Jedro

Sodišče prve stopnje je sprejelo napačno dokazno oceno izpovedb direktorja toženke in tožnika, ko je zaključilo, da je tožnik opravljal delo tako, kot ga je, ker „ni bil sposoben, ni uspel, ni bil fleksibilen“, saj to iz njunih izpovedb ne izhaja. Tožnik je pri vseh očitkih smiselno trdil, da je delal po predpisih, zato ga nihče ne more prisiliti, da opravlja delo v nasprotju z njimi oziroma da se mu ne priznajo pravice, ki mu pripadajo. Sodišče prve stopnje se do te tožnikove izpovedi v zvezi z očitki toženke ni opredelilo in je preuranjeno zavzelo stališče, da je tožnik za delo nesposoben in da je očitek tožniku o nepravočasno in nekvalitetno opravljenem delu utemeljen. Iz do sedaj izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi toženka tožniku očitala nesposobnost, ampak izhaja, da mu očita kršitev delovnih obveznosti. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (dalje: PZ) z dne 24. 4. 2015 nezakonita in za njeno razveljavitev (točka I/1 izreka sodbe); za ugotovitev, da delovno razmerje po izteku odpovednega roka ni prenehalo in je še trajalo v obdobju od 6. 6. do 9. 6. 2015 ter obdobju od 25. 7. do 3. 8. 2015 ter je toženka dolžna tožniku za navedeno obdobje vzpostaviti delovno razmerje, ga prijaviti v socialna zavarovanja in v matično evidenco ZPIZ ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja (točka I/2 izreka sodbe); obračunati bruto plače za junij 2015 265,24 EUR ter za julij 2015 473,19 EUR, odvesti davke in prispevke ter izplačati neto zneska s pp (točka I/3 izreka sodbe); obračunati denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini 11.000,00 EUR bruto, odvesti davke in prispevke ter tožniku plačati neto znesek s pp (točka I/4 izreka sodbe); povrniti tožniku pravdne stroške s pp (točka I/5 izreka sodbe). Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338/1 ZPP. Navaja, da je sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določbe pravdnega postopka, saj je s sodbo neutemeljeno in v nasprotju z razpravnim načelom širilo trditveno podlago toženke, s tem ko je na strani 8 v točki 8 obrazložitve navedlo, da tožnik „ni bil sposoben“ opravljati delovnih nalog ter da „ni zmogel“ organizirati svojega dela. Toženka namreč v izpodbijani odpovedi PZ ni navedla, da tožnik naj ne bi zmogel oziroma objektivno gledano ni bil sposoben opravljati naloženega dela. Z navedenimi besednimi zvezami je sodišče nedopustno poskušalo sanirati odpovedni razlog nesposobnosti, saj je tožnik ves čas trdil, da ta odpovedni razlog ni utemeljen. Toženka je v podani sporni odpovedi PZ tožniku očitala prepočasno izvajanje del, neupoštevanje navodil špediterjev, samovoljno kreiranje delovnega časa, neupoštevanje opozoril delodajalca in neprimeren odnos. Nikjer pa toženka ni trdila, da tožnik dela ni zmogel oziroma da ni bil (fizično in zdravstveno) sposoben opravljati svojega dela po sklenjeni PZ.

Tožnik očita prvostopnemu sodišču tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično napačno uporabo materialnega prava, ko mu je očitalo, da naj bi kršil navodila in odrejene naloge toženke, ni pa se opredelilo do tožnikovih ključnih navedb, da so bila navodila delodajalca v nasprotju s predpisi. Tožnik kot delavec sicer mora opravljati delo po sklenjeni PZ in v skladu z navodili delodajalca, vendar morajo biti tudi ta navodila v okviru kogentnih norm. Sodišče se do tega bistvenega vprašanja ni nič opredelilo. Če bi namreč ugotovilo, da je toženka od tožnika zahtevala opravljanje dela preko zakonsko dovoljene omejitve opravljenih kilometrov po cestno-prometnih predpisih, bi bila takšna odpoved PZ že iz tega razloga nezakonita.

Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo tudi glede obstoja odpovednega razloga nesposobnosti. Citirani razlogi v sporni odpoved PZ niso takšni, iz katerih bi izhajalo, da delavec psihično ali fizično dela ne zmore, kar bi edino lahko opravičevalo odpovedni razlog v smislu 2. alineje 1. odstavka 89. člena ZDR-1. V sodbi opr. št. Pdp 1282/2006 je poudarjeno, da je potrebno posebej presojati, ali je določeno ravnanje delavca rezultat njegove nezmožnosti za pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljanje dela ali pa rezultat njegovega subjektivnega odnosa do izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Iz ravnanj, ki jih toženka navaja v sporni odpovedi PZ kot obrazložitev odpovednega razloga, nikakor ne izhajajo objektivne predpostavke razloga nesposobnosti. Da so ravnanja tožnika izvirala iz njegovega subjektivnega odnosa do dela, je potrdil tudi zaslišani direktor toženke, ki je izpovedal, da tožnik ni imel nobenih zdravstvenih omejitev pri izvajanju svojih delovnih obveznosti, niti se ni posebej trudil izpolniti te obveznosti. Direktor je tudi izpovedal, da tožnik navodil delodajalca enostavno ni želel upoštevati, ker je ocenjeval, da bo v nasprotnem kršil cestno-prometne predpise. Zato je navedba sodišča, da delavec ni več zmogel opravljati svojih obveznosti, povsem neutemeljena. Evidentno je torej, da je toženka podala neutemeljeno odpoved PZ iz razloga nesposobnosti.

Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi in toženki naloži plačilo stroškov postopka oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnika, da je sodišče storilo očitane kršitve določb postopka, pravilno je uporabilo materialno pravo in ni zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Iz ravnanj, ki jih toženka navaja v obrazložitvi odpovednega razloga, nikakor ne izhajajo krivdni razlogi pri kršitvah PZ ali drugih obveznosti, ampak objektivne predpostavke razloga nesposobnosti. Zato je pritožba neutemeljena. Toženka uveljavlja plačilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zmotno je uporabilo materialno pravo, zato ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja in o zadevi najmanj preuranjeno odločilo.

6. Prvostopno sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da med strankama ni bilo sporno: - da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženki od 8. 11. 2005 do 5. 6. 2015 in opravljal delo voznika tovornega vozila v mednarodnem prometu; - da je toženka tožnika 15. 4. 2015 povabila na zagovor in ga pisno seznanila z razlogi nesposobnosti za delo; - da je bil tožniku 22. 4. 2015 omogočen zagovor in mu je bila istega dne vročena redna odpoved PZ iz razloga nesposobnosti.

Sporno pa je bilo vprašanje, ali je za takšno odpoved obstajal utemeljen odpovedni razlog in ali pomenijo ravnanja, ki se očitajo tožniku, podlago za odpoved PZ iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga.

7. V zvezi z navedenim spornim vprašanjem je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov sprejelo naslednje zaključke: - da tožnik vseh delovnih nalog ni bil sposoben pravočasno opraviti, odgovornost za to pa je tožnik neutemeljeno pripisoval disponentom in njihovim neustreznim izračunom časa, potrebnega za izvršitev naloge; - da je med delom delal daljše pavze od zakonsko določenih, kar potrjuje očitek toženke o nefleksibilnosti tožnika, ki svojega dela in odmorov med delom ni prilagodil nakladalnim in razkladalnim časom; - da tožnik svojega dela ni uspel pravočasno opraviti oziroma počitkov med delom ni zmogel organizirati na način, da bi pravočasno izpolnil svoje delovne naloge; - da tožnik ne uspeva dosegati pričakovanih delovnih rezultatov zaradi neustrezne razporeditve časa za odmor.

Na podlagi tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil očitek tožniku o nepravočasno in s tem nekvalitetno opravljenem delu utemeljen. Tožnik kljub večkratnim ustnim opozorilom svojih nalog ni opravljal pravočasno, temveč je konstantno zamujal dogovorjene roke in termine, kar je povzročilo neodobravanje tudi pri poslovnih partnerjih toženke in celo odpoved poslovnega sodelovanja. Tožnik si je večkrat podaljšal pripadajoče odmore med vožnjo in si tako počitkov ni ustrezno razporedil. Takšno tožnikovo nefleksibilno ravnanje je imelo za posledico zamujanje in s tem nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov. Tovrstna neustrezna razporeditev delovnega časa se je skupaj z neupoštevanjem navodil disponentov rezultirala tudi v nekvalitetnem in z zamudo opravljenem delu.

8. Utemeljen je očitek tožnika v pritožbi, da toženka v sporni odpoved PZ ni nikjer navedla, da tožnik ni zmogel oziroma da objektivno gledano ni bil sposoben (fizično ali zdravstveno) opravljati svojega dela. Takšno trditev je izven okvirja trditvene podlage toženke podalo šele sodišče z besednimi zvezami „ni bil sposoben“, „nefleksibilnost tožnika“, „ni uspel“, „ne uspeva“.

Toženka je v seznanitvi z razlogom nesposobnosti za delo z dne 15. 4. 2015 (priloga B3) zapisala, da tožnika seznanja, da je zaradi njegovega načina dela in njegovega osebnega odnosa do samega dela prejela več pripomb poslovnih partnerjev, kar je imelo za posledico odpoved poslovnega sodelovanja z enim podjetjem. Drugo podjetje pa je izrecno izpostavilo, da s tožnikom noče več sodelovati, ker ne sprejema njihovih navodil. Zato je podan razlog nesposobnosti za opravljanje dela po PZ, ker tožnik ne dosega več pričakovanih delovnih rezultatov in ker je pri delu počasen. V podani redni odpovedi PZ z dne 22. 4. 2015 (priloga B1) pa je toženka zapisala, da se tožniku odpoveduje PZ iz razloga nesposobnosti zaradi naslednjih „očitkov“: da je dela in naloge pričel izvajati prepočasi, ni upošteval navodil špediterjev, si sam prikrajal delovni čas, ni se zmenil za opozorila delodajalca, ne dosega dogovorjenih kilometrov po pogodbi, ne vozi po navodilih poslovnega partnerja, ampak po svoji predstavi, ne dosega nakladalnih in razkladalnih časov, se je potrebno z njim ukvarjati bistveno več časa, vse gre prepočasi, ne dosega minimumov kilometrov.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami) v 2. alineji 1. odstavka 89. člena kot razlog nesposobnosti (med drugim) določa nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Po pravni teoriji (tako tudi pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 1282/2006) je razlog nesposobnosti subjektivno pogojen odpovedni razlog, ki se izkazuje v odnosu delavca do opravljanja določenega dela. Zato je še kako pomemben razlog, zakaj je delavec ravnal oziroma ni ravnal tako, kot se mu očita. Prvostopno sodišče pa je nepravilno zaključilo, da ta razlog sploh ni pomemben, temveč je bistveno, da zaradi njegovega ravnanja ni dosegal pričakovanih rezultatov dela.

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da je iz vsebine izpovedb direktorja toženke in tožnika očitno, da je prvostopno sodišče napačno sprejelo dokazno oceno, ko je zaključilo, da je tožnik opravljal delo tako, kot ga je, ker „ni bil sposoben, ni uspel, ni bil fleksibilen“, kar iz njunih izpovedb ne izhaja. Tožnik je pri vseh očitkih smiselno trdil, da je delal po predpisih, zato ga nihče ne more prisliti, da opravlja delo v nasprotju z njimi oziroma da se mu ne priznajo pravice, ki mu pripadajo. Sodišče prve stopnje se do te tožnikove izpovedi v zvezi z očitki toženke ni opredelilo in je preuranjeno zavzelo stališče, da je tožnik za delo nesposoben. Iz do sedaj izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi toženka tožniku očitala nesposobnost, ampak bolj izhaja, da mu očita kršitev delovnih obveznosti. Tako se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti, ali je vzrok teh tožnikovih ravnanj dejansko tožnikova nesposobnost opravljati delo po navodilih toženke oziroma disponentov. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo in zato najmanj preuranjeno odločilo.

10. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP).

11. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje skladno z določbo 8. člena ZPP na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ponovno oceniti izvedene dokaze ter v nakazani smeri odločiti najprej o tem, ali je podan zatrjevani odpovedni razlog nesposobnosti, na podlagi tega pa ugotoviti, ali je izpodbijana odpoved PZ zakonita oziroma nezakonita. V kolikor bo ugotovilo nezakonitost izpodbijane redne odpovedi PZ zaradi nesposobnosti, bo moralo izvesti oziroma oceniti že predlagane in izvedene dokaze v zvezi z ostalimi tožbenimi zahtevki, za katere dokazne ocene sploh še ni sprejelo in tudi ne ugotavljalo dejanskega stanja.

12. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena ZPP tega zakona stranka navedla v pritožbi ali je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči o zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ni samo opravilo glavne obravnave oziroma dopolnjevalo dokaznega postopka v smislu pooblastila iz 355. člena ZPP, ker bi ob ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, s tem pa strankam odvzelo ustavno pravico do pritožbe zoper tako ugotovljeno dejansko stanje.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.