Jedro

Ker urbanistični red občine določa kot pogoj za izdajo lokacijskega dovoljenja zagotovljen dostop na javno pot ali cesto, lokacijskega dovoljenja ni mogoče izdati, če ni zagotovljena možnost legalnega dostopa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Oddelka za družbenoekonomski razvoj občine z dne 27.11.1991, s katero je bila zavrnjena njuna zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc.št. 129/7 in 138/15. V obrazložitvi navaja, da sporna lokacija leži v območju, ki ga ureja odlok o urbanističnem redu občine (UR), ki med pogoji za graditev objektov določa, da vsaka zgradba mora imeti zagotovljen dostop na javno pot ali cesto (8. točka 3. člena). Dostop do predvidene lokacije je predviden tudi preko parc.št. 129/6, 250 in 194, ki so v solasti dveh oseb, ki ne dovoljujeta voženj po njunem zemljišču. Ker tožnika nimata urejenega dostopa do predvidene lokacije, niso izpolnjeni pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja. Tožnika v tožbi uveljavljata tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi navajata, da obstoja pot do njune parcele. Menita, da ni razlogov za zavrnitev njune zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja samo zato, ker sosed R. iz nagajivosti ni hotel dati pismenega soglasja, da tudi tožnika smeta uporabljati obstoječo pot. Soglasja ostalih solastnikov dovozne poti pa sta tožnika predložila. Menita, da imata pravico voziti po sporni poti, saj po njej vozijo vsi v njuni bližini in sta po njej vozila tudi tožnika, zaradi česar sedaj teče motenjski spor. Sporna pot obstoja že preko 20 let in le delno poteka po zemljišču sosedov R. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži povrnitev njunih stroškov.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so navedeni v njeni obrazložitvi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc.št. 129/7 in 138/15. Tožnika ne izpodbijata dejanske ugotovitve, da obravnavano zemljišče leži v območju urejanja, ki ga ureja odlok o urbanističnem redu občine, ki v tem delu ni v nasprotju s srednjeročnim družbenim planom občine in urbanističnega reda s SDP. Oba organa pravilno ugotavljata, da navedeni urbanistični red med pogoji za graditev objektov določa, da vsaka zgradba mora imeti zagotovljen dostop na javno pot ali cesto (8. točka 3. člena). Tožnika ne izpodbijata dejanske ugotovitve, da je po predloženi lokacijski dokumentaciji dostop do hiše predviden po obstoječi poti, ki poteka tudi preko zemljišč parc.št. 129/6, 250 in 194, ki so v solastnini sosedov R. Sporno tudi ni, da tožnika nimata urejene služnosti voženj preko navedenih parcel in da solastnika R. tudi v tem postopku nista dala dovoljenja za uporabo poti. Na podlagi takšnega dejanskega stanja je pravilen materialno pravni zaključek obeh organov, da tožnika za načrtovano stanovanjsko hišo nimata zagotovljenega dostopa na javno pot ali cesto. Ne zadostuje namreč zgolj fizična možnost dostopa in prepričanje tožnikov, da imata pravico voženj, temveč mora biti dostop tudi legalen. Tega pa tožnika nista izkazala, zato je bila utemeljeno zavrnjena njuna zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Uveljavljani tožbeni razlog iz 1. točke 10. člena zakona o upravnih sporih torej ni podan, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena cit. zakona, ki ga je skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.