Jedro

O pristopu k dolgu pri prevzemu kakšne premoženjske celote je možno govoriti šele, ko gre za enkraten, pogodben, neodplačen prenos premoženja, ki predstavlja gospodarsko celoto in s katerim je upnikova terjatev povezana.

Ključna predpostavka za uporabo te določbe je prav predpostavka povezanosti med obveznostjo dolžnika ter premoženjem, ki ga je ta odtujil. Navedeno predstavlja strogo in pomembno omejitev uporabe te določbe zgolj na tiste terjatve, ki so vsebinsko povezane s prenesenim premoženjem.

Pri prenosu poslovnih sredstev gre za prenos podjetniško organiziranega premoženja, skupka premoženjskih pravic, ki so organizacijsko-ekonomsko-pravno strukturirane tako, da kot celota omogočajo opravljanje dejavnosti družbe. Gre za to, da tisti, na katerega preide premoženjska celota, lahko nadaljuje z opravljanjem dejavnosti na podlagi prenosa te gospodarske celote.

Kadar pritožba očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, mora določno navesti, katera kršitev naj bi bila storjena in kako bi kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti 1.763,20 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

I. Tožbeni zahtevek, ki glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki solidarno plačati znesek v višini 266.551,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 59.456.882,00 SIT od dne 11. 3. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 248.109,17 EUR od dne 1. 1. 2007 dalje do plačila ter od zneska 18.442,23 EUR od dne 18. 6. 2014 dalje, do plačila,“ se zavrne kot neutemeljen.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 7.128,30 EUR, v roku 15 dni od prejema drugopisa te odločbe, v nasprotnem tečejo zakonite zamudne obresti.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži v povrnitev pritožbene stroške tožene stranke v 15 dneh, v primeru zamude z obrestno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v pravdnem postopku zoper družbo P. d.o.o. pridobila izvršilni naslov – sodbo1 in v izvršilnem postopku dosegla le poplačilo dela pravdnih stroškov. Družba P. d.o.o. se je preimenovala v R. d.o.o. (spremenila je tudi sedež), nad njo pa se je 18. 11. 2014 začel stečajni postopek. Tožeči stranki je bila terjatev, prijavljena v stečajnem postopku, priznana.

6. Iz tožbenih trditev izhaja, da naj bi bila dejavnost zgoraj navedene družbe in njeno celotno premoženje večje vrednosti pred začetkom stečaja preneseno na prvo toženko v tej pravdi, ki je prevzela glavno dejavnost družbe P. d.o.o. (sedaj R. d.o.o. - v stečaju), delovne stroje in zaposlene. V prvem sojenju druga do peta toženka (A. Z., B. Z., C. Z., Č. Z.) so (bili) družbeniki prve toženke, druga do četrta toženka pa tudi njeni poslovodje in prokuristi.

7. Pravna podlaga, na kateri tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek zoper prvo toženko, je 433. člen Obligacijskega zakonika – OZ (Pristop k dolgu pri prevzemu kakšne premoženjske celote) in prvi odstavek 547. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti. Pritožbi tožeče stranke je višje sodišče s sodbo in sklepom I Cpg 960/2017 dne 5. 2. 2019 delno ugodilo in v delu prve točke izreka sodbe, ki se nanaša na prvo toženko, sodbo razveljavilo ter vrnilo v novo sojenje, v preostalem (kar se je nanašalo na drugo do peto toženko) pa pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

8. V novem sojenju je ostalo odprto vprašanje uporabe 433. člena OZ o pristopu k dolgu pri prevzemu kakšne premoženjske celote. Ta v prvem odstavku določa, da tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota ali posamezen njen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv. Iz drugega odstavka, ki določa, da pogodbeno določilo, ki bi izključevalo ali omejevalo odgovornost iz prejšnjega odstavka, nima pravnega učinka nasproti upnikom, izhaja, da je določba kogentna. Gre torej za solidarno odgovornost prenosnika in prevzemnika premoženja, če iz prenesenega premoženja izhajajo kakšni dolgovi.

9. V zvezi z uporabo te materialnopravne določbe je sodišče prve stopnje izhajalo iz naslednjega: 1) gre za prenos premoženjske celote ali dela te celote (zaključena proizvodna enota), posameznega predmeta oziroma pravice pa le pod pogojem, da ta predstavlja celotno premoženje prenosnika, 2) iti mora za brezplačen prenos premoženja oziroma je treba presojati primer neznatne ali prenizke kupnine, 3) sklenjena je pogodba o prenosu, pri čemer jo sodišče razlaga mileje in je ta (razen za nepremičnine) lahko sklenjena ustno, 4) obstaja koneksnost med dolgom in premoženjsko celoto – iti mora torej za funkcionalno zvezo, 5) odgovornost je omejena na vrednost aktiv te premoženjske celote in 6) gre za hkraten prenos – prevzemnik lahko takoj nadaljuje z opravljanjem dejavnosti.

10. Na tem mestu gre poudariti, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilna materialnopravna izhodišča o pogojih, ki morajo biti izpolnjeni, da je 433. člen OZ sploh mogoče uporabiti. Višje sodišče se strinja, da 433. člena OZ tako nikakor ni mogoče uporabiti pri prenosih posameznih stvari ali pravic, saj bi to omajalo zaupanje v pravni promet. Tudi po stališču višjega sodišča je zato o pristopu k dolgu pri prevzemu kakšne premoženjske celote možno govoriti šele, ko gre za hkraten, pogodben, neodplačen prenos premoženja, ki predstavlja gospodarsko celoto in s katerim je upnikova terjatev povezana.

11. Premoženje tako predstavlja skupek pripadajočih pravic, ki imajo premoženjsko vrednost in jih je mogoče izraziti z objektivno ekonomsko vrednostjo; stvarne pravice, obligacijske pravice, korporacijske pravice, pravice intelektualne lastnine in vrednostni papirji.2 To so poslovna sredstva, ki torej predstavljajo premoženje družbe.

12. V zvezi z zgornjim višje sodišče ugotavlja, da je sicer zelo obširna pritožba tožeče stranke vsebinsko konkretna le v nekaj izsekih. Upoštevaje materialnopravni dejanski stan, ki mora biti izpolnjen, da je v zadevi mogoče uporabiti 433. člen OZ, je zato višje sodišče odgovorilo le na tiste pritožbene trditve, ki bi v konkretni zadevi lahko vodile do uspeha pritožbe in s tem do drugačne odločitve o tožbenem zahtevku (prvi odstavek 360. člena ZPP) ter ki so bile vsaj v tolikšni meri konkretne, da jih je mogoče upoštevati kot grajo v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja o izpolnjenosti zgoraj opisanih predpostavk. S tem je pritožnica povezala tudi očitke o procesnih kršitvah, ki naj bi jih sodišče prve stopnje storilo z neizvedbo nekaterih dokazov, predvsem zaslišanj prič.

13. Dejansko stanje izpodbijane sodbe je naslednje: tožeča stranka ni dokazala, da so vodo porabili točno specificirani stroji, ki so bili pri R. d.o.o. v letu 2003 do leta 2005 in po letu 2012 preneseni k toženi stranki in da so tvorili gospodarsko celoto ali del celote. Blagovna znamka P. je bila prenešena leta 2001, svoj know-how pa je tožena stranka imela že več let pred letom 2012. Certifikatov kakovosti, bonitet ipd. se ne da prenašati, saj se ti dokumenti glasijo na točno določeno pravno osebo. Ni izkazano, kdaj naj bi bila oz. bile sklenjene pogodbe o prenosu premoženjske celote in kdo naj bi jih sklenil. Sodišče prve stopnje je sicer ugotavljalo, ali naj bi prenos premoženja potekal v obdobju, ki ga je v tožbi opredelila tožeča stranka, torej med leti 2012 do začetka stečaja 2014. 14. Glede strojev za brizganje plastike je neutemeljena pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje očitno sprejema stališče, da so bili proizvodni stroji preneseni na toženo stranko, a ker so bila orodja v lasti kupcev, do prenosa premoženja po mnenju sodišča naj ne bi moglo priti. Sodišče prve stopnje se je v 29. točki obrazložitve na strani 19 izpodbijane sodbe jasno postavilo na stališče, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi bil na toženo stranko prenesen vsaj del gospodarske celote, kot zahteva 433. člen OZ in to brez – za sodišče prve stopnje sicer pomembnih – trditev o orodju. Pritožnica trdi, da je s predlogom za zaslišanje kupcev tožeče stranke (verjetno misli na toženo stranko) ter s poizvedbami, ki jih je zanjo opravil detektiv, dokazovala ravno okoliščino, da so kupci toženo stranko in družbo R. d.o.o. dojemali kot eno in isto osebo, orodja, ki so le kalupi za izdelke, pa so se preselila s stroji in sodelovanje kupcev pri tem ni bilo pomembno.

15. Vendar je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, pritožnica pa tega konkretno ne napada, da so bili ob rubežu leta 2013 v posesti tožene stranke le štirje od 15 strojev za brizganje plastike, ki so bili last R. d.o.o., ostale pa je bodisi nabavila drugje ali od družbe R. d.o.o. odkupila. Pritožnica v pritožbi navaja, da so ti štirje stroji še del prvega popisa strojev družbe R. d.o.o. iz leta 2006 in ne pojasni, zakaj bi to bilo pomembno, nadalje pa le navrže, da je bilo prenesenih strojev še več in so bili dejansko vsi, ki so se nahajali v poslovnih prostorih v ..., fizično preneseni v prostore tožene stranke. Ker tako pritožbeno razlogovanje predstavlja zgolj povsem splošno mnenje pritožnice, nanj ni mogoče niti odgovoriti. In če, kot se zavzema pritožnica, vprašanje orodij na teh strojih zanemarimo, drugačen zaključek ni mogoč. Prav ti stroji so namreč povezani s porabo vode, ki predstavlja dolg R. d.o.o. do tožeče stranke, o čemer bo več povedano v nadaljevanju. Zatorej, tudi če orodja, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so v lasti kupcev, štejemo za dele stroja, to nima odločilne teže, posledično pa sploh ne, ali je iz proizvodnje tožena stranka preselila stroje z ali brez orodij. Nadalje je zato nerelevantno tudi, ali je bilo pri zatrjevanem prenosu dejavnosti v kakršnemkoli smislu potrebno sodelovanje kupcev. Ker se izvedba dokazov z zaslišanjem kupcev ne nanaša na odločilno ali pomembno dejstvo v tej zadevi, tudi procesne kršitve, ki jih pritožnica v zvezi s tem očita, niso podane. Vprašanje, ali je bilo sodelovanje kupcev pri prenosu orodij pomembno, bi lahko po stališču višjega sodišča tožeči stranki služilo le kot dodaten argument v primeru, da bi ji najprej uspelo izkazati vse predpostavke posla po 433. členu OZ. Ker sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno, kljub drugačni teži, ki jo je orodjem dalo sodišče prve stopnje, očitana procesna kršitev ni podana.

16. Pritožnica nadalje trdi, da sodišče prve stopnje funkcionalno zvezo med pravnomočno ugotovljeno obveznostjo družbe R. d.o.o. in premoženjem, prenesenim na toženo stranko, razume izrazito ozko, saj čeprav v sodbi ugotovi, da dolg izvira iz porabe vode za stroje, ki so brizgali plastiko v proizvodnji družbe R. d.o.o., očitno zanemari celoten spekter navedb in dokazov, iz katerih izhaja, da je družba R. d.o.o. še do leta 2012 uspešno delovala in se še naprej nemoteno ukvarjala z brizganjem plastike. Ta pritožbena trditev, glede na to, da je v interesu tožeče stranke dokazati, da je bila premoženjska celota prenesena na toženo stranko, ni razumljiva. Prevzemnikova odgovornost je tako vrednostno kot vsebinsko omejena. Upoštevajo se obveznosti, ki nastanejo v povezavi s pridobivanjem, obratovanjem, izboljšanjem, investiranjem in vzdrževanjem stvari in pravic, ki sestavljajo premoženjsko celoto.3 Del teorije zastopa celo še ožje stališče, po katerem je prevzemnikova odgovornost vsebinsko omejena na dolgove, ki so povezani s premoženjem oziroma so le-tega obogatili ali financirali.4

17. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da funkcionalna zveza med dolgom in prenesenim premoženjem ni izkazana zato, ker tožeči stranki ni uspelo dokazati, da so vodo iz pravnomočne sodbe porabili točno ti stroji, ki so bili kasneje preneseni na toženo stranko. Glede na to, da se pritožnica sprašuje, ali je to morda ključni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, gre pojasniti, da je ključen v tem smislu, da v primeru, da ni izkazan, tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi. Ključna predpostavka za uporabo te določbe je prav predpostavka povezanosti med obveznostjo dolžnika ter premoženjem, ki ga je ta odtujil. Navedeno predstavlja strogo in pomembno omejitev uporabe te določbe zgolj na tiste terjatve, ki so vsebinsko povezane s prenesenim premoženjem.5 Pritožnica nadalje trdi, da če je družba R. d.o.o. v tem času pridobila kakšen nov stroj oziroma je kakšen od njih postal neraben, to še ne more pomeniti, da ni funkcionalne zveze med dolgom in prenosom dejavnosti. Če slednje drži, pa normalno poslovanje družbe R. d.o.o., s tem pa tudi odpis starih in pridobivanje novih strojev, z zatrjevanim prenosom premoženja ni povezano.

18. Pritožnica nadalje meni, da na odločitev v zadevi ne bi smelo vplivati dejstvo, da je v pravdi s toženo stranko s poravnavo pristala na ugotovitev, da so proizvodni stroji, ki so bili predmet pravde, last tožene stranke. Drži, saj bi morala le izkazati, da so bili del premoženjske celote, ki je bila prenesena na toženo stranko. Pri tem pa je neutemeljena pritožbena trditev, da tožena stranka ni dokazala, kako naj bi prišla do lastništva teh strojev. Sama tožeča stranka je namreč trdila, da je nekatere stroje tožena stranka nabavila od C. Z. s.p., kar za zadevo ni pomembno, pritožbeno neizpodbito pa je tudi, da je bila med družbo R. d.o.o. in toženo stranko sklenjena prodajna pogodba o prodaji strojev in druge opreme v vrednosti 140.301,90 EUR, tožena stranka pa je dokazala, da je kupljeno tudi plačala, medtem ko so bili preostali stroji večje vrednosti (ki v seznamu izvedenca dr. B., na katerega se je tožeča stranka sklicevala, niso navedeni) kupljeni na leasing in jih je dobavila sama tožena stranka. Glede na tako dejansko stanje je popolnoma razumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka tista, ki bi morala konkretno specificirati tovarniške stroje, ki so bili predmet zatrjevanega prenosa premoženja, tudi s pomočjo njihovih tovarniških številk.

19. Nadalje je pravno zmotno tudi stališče pritožnice, da okoliščina, da prenos poslovanja in premoženja na toženo stranko morda ni bil povsem enkraten, nima nobene materialnopravne teže, prav tako ne, da o tem prenosu v tej zadevi ni bilo pisne pogodbe. Sodišče prve stopnje obstoja pogodbe ni pogojevalo še z njeno pisno obliko, pravilno pa je tudi pojasnilo, da le v primeru, da gre za hkraten prenos lastninskih ali drugih pravic oziroma terjatev, lahko govorimo o realnem prehodu neke premoženjske celote ali posameznega njenega dela. Pri prenosu poslovnih sredstev (na to se namreč tožeča stranka sklicuje) gre namreč za prenos podjetniško organiziranega premoženja, skupka premoženjskih pravic, ki so organizacijsko-ekonomsko-pravno strukturirane tako, da kot celota omogočajo opravljanje dejavnosti družbe.6 Gre za to, da tisti, na katerega preide premoženjska celota, lahko nadaljuje z opravljanjem dejavnosti na podlagi prenosa te gospodarske celote.

20. Zgornja pritožbena razloga pritožnica podpira z argumentom, da so se akterji trudili prenos dejavnosti čimbolj prikriti. Višje sodišče na tem mestu ugotavlja, da tudi iz preostalih obširnih pritožbenih izvajanj izhaja, da pritožnica predvsem želi prikazati namen tožene stranke izogniti se plačilu terjatve, in sicer na načine, pred katerimi tožečo stranko sicer varujejo drugi pravni instituti, kot na primer izpodbijanje pravnih dejanj in ostala dejanja v okviru stečajnega postopka (kar je bilo že razčiščeno v prvem sojenju), pa tudi instituti kazenskega prava. Pritožnica namreč na več mestih v pritožbi ponavlja, da gre za tipično zgodbo o prenašanju podjema iz ene zadolžene družbe na drugo, da so iz ene družbe na drugo prehajali proizvodni stroji, delavci, hipoteke, pa tudi družinski člani brez vsakršne ekonomske logike, da si je edini družbenik nameraval izplačati bilančni dobiček, ne pa oblikovati rezervacij za obveznosti, da so se akterji prenos dejavnosti trudili čim bolj prikriti, da je tožena stranka storila vse, da bi prenos premoženja prekrila in podobno, kar vse bi lahko predstavljalo očitek storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov. Glede na to, da pritožnica trdi, da teče tudi tak postopek, višje sodišče na to ne bo odgovarjalo. Nameni in nagibi so v tej zadevi v notranji sferi stranke. Bistveno je, kaj je na zunaj dejansko počela, zato pri presoji odgovornosti po 433. členu OZ niso pomembni.

21. Kot procesno kršitev, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje, pritožnica izpostavlja še kršenje pravic glede dokaznega bremena in obveznosti predložitve listin, ki so v posesti tožene stranke. Vendar višje sodišče ugotavlja, da so te pritožbene trditve presplošne, da bi jih lahko sploh preverilo. Pritožnica namreč trdi, da je na več mestih in v zvezi z več dokaznimi predlogi opozarjala na edicijsko dolžnost tožeče stranke (verjetno mišljeno tožene stranke), a sodišče prve stopnje o tem sploh ni odločalo, ker je z izjemo zaslišanj neutemeljeno zavrnilo vse druge nelistinske dokazne predloge. Kadar pritožba očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, mora določno navesti, katera kršitev naj bi bila storjena in kako bi kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Hkrati gre dodati, da pritožnica ne izpodbija naslednjih ugotovitev sodišča prve stopnje o pomanjkljivosti lastne trditvene podlage: ni navedla vrednostne strukture aktive 850.000,00 EUR, ki naj bi bila prenešena na toženo stranko, ni decidirano trdila, da so vodo porabili točno specificirani stroji, ki so bili pri R. d.o.o. v letih 2003 do 2005 in po letu 2012 preneseni k toženi stranki, ni navedla, kdaj in kdo je sklenil oziroma sklepal pogodbe o prenosu premoženja, niti ne, katere konkretne pravice (know-how, blagovne znamke) so bile kot del gospodarske celote skupaj z npr. delom proizvodnje prenesene. Da sodišče ni dolžno izvajati dokazov, s katerimi bi se nadomestila pomanjkljiva trditvena podlaga stranke (prim. 212. člen ZPP), pa je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, zato se pritožnica na priložene dokaze in predloge za zaslišanje prič ne more uspešno sklicevati.

22. Iz uvodoma navedenega o pravno relevantnih dejstvih, ki morajo biti izkazana, da je mogoče govoriti o prenosu premoženjske celote po 433. členu OZ, izhaja, da za odločitev v zadevi tudi niso pomembna pritožbena izvajanja o prehajanju delavcev in hipotek z ene na drugo družbo, o nameravanem izplačilu dobička družbeniku, o tem, kdaj in zakaj je družba R. d.o.o. postala insolventna, tolmačenje bilančnih podatkov družb R. d.o.o. in tožene stranke, nadalje trditve, da je družba ohranila vse značilnosti prejšnje (spletna stran, firma, ključni kontakti, znanje, ponudba izdelkov), prenos drobnega inventarja in opreme ter sklenjene številne asignacije, in dejstvo, da je toženka del proizvodnih strojev pridobila od C. Z. s.p. po tem, ko jih je ta dobil od družbe R. d.o.o. 23. Kot dodatno obrazložitev je sodišče prve stopnje v izpodbijano sodbo vključilo tudi zaključke dokaznega postopka v zvezi z dejavnostjo, ki jo je opravljala družba R. d.o.o., in njenimi bilančnimi podatki, ki jih je sodišče primerjalo z bilančnimi podatki tožene stranke. Ugotovilo je, da je v relevantnem obdobju 60 % prihodkov družba ustvarila z zastopanjem mednarodno znanih blagovnih znamk ... in ..., preostanek pa z brizganjem plastike in orodjarstvom. Ker pa ves dejanski sklop rasti in upada prometa družbe R. d.o.o. ter bilančni podatki za toženo stranko za odločitev v tej zadevi niso več pravno pomembni, se višje sodišče tudi do pritožbenih trditev pritožnice, ki primerja bilančne podatke glede vrednosti sredstev oziroma obveznosti, ni opredeljevalo. Že sodišče prve stopnje je namreč s tem v zvezi pravilno navedlo, da bilančni podatki sami po sebi kot dokaz niso smiselni, saj ne izkazujejo, s katero proizvodnjo oziroma storitvijo so bili ti prihodki ustvarjeni, niti posredno pa ne dokazujejo nobenega od elementov 433. člena OZ.

24. Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. O pritožbenih stroških je višje sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP ter na podlagi 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.763,20 EUR (1.425,00 EUR po tarifni številki 18 v zvezi s tarifno številko 21 Odvetniške tarife – OT, 20,25 EUR po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV), ki jih mora plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 49/2006 z dne 25. 1. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 635/2012 z dne 14. 5. 2012. 2 N. Plavšak, 2017, Komentar ZFPPIPP, str. 101. 3 Primerjaj M. Juhart, v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 626-629. 4 Katarina Hribovšek: Pristop k dolgu pravne osebe pri prevzemu premoženjske celote (magistrsko diplomsko delo), Univerza v Ljubljani, PF, 2018. 5 Katarina Hribovšek: Pristop k dolgu pravne osebe pri prevzemu premoženjske celote (magistrsko diplomsko delo), Univerza v Ljubljani, PF, 2018, str. 19. 6 Sanja Savič v: Korporacijskopravne implikacije pri prenosu poslovnega deleža v primerjavi s prenosom poslovnih sredstev, Podjetje in delo 2015, št. 2, 365-378.