Jedro

Izdaja javne listine v predpisani obliki je eden od kumulativnih pogojev za nastanek javne listine. Tega pogoja smrtovnica v delu, ki se nanaša na navedbo (torej ne vpis ali potrdilo) pridobljenih podatkov od pokojnikovih družinskih članov ali oseb s katerimi je pokojnik živel (drugi odstavek 182. člena ZD, med katere spada tudi navedba ali je pokojnik zapustil pogodbo o dosmrtnem preživljanju), ne izpolnjuje, ker ne zakoni, niti podzakonski akti s področja dedovanja in upravnih pristojnosti matičarja, ki se nanaša na sestavo smrtovnice, ne določajo oblike, v kateri bi morala biti izdana. V tem delu smrtovnica nima lastnosti javne listine in tudi ne za javno listino predpisane dokazne vrednosti (dokazovanje resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje ali določa). Gre (le) za uradno listino (kot taka ima v zapuščinskem postopku dejansko dokazno vrednost in se jo ocenjuje v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP), ki pa ni znak kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, ampak je znak kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem in drugem odstavku 259. člena KZ-1. Vse javne listine so uradne listine, vse uradne listine pa niso javne listine.

Izrek

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženo A. A. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožnega predloga, da je storila kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanko B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbi okrožna državna tožilka C. C. in oškodovanka B. B. po svojemu pooblaščencu.

3. Okrožna državna tožilka navaja, da vlaga pritožbo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi z 11. točko 371. člena ZKP, to je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in po 3. točki 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo očitanega kaznivega dejanja ter ji na podlagi prvega odstavka 253. člena KZ-1 ter 57. in 58. člena KZ-1 izreče pogojno obsodbo, v okviru katere naj ji določi kazen enega leta zapora in preizkusno dobo v trajanju dveh let oziroma, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Oškodovanka navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZKP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in izda obsodilno sodbo, podredno pa, da opravi glavno obravnavo ter na podlagi izvedenega postopka izda obsodilno sodbo oziroma, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo "pred spremenjen senat". Na pritožbi je podal odgovor obdolženkin zagovornik s predlogom, da ju pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeni ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Obdolženkin zagovornik je obenem zahteval, da ga pritožbeno sodišče obvesti o seji in sestavi pritožbenega senata, vendar predloga ni obrazložil, predsednik senata ali senat pa ni spoznal, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP).

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvemu odstavku 253. člena KZ-1 stori, kdor spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu. Obtožni predlog je obdolženki očital, da je spravila matičarko na Upravni enoti Koper v zmoto tako, da ji je namerno prikrila, da je s pokojnim D. D. 21.9.2012 sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju ter je zaradi tega matičarka v rubriki 15 smrtovnice kot javne listine označila, da pokojnik ni zapustil pogodbe o dosmrtnem preživljanju in je tako dosegla, da je bilo s smrtovnico kot javno listino potrjeno nekaj neresničnega, kar je bilo nato dokaz v pravnem prometu.

6. Glede na zgoraj povzet opis očitanega dejanja po obtožnem predlogu, se je sodišče prve stopnje pravilno najprej ukvarjalo s pravnim vprašanjem, ali je smrtovnica javna listina. Obramba je navajala, da smrtovnica v celoti nima narave javne listine ter svoje trditve utemeljevala s stališčem Varuha človekovih pravic iz Letnega poročila 2002, ki je sprejel stališče Ministrstva za pravosodje št. 206-1/002314 z dne 31.1.2001 (priloga B2/2), da ima smrtovnica značaj javne listine le v delu, kjer matičar za sestavo smrtovnice pridobi podatke za vpis iz matične knjige umrlih, medtem ko podatki za vpis, ki jih pridobi z zbiranjem obvestil s strani pokojnikovih sorodnikov in drugih oseb, ki lahko dajo podatke, nimajo značaja javne listine. Tako pridobljeni podatki so le informacija zapuščinskemu sodišču pri ugotavljanju in varovanju pravic strank v zapuščinskem postopku. Obramba se je pri tem sklicevala tudi na sodno prakso Županijskega sodišča v Varaždinu (Republika Hrvaška) KZ-328/09 z dne 10.11.2009, ki je izhajalo iz istega pravnega stališča (priloga B2/3).

7. Odgovor na vprašanje, ali je smrtovnica javna listina, je ključno za oceno, ali je podan zakonski znak očitanega kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, ki se nanaša na pomen izraza javna listina. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je smrtovnica v celoti javna listina, pri čemer se je oprlo tudi na sodno prakso višjih sodišč v civilnih (zapuščinskih) zadevah.

8. Drugače od sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče, v mejah preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, ocenjuje, da smrtovnica, vsaj v delu, ki se nanaša na navedbe, ki imajo podlago v drugem odstavku 182. člena Zakona o dedovanju - ZD), to je navedbe, ki jih matičar pridobi od pokojnikovih družinskih članov ali oseb, s katerimi je pokojnik živel, nima značaja javne listine. Izhodišče (merila) za tako pravno oceno je pritožbeno sodišče črpalo predvsem iz Odločbe Ustavnega sodišča R Slovenije št. Up-531/17-4 z dne 17.3.2022, v kateri je bil predmet presoje zakonski znak javna listina kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, kar je tudi zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1. V obeh primerih gre za isto blanketno določbo, ko pogoje za nastanek javne listine določata prvi odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in prvi odstavek 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Da ima listina naravo javne listine, morajo biti kumulativno izpolnjeni pogoji: 1) da jo izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila, 2) da je izdana v mejah pristojnosti organa oz. v mejah javnega pooblastila, 3) da organ ali nosilec javnega pooblastila v njej nekaj potrjuje ali določa in 4) da je izdana v predpisani obliki. Pogoj, da je listina izdana v majah pristojnosti organa oz. v mejah javnega pooblastila je materialni pogoj za nastanek javne listine, ostali pogoji so formalni. Drugi odstavek 224. člena ZPP in drugi odstavek 169. člena ZUP nadalje določata, da imajo enako dokazno moč kot javna listina tudi druge listine, ki so po posebnih predpisih izenačene z javnimi listinami. Pravna podlaga za nastanek javne listine je tudi tretji odstavek 179. člena ZUP, po katerem morajo biti potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, v skladu s podatki uradne evidence; taka potrdila oz. druge listine veljajo za javne listine.

9. Izdaja listine v predpisani obliki je torej eden od kumulativnih pogojev za nastanek javne listine.

10. ZD določa (le) vsebino smrtovnice v 182. členu. Iz te določbe je razvidno, da ima smrtovnica dva dela:

11. V enem delu se v smrtovnico vpišejo podatki iz matičnega registra in centralnega registra prebivalcev ter centralne zbirke podatkov o pravicah iz javnih sredstev, v drugem delu pa se, če je to mogoče, navedejo tudi drugi podatki, ki jih dajo pokojnikovi družinski člani ali osebe, s katerimi je pokojnik živel. Iz drugega odstavka 31. člena Zakona o matičnem registru (ZMatR) izhaja, da se iz matičnega registra v evidenco sodišč posredujejo podatki za potrebe sestave smrtovnice, skladno z zakonom, ki ureja področje dedovanja. Kateri podatki se vpisujejo v matični register določa 4. člen ZMatR, izpiski in potrdila iz matičnega registra pa imajo dokazno moč javnih listin (tretji odstavek 179. člena ZUP, prvi odstavek 37. člena ZMatR). To pomeni, da ima smrtovnica v delu, kjer matičar vpiše podatke iz matičnega registra in centralnega registra prebivalcev značaj javne listine, če so izpolnjeni pogoji, ki se nanašajo na obliko izpiskov in potrdil iz registra po Pravilniku o izvrševanju zakona o matičnem registru (Ur. list RS št. 40/05 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami).

12. Drugačno naravo pa ima smrtovnica v drugem delu, ki se nanaša na navedbo (torej ne vpis ali potrdilo) pridobljenih podatkov od pokojnikovih družinskih članov ali oseb, s katerimi je pokojnik živel (med katere spada tudi navedba ali je pokojnik zapustil pogodbo o dosmrtnem preživljanju), ko zgoraj navedenega formalnega pogoja za izdajo javne listine (da je izdana v predpisani obliki), ne izpolnjuje, ker ne zakoni, niti podzakonski akti s področja dedovanja in upravnih pristojnosti matičarja, ki se nanašajo na sestavo smrtovnice, ne določajo oblike, v kateri bi morala biti izdana (enak zaključek - sicer glede druge listine - izhaja iz 15. točke zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča R Slovenije), čeprav je bilo že leta 2002 v zgoraj navedenem Letnem poročilu Varuha človekovih pravic, navedeno, da je bil vzpostavljen stik z ministrstvom za notranje zadeve, ki je pristojno za področje matičnih zadev, da bi pripravili in izdali podzakonski akt, ki bi ustrezno določil sestavine in obliko obrazca smrtovnice. V tem (drugem) delu smrtovnica nima lastnosti javne listine in tudi ne za javno listino predpisane dokazne vrednosti (dokazovanje resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje ali določa). Dejansko gre (le) za uradno listino, ki pa ni znak obravnavanega kaznivega dejanja, ampak je znak kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem in drugem odstavku 259. člena KZ-1. Vse javne listine so namreč uradne listine, vse uradne listine pa niso javne listine (tako Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 2. knjiga, stran 1209, 1210, 3. knjiga, komentar k 259. členu KZ-1 in M. Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, Ljubljana 2002, stran 621).

13. Glede na zgoraj navedeno se kot pravilno izkaže v 6. točki te sodbe navedeno stališče Ministrstva za pravosodje in Varuha človekovih pravic. Popolnoma enako stališče izhaja tudi iz v civilni sodni praksi (še vedno) uporabljene strokovne literature s področja dednega prava - Nikola Gavella, Nasledno pravo, Zagreb, 1986, stran 393, kjer je stališče sprejeto na podlagi določb, ki se nanašajo na smrtovnico, kot je bila in je še vedno v bistvenem delu enako urejena v ZD, na katerega se tudi avtor sklicuje. Stališča višjih sodišč v civilnih zadevah, na katere se opira izpodbijana sodba, iz katerih izhaja, da je smrtovnica v celoti javna listina, pritožbeno sodišče ne sprejema iz zgoraj obrazloženih razlogov, poleg tega je razvidno, da se sodiščem v civilnih zadevah očitno (še) ni bilo treba poglobljeno ukvarjati s tem vprašanjem, glede na to, da ima smrtovnica kot uradna listina v zapuščinskem postopku dejansko dokazno vrednost in se jo ocenjuje v skladu metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. V tej zvezi zagovornik obdolženke izpostavlja naravo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ta mora biti, na podlagi 558. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), sestavljena v obliki notarskega zapisa, notarski zapis pa je javna listina (3. člen Zakona o notariatu). V obravnavani zadevi je torej obdolženka v času sestave smrtovnice razpolagala s pogodbo o dosmrtnem preživljanju sklenjeno v obliki notarskega zapisa, torej z javno listino, zato je v zapuščinskem postopku, ne glede na vsebino smrtovnice, razpolagala z močnejšim dokaznim sredstvom.

14. Iz zgoraj obrazloženega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že zato, ker manjka zakonski znak, ki se nanaša na pomen izraza javna listina, tako da dejanje opisano v izreku izpodbijane sodbe nima znakov kaznivega dejanja overovitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, niti znakov drugega kaznivega dejanja.

15. Pritožbeno sodišče je ne glede na zgoraj navedeno preizkusilo pritožbene navedbe obeh pritožnikov in ocenilo, da tudi če bi smrtovnica bila javna listina, nobena pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je potem, ko je izhajajoč iz sodne prakse višjih sodišč v civilnih zadevah, da je smrtovnica javna listina (kar pritožbeno sodišče sicer ne sprejema), presojalo, ali so izpolnjeni tudi preostali zakonski znaki kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 ter je pravilno zaključilo, da ni mogoče govoriti, da je pristojna matičarka podatek, ki se nanaša na vprašanje, ali je zapustnik sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, potrdila v smislu zakonskega znaka tega kaznivega dejanja. V 13. do 15. točki izpodbijane sodbe je pravilno izhajalo iz stališča, ki ima podlago v teoriji in sodni praksi, da obravnavano kaznivo dejanje inkriminira potrditev neresničnega dejstva v javni listini samo v posebnem primeru, ko storilec zlorabi pristojni organ ali notarja kot orodje za izdelavo javne listine z lažno vsebino, kar pomeni, da morata biti iniciativa in aktivnost pri izdaji javne listine na strani storilca kaznivega dejanja overitve lažne vsebine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izhodišča obrazložena v 13. točki izpodbijane sodbe pravilno uporabilo ter upoštevajoč obdolženkina ravnanja pravilno zaključilo, da ta po objektivni in subjektivni strani ne pomenijo ravnanje, s katerim bi uporabila in zlorabila ravno obliko overjanja listine, kar je predmet inkriminacije po 253. členu KZ-1. Kakšna in katera so bila ravnanja obdolženke v tej zvezi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo ter pravilno zaključilo, da nimajo obeležja obravnavanega kaznivega dejanja. Okrožna državna tožilka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer naj bi do navedene kršitve prišlo v 14. točki izpodbijane sodbe, glede katere pritožnica trdi, da je sodišče prišlo samo s seboj v nasprotje. Pritožnica povzema kronologija dogajanja oziroma ravnanja obdolženke po smrti zapustnika ter zaključuje, da je obdolženka prvi možni trenutek podala na sodišče predlog za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju ter da se ji je zelo mudilo pri vknjižbi lastninske pravice na nepremičninah na njeno ime, na drugi strani pa je bila nedosegljiva za upravni organ, ki je sestavljal smrtovnico ter je zavlačevala, da bi do sestave smrtovnice prišlo pred vknjižbo lastninske pravice. Na te pritožbene navedbe je že pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje v 14. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče dodaja, da je obdolženka ravnala v skladu z 11. točko pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je bila v obliki notarskega zapisa sklenjena pri notarju 21.9.2012, kjer je notar obdolženko izrecno poučil, da po smrti preživljanca vknjiži lastninsko in solastninsko pravico na nepremičninah, ki so predmet pogodbe na svoje ime na podlagi odpravkov pogodbe namenjenih zemljiški knjigi, originalnega izpiska iz matične knjige umrlega preživljalca in zemljiškoknjižnega predloga. Glede na navedeno ni utemeljen očitek, da je obdolženka ravnala prehitro, saj je le sledila prej navedenemu pravnemu pouku. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo ravnanje obdolženke, ki se ni takoj odzvala na vabilo matičarke glede sestave smrtovnice, pri čemer je pravilno izhajalo iz določbe prvega odstavka 179. člena ZD, po kateri bi matičarka podatke za sestavo smrtovnice lahko pridobila tudi od drugih družinskih članov (npr. oškodovanke). V tej zvezi tudi oškodovanka nima prav, ko trdi, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj ni štelo za dokazano dejstvo, da obdolženka ni želela zlorabiti pristojnega organa kot orodje za izdelavo javne listine z lažno vsebino. Kot že zgoraj navedeno ima izpodbijana sodba o tem prepričljive razloge.

16. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

18. Ker je odločitev pritožbenega sodišča v korist obdolženke, izrek o stroških pritožbenega postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.