška, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču ali prekrškovnemu organu v ponovno odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena storilki, ki odgovora ni podala.

B-I.

4. Storilka prekrška J. B. je bila dne 5. 4. 2017 ustavljena na avtocestnem počivališču Dolinsko, ker so cestninski nadzorniki mobilnega oddelka DARS ugotovili, da je imela med vožnjo na sredini vetrobranskega stekla letno vinjeto, ki ni bila nalepljena po predpisih. Vinjeta je bila v celoti prepojena s tekstilnimi vlakni, kar je bilo razvidno s prostim očesom, v postopku pa jo je cestninski nadzornik ročno odlepil s stekla brez težav, ne da bi se vinjeta pri tem uničila ali poškodovala. Na kraju prekrška je bil izdan plačilni nalog, s katerim je bila storilka spoznana za odgovorno prekrška po petem odstavku 50. člena ZCestn.

5. Glede na okoliščine konkretnega primera in vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma navaja relevantne zakonske določbe, veljavne v času storitve prekrška. Peti odstavek 50. člena ZCestn je določal, da se z globo od 500,00 do 1.000 evrov kaznuje posameznik, ki ne namesti vinjete na vozilo s svojim prvotnim lepilom ali z nedovoljenim posegom spremeni oziroma zmanjša njegovo učinkovitost (četrti odstavek 37. člena), in posameznik, ki ne upošteva odredbe pooblaščene uradne osebe o izločitvi iz prometa (drugi odstavek 44. člena). Med kazenskimi določbami je bilo na podlagi petega odstavka 49. člena ZCestn določeno tudi, da se z globo od 300 do 800 evrov kaznuje posameznik, ki uporablja cestninsko cesto brez veljavne vinjete za določen cestninski razred, nameščene na predpisan način (prva alineja prvega odstavka 42. člena). Omenjena in v konkretnem primeru uporabljena določba petega odstavka 50. člena ZCestn je v zvezi z obstojem prekrška napotovala na četrti odstavek 37. člena ZCestn, ki je določal režim cestninjenja glede na določen čas uporabe cestninske ceste. Po prvem odstavku 37. člena ZCestn se je cestnina za določen čas plačala za uporabo cestninske ceste z vozilom do 3.500 kg največje dovoljene mase. Po četrtem odstavku istega člena pa je cestnino plačal cestninski zavezanec tako, da je pred vstopom na cestninsko cesto kupil vinjeto za ustrezen cestninski razred in veljavno vinjeto na predpisan način nalepil na sprednje vetrobransko steklo vozila. Vlada je lahko določila primere, ko se je vinjeta zaradi tehničnih značilnosti vozila lahko izjemoma namestila nanj drugače. Vinjeta se je lahko uporabila le za eno vozilo in je morala biti izdelana tako, da se je ob odstranitvi uničila. Vinjeta je po tej določbi morala biti nameščena s svojim prvotnim lepilom in je bila po njeni namestitvi na vozilo neprenosljiva. Prepovedani so bili posegi, ki so spremenili ali zmanjšali učinkovitost prvotnega lepila na vinjeti.

B-II.

6. Vrhovno sodišče ne sprejema ocene vrhovnega državnega tožilca, da so v sodbi okrajnega sodišča izostali razlogi o odločilnih dejstvih, ki jih je izpostavila storilka v zahtevi za sodno varstvo. Njene navedbe v zahtevi za sodno varstvo, da naj bi nalepil vinjeto nekdo drug in da ima moža invalida, s katerim uporabljata le en avtomobil, glede na relevantne zakonske določbe ne predstavljajo pravno odločilnih dejstev, ki bi morala biti v sodbi obrazložena. Odločilno v konkretni zadevi je bilo dejstvo, da je storilka v vlogi cestninske zavezanke, ko je vozila osebno vozilo na avtocesti Turnišče – Murska Sobota, med vožnjo imela v nasprotju s četrtim odstavkom 37. člena ZCestn nalepljeno vinjeto, s čimer je izpolnila zakonske znake prekrška po petem odstavku 50. člena ZCestn. Letna vinjeta je bila namreč na sprednje vetrobransko steklo avtomobila nameščena brez prvotnega lepila, kar je sodišče ugotovilo na podlagi predloženih fotografij, na katerih so bile vidne sledi tekstilnih vlaken. Z nepravilno nameščeno vinjeto je storilka vozila avtomobil po avtocesti kot vrsti cestninske ceste, za katero je treba plačati cestnino. Trditev storilke v zahtevi za sodno varstvo, da vinjete ni nalepila ona, zato ni odločilnega pomena, pa bi se do nje moralo opredeliti sodišče. Tudi če bi bilo ugotovljeno, da je vinjeto na avtomobil nalepila druga oseba, to storilke ne bi razbremenilo odgovornosti za prekršek, saj je bila v vlogi cestninske zavezanke dolžna pred vstopom na cestninsko cesto (avtocesto) imeti vinjeto, nalepljeno na vetrobransko steklo s prvotnim lepilom. Na podlagi navedenega sodišče s tem, ko se v sodbi ni opredelilo do izpostavljenih navedb storilke v zahtevi za sodno varstvo, ni kršilo določbe 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Za razjasnjevanje omenjenih vprašanj sodišče posledično ni bilo dolžno zaslišati storilke in ji omogočiti izvajanje dokazov v tej smeri, zato tudi ni podana kršitev devetega odstavka 65. člena ZP-1 v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave RS.

7. V luči predstavljenih ugotovitev je tudi zmotno stališče vrhovnega državnega tožilca, da storilkina navedba o uporabi le enega avtomobila kaže na odsotnost njenega motiva, da bi vinjeto uporabljala še na kakšnem drugem vozilu oziroma jo z drugega vozila prenesla na svoje. Vrhovni državni tožilec na podlagi storilkinih navedb vrednoti njen motiv, kar bi moralo po njegovem mnenju storiti sodišče v obrazložitvi sodbe. S takšnim zatrjevanjem vrhovni državni tožilec neutemeljeno očita odsotnost razlogov o odločilnem dejstvu (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1), saj je uveljavljana kršitev podana takrat, ko se sodišče v sodbi ne opredeli do dejstev, ki se nanašajo na zakonske znake prekrška, med katere pa motiv storilca ne spada.

8. Z izpodbijano sodbo je bila po mnenju vrhovnega državnega tožilca kršena tudi materialnopravna določba sedaj veljavnega 50.a člena ZCestn (v času storitve prekrška veljavnega petega odstavka 50. člena ZCestn), v zvezi z 28. členom Ustave RS. Sodišče je kot izvršitveno ravnanje štelo vožnjo avtomobila z vinjeto, ki ni bila nameščena po predpisih, kar po stališču vrhovnega državnega tožilca ni mogoče subsumirati pod uporabljeno pravno normo, ki kaznuje posameznika le, če ne namesti vinjete na predpisan način. Predlagano stališče je po presoji Vrhovnega sodišča, da ne upošteva smisla (celotne) zakonske določbe. Vrhovni državni tožilec z izpostavljanjem vožnje avtomobila kot izvršitvenega ravnanja opozarja na določbo takrat veljavnega petega odstavka 49. člena ZCestn, po kateri se je z globo kaznoval posameznik, ki je uporabljal cestninsko cesto brez veljavne vinjete za določen cestninski razred, nameščene na predpisan način. Ta določba kot prekršek uzakonja uporabo cestninske ceste brez veljavne vinjete, zato storilka, ki je vozila z veljavno (letno) vinjeto, ni izpolnila zakonskih znakov tega prekrška, temveč prekrška po petem odstavku 50. člena ZCestn.

9. Zakonsko določbo o posamezniku, ki ne namesti vinjete s prvotnim lepilom na vozilo, je treba razumeti v povezavi z besedilom petega odstavka 50. člena ZCestn, ki izrecno napotuje na četrti odstavek 37. člena ZCestn, ki je citiran v 5. točki te obrazložitve. Določbi sta vsebinsko povezani tako, da pomeni prekršek ravnanje posameznika, ki v vlogi cestninskega zavezanca uporablja cestninsko cesto brez pravilnega in veljavnega plačila cestnine. Pojem cestnine po četrtem odstavku 37. člena ZCestn predstavlja obveznost cestninskega zavezanca, da že pred priključevanjem na cestninsko cesto kupi vinjeto in jo tudi nalepi na vozilo. Taka vinjeta mora biti nameščena s svojim prvotnim lepilom in po njeni namestitvi ne more biti prenosljiva. Na tak način je z določbo četrtega odstavka 37. člena ZCestn uzakonjeno dolžnostno ravnanje cestninskega zavezanca, predvidena pa je tudi lastnost vinjete, ki mora biti nalepljena na steklu vozila s svojim prvotnim lepilom. Jezikovna in smiselna razlaga zato omogočata zaključek, da se na podlagi petega odstavka 50. člena ZCestn kaznuje z globo posameznik, ki v vlogi cestninskega zavezanca uporablja cestninsko cesto (avtocesto) z vozilom, na katerem vinjeta ni nameščena s prvotnim lepilom. Tudi na podlagi predstavljenih metod razlage sodišču pri obravnavi tega prekrška ni bilo treba (dodatno) ugotavljati, kdo je namestil vinjeto na vozilo. Prekrškovni organ je zato pravilno opredelil storilkino vožnjo z napačno nameščeno vinjeto kot prekršek po petem odstavku 50. člena ZCestn in jo na tej podlagi oglobil. Tudi sodišče je v 1. in 5. točki obrazložitve sodbe podalo utemeljene in razumne razloge, da se prekršek kaže v vožnji storilke po avtocesti z vozilom, na katerem ni imela skladno s predpisi nameščene vinjete, saj je bila ta prepojena s tekstilnimi vlakni in se je brez težav odlepila s stekla. Gre za obravnavo prekrška vožnje po avtocesti s sicer veljavno, a nepravilno nameščeno vinjeto, zato do očitane kršitve petega odstavka 50. člena ZCestn ni prišlo.

C.

10. Po ugotovitvi, da uveljavljane kršitve niso podane (prvi odstavek 424. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1), je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).