Jedro

Terjatev tožeče stranke se nanaša na plačilo računov za telefonske storitve, ki so zapadle v plačilo v letu 2015 (od avgusta do decembra 2015) ter na vračilo sorazmernega dela ugodnosti, ki jo je tožena stranka pridobila s sklenitvijo aneksa k naročniški pogodbi, ki je zapadla v plačilo 22. 2. 2016. Začetek in tek zastaranja za tovrstne obveznosti OZ določa v drugem odstavku 355. člena tako, da zastaranje začne teči po preteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo, v konkretnem primeru to pomeni, da je enoletni zastaralni rok za terjatve v letu 2015 zapadlih računov pričel teči 1. 1. 2016.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 98331/2016 z dne 30. 9. 2016 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je toženec dolžan poravnati tožeči stranki 153,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter izvršilne stroške in ji povrniti še 10,00 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec v pritožbi navaja, da je sodišče napačno odločilo glede njegovega ugovora zastaranja, da je pričelo teči šele z dnem 1. 1. 2016 in nastopilo šele 1. 1. 2017. Poudarja, da je potrebno šteti enoletni zastaralni rok od zapadlosti vsake posamezne terjatve dalje. Terjatev po računu št. 15084766542 je nedvomno zastarala že 22. 9. 2016, tožeča stranka pa je sodni postopek sprožila šele 27. 9. 2016. Poleg tega je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka, ker je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke in s pribavo pritožbe, ki jo je tožena stranka naslovila na tožečo stranko ob vrnitvi telefonskega aparata. Zaradi pavšalnosti trditvene podlage tožeče stranke je pavšalna tudi obrazložitev sodbe v delu, ki se nanaša na izračun pogodbene kazni za predčasno prekinitev pogodbe. V kolikor bi sodišče ugodilo tema dvema dokaznima predlogoma, bi se lahko prepričalo, da tožbeni zahtevek v zahtevani višini ni utemeljen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, je sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ne zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki 1. 7. 2015 sklenili pogodbo o sklenitvi naročniškega razmerja za paket ... ter aneks k tej pogodbi, na podlagi katerega je toženec kupil aparat ... po akcijski ceni 9,00 EUR, s tem pa pridobil ugodnost v višini 119,72 EUR. Toženec je po izstavitvi mesečnih obračunov naročniških storitev plačal le obveznost za mesec julij 2015, nato pa prenehal s plačevanjem. Tožeča stranka mu je poslala več opominov za plačilo, nato pa 18. 11. 2015 trajno prekinila dostop do storitev. Na tako povzeto dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je pritožbeno sodišče vezano.

6. Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru zastaranja. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o ugovoru zastaranja pravilno uporabilo določbo 355. člena Obligacijskega zakonika - OZ), ki ureja enoletni zastaralni rok med ostalim za terjatve za uporabo telefonov, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Terjatev tožeče stranke se nanaša na plačilo računov za telefonske storitve, ki so zapadle v plačilo v letu 2015 (od avgusta do decembra 2015) ter na vračilo sorazmernega dela ugodnosti, ki jo je tožena stranka pridobila s sklenitvijo aneksa k naročniški pogodbi, ki je zapadla v plačilo 22. 2. 2016. Začetek in tek zastaranja za tovrstne obveznosti OZ določa v drugem odstavku 355. člena tako, da zastaranje začne teči po preteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo, v konkretnem primeru to pomeni, da je enoletni zastaralni rok za terjatve v letu 2015 zapadlih računov pričel teči 1. 1. 2016, kot je pravilno ugotovljeno v obrazložitvi sodbe. Zastaralni rok ob vložitvi predloga za izvršbo 27. 9. 2016 tako še ni potekel in zato ugovor zastaranja ni utemeljen.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče bistveno kršilo določbe ZPP, ker je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke in ker ni pozvalo tožeče stranke, da predloži toženčevo pritožbo, ki naj bi jo tožeči stranki izročil ob vrnitvi telefonskega aparata. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Očitana kršitev postopka je relativne narave, razen v primeru, če pomeni hkrati tudi kršitev načela kontradiktornosti oziroma kršitev pravice do izjave v postopku, ki je ustavno varovana pravica (22. člen Ustave RS). Za takšen primer pa ne gre. Zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem ekonomske stroke, ki naj bi preveril višino terjatve, je v sodbi pravilno obrazložena. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe natančno in določno ter razumljivo navedla podlago in višino terjatve, kar velja tudi za izračun sorazmernega dela ugodnosti za prejeti telefonski aparat po znižani ceni, ki ga je toženec zaradi predčasnega prenehanja pogodbe dolžan vrniti. Prav tako je predložila vse za odločitev relevantne dokaze. Obrazložitev sodbe o tem vsebuje izčrpne in razumljive razloge. Toženec zoper višino terjatve niti v postopku niti v pritožbi ni vsebinsko in določno ugovarjal, pač pa le splošno, češ da gre za obsežne pogodbe in cenike, zato naj se preveri višina. Ker ne drži, da višine terjatve toženec sam oz. zanj pooblaščenec ne bi zmogel preveriti, ampak zgolj izvedenec, je odločitev o zavrnitvi izvedbe tega dokaza pravilna. Pritožnik tudi ni pojasnil, kaj naj bi dokazoval z vlogo (pritožbo), ki naj bi jo sam naslovil na tožečo stranko, pa je ni vložil v spis, niti ni navedel, kaj konkretno je v njej očital tožeči stranki.

8. Pritožba ni utemeljena, saj niso podani dopustni pritožbeni razlogi, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).