Jedro

V tem postopku zahteva tožeča stranka od povzročitelja - lastnika delovnega stroja povrnitev materialne škode, ki jo je izplačala svojemu zavarovancu P. M. iz naslova AO plus zavarovanja, na podlagi določb 939. čl. ZOR, ki je veljal v času nastanka škodnega razmerja in se za to uporablja po 1060. čl. OZ. Po določbi 939. čl. ZOR preidejo z izplačilom odškodnine iz zavarovanja do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pravilno ugotavljalo odgovornost tožene stranke, saj lahko tožeča stranka le v takšnem primeru zahteva povrnitev tistega, kar je plačala svojemu zavarovancu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel 23.11.1995 v razmerju 65 %, 35 % pa je odgovoren tožnik sam, zato je v presežku do zahtevanega zneska 260.540,00 SIT s pripadajočimi obrestmi zahtevek zavrnilo. Toženi stranki pa je naložilo plačilo zneska 169.351,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.1997 dalje ter povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očita, da je napačno zaključilo, da je podana njegova odgovornost, saj je tožnik sam odgovoren. Do nezgode ne bi prišlo, če bi tožnik upošteval znake na cesti, ki so opozarjali na delo na cesti, na omejitev hitrosti in če bi upošteval odredbe delavcev. Po mnenju pritožnika so znak za omejitev hitrosti, znak za zožitev ceste in delo na cesti in dobro viden delovni stroj in delavec, ki je dajal odredbe, zadosten razlog, da bi moral oškodovanec prilagoditi način vožnje razmeram na cesti. Oškodovanec je bil tisti, ki ni upošteval cestnoprometnih predpisov, zato je izključno sam kriv za nezgodo. Sodišče prve stopnje je premalo ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na oškodovančevo vožnjo. Premalo je upoštevalo oškodovančeve kršitve, prezrlo je dejstvo, da je hitrost na kraju samem omejena na 40 km/h in da je bila cesta na tem delu pregledna. Sodišče je tudi popolnoma prezrlo dejstvo, da se je na mestu opravljanja gradbenih del nahajala tabla "omejitev hitrosti na 40 km/h", kar so izpovedale priče M., Š., pri čemer gre za nasprotje med razlogi sodbe in zapisnikom o izpovedbah prič. Sodišče pa se tudi ni opredelilo do tega njune izpovedbe. Glede očitka, da je ravnal malomarno, ker ni poskrbel za ustrezno signalizacijo na gradbišču pa meni, da zakonodaja točno določa, da smejo sredstva in naprave, ki so namenjene varnosti cestnega prometa, postavljati le z zakonom ali predpisom lokalne skupnosti pooblaščene osebe in nihče drug, zato sam ni imel nobenega vpliva na postavitev prometne signalizacije. Gradbišče pa je bilo tudi nadzorovano s strani pristojnih inšpekcijskih organov. Sodišče pa tudi ni upoštevalo njegovega dokaznega predloga, ki ga je podal na prvem ponovljenem naroku, pri čemer se je napačno sklicevala na določbo 362. čl. ZPP. Dopolnitev izvedeniškega mnenja je predlagal v zvezi z ugotavljanjem sokrivde oškodovanca, kar je bistvenega pomena pri ugotavljanju dejanskega stanja zadeve. Sodišče je s tem, ko tega dokaza ni izvedlo, kršilo določbe ZPP. Sodišče pa je tudi napačno navedlo, da ni ugovarjal zahtevku po višini, saj je ugovarjal zahtevku tako v odgovoru na tožbo, izrecno pa tudi po višini na prvem naroku za glavno obravnavo, kar je razvidno tudi iz zapisnika. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da sodišče odloči o zadevi tako, da zahtevek zavrne ali pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je tožena stranka odgovorna in predlaga, da se pritožba zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V tem postopku zahteva tožeča stranka od povzročitelja - lastnika delovnega stroja povrnitev materialne škode, ki jo je izplačala svojemu zavarovancu P. M. iz naslova AO plus zavarovanja, na podlagi določb 939. čl. ZOR, ki je veljal v času nastanka škodnega razmerja in se za to uporablja po 1060. čl. OZ. Po določbi 939. čl. ZOR preidejo z izplačilom odškodnine iz zavarovanja do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pravilno ugotavljalo odgovornost tožene stranke, saj lahko tožeča stranka le v takšnem primeru zahteva povrnitev tistega, kar je plačala svojemu zavarovancu.

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo odgovornost obeh udeležencev na podlagi določb o krivdni odgovornosti (154. čl. ZOR), zato je pravilno ugotavljalo kršitve enega in drugega. Namreč - tožeča stranka lahko po 939. čl. ZOR zahteva povrnitev le tistega dela, za katerega je tretji kriv. Glede odgovornosti tožene stranke pa velja tudi določba 170. čl. ZOR, ki določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja organizacija združenega dela, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Po 171. čl. ZOR pa se določbe 170. čl. uporabljajo tudi za druge pravne osebe in osebe, ki z osebnim delom samostojno opravljajo dejavnost. Delavec je namreč podaljšana roka delodajalca, zato zanj odgovarja delodajalec kot za svojo lastno dejavnost. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, na kakšen način je prišlo do nezgode in sicer: -da je do prometne nezgode prišlo okoli 13.00 ure 23.11.1995 v preglednem levem ovinku lokalne ceste v D. pri P., ko je R. Š., zaposlen kot bagerist pri toženi stranki J. A., ki je za C. p. C. opravljal strojna dela, z nezavarovanim strojem C. tip ... oplazil oškodovančev osebni avtomobil znamke C. , zavarovan pri tožeči stranki na podlagi pogodbe o kasku zavarovanju, s katerim je oškodovanec pripeljal iz smeri Š. proti D.; -da je bager stal približno na sredini ovinka in na zid (škarpo) nalagal kamenje, pri tem pa se je vrtel in z zadnjim delom - balastom zapiral prosti vozni pas; -da je bager oškodovanca, ki je z osebnim vozilom pripeljal iz smeri Š. proti D. in nato zapeljal na levo stran vozišča, mimo delovišča pri vožnji mimo oplazil; -in da delovni stroj C. tip ... v času škodnega dogodka še ni bil zavarovan.

Tako ugotovljenemu dejanskemu stanju pritožnica s pritožbo ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju dejanskega stanja pravilno oprlo na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke in tudi na druge dokaze. Toženec je po razveljavitvi sodbe res predlagal dodatno zaslišanje izvedenca cestnoprometne stroke, sodišče temu dokazu ni sledilo z obrazložitvijo, da je predlagan prepozno, v nasprotju s 362. čl. ZPP. Ta člen določa, da smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oz. predložiti. Tožena stranka je sicer svoje pripombe in predlog na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke podala pravočasno - na prvem naroku po razveljavitvi sodbe, na prvem naroku je tudi pojasnila, da teh pripomb prej ni dala, ker je pričakovala, da bo zadeva rešena v njeno prid, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da takšen razlog ni opravičljiv in da gre za vsebinske pripombe, ki so bile znane že ob podanem mnenju, zato bi jih tožena stranka morala podati takrat, ko je to mnenje prejela. Sodišče je v razlogih sodbe obrazložilo, zakaj ni štelo za potrebno, da se izvedenca dodatno zasliši, pritožbeno sodišče pa se s takšno argumentacijo strinja. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje pa se je v zvezi z ugotavljanjem oškodovančeve sokrivde oprlo tako na mnenje izvedenca, ki je opisal kršitve oškodovanca, kot tudi na ostale dokaze.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe podrobno opisalo tako kršitve tožene stranke kot tudi oškodovanca - zavarovanca tožeče stranke. Glede zavarovanja ceste, na kateri se je odvijalo delo, je navedlo, da je ugotovilo, da je bilo gradbišče na obeh straneh opremljeno s prometnima znakoma "zožanje ceste" in "delo na cesti", ni pa ugotovilo, da bi bil na cesti tudi prometni znak omejitev hitrosti na 40 km/h. Sicer pa po mnenju pritožbenega sodišča ta okoliščina niti ni odločilna, to pa zato, ker kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče, ko je ugotavljalo soprispevek oškodovanca tako zaključilo, da je oškodovanec vozil z neprilagojeno hitrostjo glede na oba prometna znaka. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je oškodovanec vozil v nasprotju s 45. čl. takrat veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa, zato pritožbeni očitki, da je sodišče pri tem prezrlo dejstvo, da je na tem delu omejitev hitrosti 40 km/h, tudi če bi bili utemeljeni, niso pomembni, saj je sodišče podrobno obrazložilo, v čem je kršitev oškodovanca in v čem vidi njegovo neprilagojeno hitrost, kar pa se pritožbeno ne izpodbija. Pritožbeni očitki, da je prišlo do prometne nezgode izključeno zaradi oškodovančeve nepravilne vožnje, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obširno obrazložilo kršitve enega in drugega udeleženca in tudi pravilno navedlo, da je odgovornost tožene stranke kot profesionalca strožja kot odgovornost navadnega udeleženca v prometu, to je zavarovanca tožeče stranke. Taka strožja odgovornost izhaja iz II. odst. 18. čl. ZOR, po katerem mora udeleženec v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Tožena stranka je profesionalno opravljala delo z gradbenim strojem, zato je bila njena skrbnost, da takšno delo izvaja po vseh pravilih, da bi bilo varno, strožja. Sodišče je pravilno upoštevalo tako kršitve oškodovanca kot tudi pravilno ovrednotilo njegov soprispevek. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da je prišlo do nezgode izključno po krivdi oškodovanca, saj je sodišče ugotovilo in tudi obširno obrazložilo kršitve tožene stranke. Pritožbene trditve, da tožena stranka ni mogla posegati v ureditev signalizacije na cesti, ker da za to ni bila pristojna, prav tako niso utemeljene, saj je sodišče obrazložilo, da je bila tožena stranka dolžna ravnati po predpisih in izvajati delo tako, kot predpisi od nje zahtevajo, kar pomeni, da je tudi dolžna obvestiti upravljalca ceste o delu, kot tudi pristojne o zavarovanju ceste.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno relevantne okoliščine, pravilno porazdelilo breme odgovornosti na eno in drugo stran in pravilno uporabilo materialno pravo. Ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo. Zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno v skladu z določbo 353. čl. ZPP zavrniti.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.