Jedro

Za omejitev gibanja prosilcu za azil zadošča že sum, da zavaja oziroma zlorablja azilni postopek, kar je podano tudi s tem, če prošnjo za azil vloži zato, da bi odložil svojo odstranitev iz Slovenije. To pa je podano s tem, da je prošnjo za azil vložil po tem, ko je bil v Slovenijo deportiran iz Francije in je 2 dni čakal na odstranitev iz Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 59. člena v zvezi s 24. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), po predhodnem zaslišanju tožnika, zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 15.2.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 3. odstavka 27. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05 - odl. US) tožniku omejila gibanje na prostore zaprtega oddelka Azilnega doma do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar največ za tri mesece, in sicer od 15.2.2006 do 15.5.2006 (1. točka izreka), ter hkrati odločila, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se prvostopno sodišče sklicuje na določbe 2. in 3. odstavka 32. člena Ustave Republike Slovenije, 3. odstavek 15. člena Ustave Republike Slovenije, Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, 3. alineo 1. odstavka 27. člena ZAzil ter 5. alineo 1. odstavka 36. člena ZAzil. Pritrdilo je stališču tožene stranke, da so podani razlogi za omejitev gibanja tožniku zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, kar je podano s tem, da je tožnik vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države (3. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil). Glede tega se je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS sklicevalo na razloge, ki jih je v svojem sklepu navedla že tožena stranka.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma tako spremeni, da se njegovi tožbi ugodi. Meni, da bi morala biti vsaka odločba o omejitvi gibanja prosilcu za azil s strani sodišča odpravljena že na podlagi same ustave. Meni namreč, da določbe ZAzil, ki urejajo začasno omejitev gibanja, niso v skladu z ustavo, saj za takšno omejitev gibanja ni podan nobeden od v ustavi navedenih pogojev. Za omejitev gibanja namreč ne morejo priti v poštev niti razlogi vzdrževanja javnega reda. Glede vsega tega obrazložitev v izpodbijani sodbi in v odločbi tožene stranke ni zadovoljiva. Tudi ni podan sum zlorabe azilnega postopka. Od prihoda v Slovenijo pa do zaprositve za azil se prosilec nahaja na policiji, kjer mu ni bilo omogočeno, da bi napisal lastnoročno željo za zaprositev za azil. Ustna izjava pa ni bila vzeta na zapisnik. Zato je prišlo do zakasnitve pri pisni izjavi o nameri zaprosila za azil. Že na zaslišanju pred prvostopnim sodiščem je izpovedal, da je takoj ko je prišel v Slovenijo, želel pridobiti azil, kar je povedal na policiji in še kasneje v Centru za tujce. Zato mu ni mogoče očitati zavajanje oziroma zlorabe postopka. Medtem ko je ustno željo za azil izpovedal policistu, je menil, da je zadeva že sprožena. Ker mu podaja pisne izjave ni bila omogočena, mu ni mogoče očitati zlorabe azilnega postopka. Omejitev gibanja predstavlja zanj zaporno kazen, ki pa se lahko izreče le v primeru kaznivih dejanj, enako velja za pripor. Njemu pa ni mogoče očitati nobenega kaznivega dejanja. Določbe ZAzil glede omejitve gibanja so v nasprotju z veljavnimi mednarodnimi in notranjimi predpisi, ki urejajo varovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Zato je nezakonit tudi izpodbijani sklep. Sklicuje se na načelo sorazmernosti. Ali je prošnja za azil vložena neupravičeno, se ugotavlja v okviru azilnega postopka in se takšna prošnja lahko zavrne kot očitno neutemeljena. Pri tem pa ni nobene potrebe, da bi se takšni osebi omejilo še gibanje. V obravnavanem primeru je bil prosti preudarek, ki ga omogoča ZAzil, napačno uporabljen in so bile njegove meje prekoračene, uporabljen je bil na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 125. člena Ustave Republike Slovenije so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni; vezani so na ustavo in zakon. Glede na navedeno določbo Ustave Republike Slovenije je tako prvostopno sodišče kot tudi pritožbeno sodišče pri svojem odločanju vezano na določbe ustave in zakona. V tem primeru tudi na določbe 27. člena ZAzil. Vrhovno sodišče Republike Slovenije ne vidi razloga, da bi dvomilo v ustavnost določb 27. člena ZAzil, zato sodi na podlagi navedene določbe ZAzil vse od njene uveljavitve v letu 1999. Če bi v njeno ustavnost dvomilo, bi moralo prekiniti konkretne postopke ter predlagati oceno njene ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije (156. člen Ustave Republike Slovenije). Zato pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da je zaradi odločanja po 27. členu ZAzil kršena določba 32. člena Ustave RS, ki ureja pravico do omejitve gibanja.

V obravnavanem primeru pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča podan razlog za omejitev svobode gibanja tožniku. Pri tem pritožbeno sodišče meni, da je pravna podlaga za omejitev gibanja v tem primeru podana v 3. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Tudi pritožbeno sodišče torej meni, da je v obravnavanem primeru podan sum, da tožnik zavaja oziroma zlorablja azilni postopek in to s tem, da je prošnjo za azil vložil z namenom odložitve odstranitve iz Slovenije. To pa ni izkazano le s tem, da je tožnik pisno namero za vložitev prošnje za azil vložil 9.2.2006, to je po dveh dneh bivanja v Centru za tujce, kamor je bil nastanjen 7.2.2006, temveč tudi s tem, da je bil tožnik dne 7.2.2006 v Slovenijo deportiran iz Francije (v skladu z Uredbo sveta Evropske unije, št. 343/2003 z dne 18.2.2003, o vzpostavitvi meril in mehanizmov o določitvi države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države), od koder je bil vrnjen na podlagi predhodne - prve prošnje za azil, ki jo je v Sloveniji vložil oktobra 2005. V Slovenijo je namreč prvič vstopil ilegalno v oktobru 2005. Postopek v zvezi s prvo prošnjo za azil pa je bil ustavljen, ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil, in sicer s sklepom tožene stranke z dne 3.11.2005. Tožnik si napačno razlaga določbo 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil, ker meni, da je treba tudi v primeru omejitve gibanja dokazati, da prosilec zlorablja oziroma zavaja azilni postopek. Ta njegova trditev ne drži, saj po določbi 27. člena ZAzil zadošča že sum zavajanja in zlorabe postopka, da se prosilcu lahko gibanje omeji. Ta pa je v tem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča podan.

Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka tudi v zadostni meri obrazložila razloge za omejitev gibanja, na katere se je v izpodbijani sodbi sklicevalo tudi prvostopno sodišče. Glede na navedeno torej pritožbeno sodišče meni, da so bili v obravnavanem primeru pravilno uporabljeni materialni zakon in pravila postopka v upravnem sporu in da torej pritožbo iz navedenih dveh razlogov zavrača kot neutemeljeno. Neutemeljeno pa je tudi zatrjevanje, da je v obravnavanem primeru prvostopno sodišče nepravilno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje. Prvostopno sodišče je tožnika zaslišalo dne 3.3.2006. Iz izjav, ki jih je tožnik podal na zaslišanju, iz njegove prošnje za azil ter prvotne prošnje za azil in okoliščin, ki so se dogajale v času med obema prošnjama, pravilno sklenilo, da v obravnavanem primeru obstoja sum, da tožnik zavaja oziroma zlorablja azilni postopek, s tem ko je prošnjo za azil vložil zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije in da je tako podan razlog za omejitev njegovega gibanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.