Jedro

Priposestvovalni sistem ZTLR temelji na predpostavki dobrovernosti. Ta predpostavka pa je izpolnjena, če je posestnik ves čas trajanja posesti prepričan, da je stvar njegova, oziroma če ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da ni njegova. Ob dejstvu, da so s sporno nepremičnino v letu 1967 pravno razpolagali pravni predniki tožene stranke (dovolitev gradnje ceste preko sporne nepremičnine), zlasti pa ob dejstvu, da je bila pravnim prednikom tožeče stranke v letu 1958 vročena odločba, v kateri je bilo izrecno navedeno, da nepremičnina parc. št. 1237/3 ni dodeljena njim ampak pravni prednici tožene stranke, ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da sta pravna prednika tožeče stranke ves čas živela v prepričanju, da je sporna nepremičnina njuna oziroma, da nista mogla vedeti, da ni njuna. V postopku pred nižjima sodiščema dokazani neobstoj pozitivnega prepričanja pravnih prednikov tožeče stranke, da je sporna nepremičnina njuna last (za njuno nedobrovernost bi sicer zadoščala že možnost vedenja, da ni njuna last, ki je bila brez dvoma podana glede na obstoj odločb, ki so bile vročene, celo izpodbijane s pravnimi sredstvi in ki so postale tudi pravnomočne), vsekakor izključuje uporabo določbe 5. odstavka 28. člena ZTLR in določbe 30. člena ZTLR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da sta ji toženi stranki dolžni izstaviti listino, na podlagi katere bo mogoče parcelo št. 1237/3 - pašnik v izmeri 0,4701 ha odpisati od vl.št. 322, k. o. Š. in jo pripisati k vl. št. 343 iste k. o., pri kateri je vknjižena lastninska pravica tožnice. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženima strankama v znesku 87.857,00 SIT. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih trpi tožeča stranka sama.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je M. B. lahko razumela popravek odločbe, ki ga je prejela dne 27.10.1958, po navodilih pritožbenega sodišča pa bi moralo. Pravna prednica tožeče stranke M. B. je namreč prejela vrsto odločb, vendar pa jih ni prav razumela. Zato ni pravilen zaključek sodišča, da nepremičnine parc. št. 1237/3 ni imela v dobroverni posesti. Tudi ravnanja pravne prednice tožene stranke, ki je dala pisno privolitev za gradnjo ceste preko sporne parcele, ne dokazujejo nedobrovernosti pravne prednice tožnice. Sodišče bi moralo izvesti tudi s strani tožeče stranke predlagani dokaz z zaslišanjem odgovornega gozdarja, ki bi lahko potrdil, da je prav tožeča stranka večkrat zahtevala, naj se po sporni parceli odmeri trasa ceste in poravna nastala škoda. Vključno s posestjo pravnih prednikov je trajala posest tožeče stranke na sporni nepremičnini vse od leta 1946. V priposestvovalno dobo tožeče stranke bi moralo sodišče všteti vsaj dobroverno posest F. B., ki je sporno nepremičnino užival od leta 1961. Ta je postal dobroverni posestnik na podlagi določbe 5. odstavka 28.člena ZTLR. Od nastopa njegove posesti do vložitve tožbe je pretekla tudi z zakonom določena priposestvovalna doba. Bistvena kršitev določb postopka pa je podana zato, ker so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in nepopolni. Reviziji naj se tako ugodi, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno naj se izpodbijani sodbi spremenita, tožbenemu zahtevku tožeče stranke pa v celoti ugodi.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska trditev, da so razlogi izpodbijane sodbe nepopolni in nejasni, ni utemeljena. O vseh pravnoodločilnih dejstvih je namreč v izpodbijani sodbi zavzeto stališče, razlogi, ki so o teh dejstvih navedeni so jasni in razumljivi, zato v reviziji zatrjevana bistvena kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354.člena ZPP ni podana. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386.člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve kršitve iz 10.točke 2. odstavka 354.člena ZPP nista zagrešili. Ob upoštevanju ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, pa sta sodišči druge in prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabili. Po oceni številnih dokazov, ki so bili v postopku izvedeni, sta sodišči prve in druge stopnje prišli do zaključka, da pravna prednika tožeče stranke sporne nepremičnine nista imela v dobroverni posesti. Ta zaključek tožeča stranka izpodbija s trditvami, da pravna prednica tožeče stranke M. B. ni mogla razumeti vsebine vseh odločb, ki jih je prejela in ki so se nanašale na sporno nepremičnino, da bi bilo potrebno zatrjevano dobrovernost pravnih prednikov tožeče stranke ugotavljati tudi z zaslišanjem gozdarja in da pravna razpolaganja s sporno nepremičnino, ki so bila storjena s strani pravne prednice tožene stranke, ne morejo dokazovati nedobrovernosti pravnih prednikov tožnice. Navedenih trditev pa v revizijskem postopku ni bilo mogoče upoštevati, saj predstavljajo izpodbijanje dokazne ocene sodišč druge in prve stopnje in s tem izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odst. 385. člena ZPP).

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na določbi 5. odstavka 28. člena in na 30. člen zakona o temeljnih lastninskih razmerjih - ZTLR. Priposestvovalni sistem ZTLR temelji na predpostavki dobrovernosti. Ta predpostavka pa je izpolnjena, če je posestnik ves čas trajanja posesti prepričan, da je stvar njegova, oziroma če ni vedel oziroma ni mogel vedeti, da ni njegova. Ob dejstvu, da so s sporno nepremičnino v letu 1967 pravno razpolagali pravni predniki tožene stranke (dovolitev gradnje ceste preko sporne nepremičnine), zlasti pa ob dejstvu, da je bila pravnim prednikom tožeče stranke v letu 1958 vročena odločba, v kateri je bilo izrecno navedeno, da nepremičnina parc. št. 1237/3 ni dodeljena njim ampak pravni prednici tožene stranke, ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da sta pravna prednika tožeče stranke ves čas živela v prepričanju, da je sporna nepremičnina njuna oziroma, da nista mogla vedeti, da ni njuna. V postopku pred nižjima sodiščema dokazani neobstoj pozitivnega prepričanja pravnih prednikov tožeče stranke, da je sporna nepremičnina njuna last (za njuno nedobrovernost bi sicer zadoščala že možnost vedenja, da ni njuna last, ki je bila brez dvoma podana glede na obstoj odločb, ki so bile vročene, celo izpodbijane s pravnimi sredstvi in ki so postale tudi pravnomočne), vsekakor izključuje uporabo določbe 5. odstavka 28. člena ZTLR in določbe 30. člena ZTLR. Odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka je zato pravno pravilna, revizija tožeče stranke pa neutemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393.člen ZPP).