Jedro

Vprašanje obsega in vrste popoldanskih dejavnosti šestletnega otroka (ex ante) ni vprašanje, ki bi bistveno vplivalo na otrokovo življenje.

Vprašanje začetka šolanja otroka je bistveno za njegov razvoj.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka sklepa se zavrne in se potrdi sklep sodišče prve stopnje v tem delu.

II. Pritožba zoper II. točko izreka sklepa se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagatelja, prvič, da se mladoletni sin udeležencev tega postopka B. B. v letu 2016/2017 ne vpiše v osnovno šolo, in drugič, da otroka mati vpiše v najmanj dve popoldanski športni aktivnosti (I.). Odločilo je, da oba udeleženca sama krijeta svoje stroške postopka (II.).

2. Proti sklepu se pritožuje predlagatelj, ki opozarja, da je sodišče o predlogu glede nevpisa otroka v šolo odločilo 24. 3. 2017, otrok pa je v šolo začel hoditi 1. 9. 2016. Meni, da mu je bila s tem odvzeta možnost izvrševanja roditeljske pravice, da je to življenjsko in logično povsem nevzdržno ter da si je sodišče prikrojilo postopek, da "zadevo pomete pod preprogo". Sklep se mu zdi zato nepotreben, sodnico, ki je tako ravnala, pa bi bilo po njegovem mnenju treba sankcionirati. Šlo je za pomembno odločitev, ki bo bistveno vplivala na otrokovo življenje, zato bi moral strokovnjak ugotoviti, ali je v večjo korist otroka glede na njegove lastnosti, da še eno leto obiskuje vrtec, ali pa je bolj koristno, da gre v šolo. Kot postopkovno kršitev očita, da do sestanka med roditeljema na CSD ni prišlo, pač pa je bil tam on sam. Sodišču očita tudi, da mu ni pravočasno poslalo prepisov snemanja izpovedbe nasprotne udeleženke. Glede popoldanskih dejavnosti otroka pravi, da sodišče o tem sploh ni razpravljalo in da se moti, ko meni, da je treba upoštevati otrokove želje, saj gre za aktivnosti, ki pomembno sooblikujejo njegovo življenje. Izrecno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj trdi, da je nasprotna stranka s tem, ko mu odreka izvrševanje roditeljske pravice, kriva za številne sodne postopke, tudi za tega. Pritožnik sklene z očitkom, da so mu bile s tem, ko sodišče ni odločilo pred začetkom šolskega leta, kršene ustavne pravice, saj roditeljske pravice, ki mu je ostala, ker skrbništva več nima, ne more izvrševati. Pričakuje opravičilo in pojasnilo, pa tudi odškodnino.

3. Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba zoper odločitev pod tč. I ni utemeljena, zoper odločitev o stroških (tč. II) pa pritožnik za pritožbo nima interesa in je zato ta nedopustna.

5. Najprej je treba sicer pritrditi pritožnikovemu očitku, da sodišče prve stopnje glede na naravo zadeve ni odločilo pravočasno, torej pred datumom, ki je bil v tej zadevi zelo očitno odločilen, to je 1. september 2016, ko se je začelo aktualno šolsko leto. Pritožnik ima dalje prav, ko trdi, da ima pravico izvrševati roditeljsko pravico. Kadar starša ne živita skupaj in nimata oba varstva in vzgoje otroka, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, oba sporazumno, v skladu z otrokovo koristjo (2. odst. 113. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Pritrditi mu je treba tudi v oceni, da je vprašanje začetka šolanja otroka bistveno za njegov razvoj. Utemeljena je zato njegova kritika ravnanja otrokove matere (nasprotne udeleženke), da ga glede tega vprašanja ni niti obvestila, kaj šele iskala njegovo soglasje, kar je očitno nesporno. Če se starša v takem primeru (tudi ob pomoči centra za socialno delo) ne sporazumeta, odloči o tem na predlog enega ali obeh staršev sodišče v nepravdnem postopku (3. odst. 113. čl. ZZZDR). Ker je sodišče prve stopnje odločilo šele po tem, ko se je vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, že aktualiziralo, je ne le izvotlilo očetovo pravico, pač pa je ogrozilo tudi otrokovo korist. Izvrševanje roditeljske pravice je namreč namenjeno prav zagotavljanju otrokove največje koristi, za katero je skrb v prvi vrsti pač na roditeljih.

6. Vendar pa se je (sicer ex post facto) izkazalo, da se otrokova korist dejansko ni ogrozila. Kot je naknadno ugotovilo sodišče prve stopnje, in ta ugotovitev je pravilna, pritožnikov predlog namreč vsebinsko ni bil utemeljen.

7. Materialno pravno izhodišče obravnavane zadeve je sledeče: Starši morajo v prvi razred osnovne šole vpisati otroke, ki bodo v koledarskem letu, v katerem bodo začeli obiskovati šolo, dopolnili starost 6 let. Otroku se lahko začetek šolanja na predlog staršev, zdravstvene službe oziroma na podlagi odločbe o usmeritvi odloži za eno leto, če se ugotovi, da otrok ni pripravljen za vstop v šolo (45. čl. Zakona o osnovni šoli - ZOsn). Ob vpisu otroka v osnovno šolo se lahko na željo staršev ugotavlja pripravljenost otroka za vstop v šolo. Če starši predlagajo odložitev šolanja, ker menijo, da njihov otrok ni pripravljen za vstop v šolo, oziroma če odložitev šolanja predlaga zdravstvena služba, je ugotavljanje pripravljenosti otroka za vstop v šolo obvezno (1. in 2. odst. 46. čl. ZOsn).

8. Mati je torej v vsakem primeru ravnala pravilno in zakonito, ko je otroka v šolo vpisala, saj je bila to dolžna storiti ne glede na morebiten predlog za odlog njegovega šolanja. Kot že rečeno, pa bi seveda moral biti oče s tem seznanjen in imeti skupaj z materjo možnost, da soodloča o vprašanju otrokove pripravljenosti za vstop v šolo.

9. Otrok je začel obiskovati šolo in se je na podlagi mnenja matere, šole, vrtca ter Centra za socialno delo (k sreči) izkazalo, da za to ni bil nepripravljen. S tem se je naposled izrecno strinjal tudi predlagatelj sam in se zavrnitev njegovega predloga v tem delu izkaže za pravilno; pritožbo je bilo zato treba zavrniti.1

10. Utemeljena je tudi predlagateljeva kritika, da je sodišče prve stopnje kršilo postopek, saj mu je prepis zapisnika z 29. 11. 2016 poslalo šele 6. 2. 2017 in ne v roku treh dni, kot to določa 3. odst. 125. čl. ZPP. Vendar ta kršitev na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivala. Tudi pritožnik ne navede, o čem se zaradi te zamude ni mogel izreči. 11. Zavrniti pa je treba predlagateljev očitek, da je sodišče kršilo postopek, ker na CSD ni bilo sestanka med roditeljema. Predlagatelj je svojemu predlogu predložil predlog za sestanek, kar sicer ni dokazilo CSD, da sta se starša skušala sporazumeti, kot to predvideva 2. odst. 113. čl. ZZZDR, vendar je bistvo za zavrnitev tega predlagateljevega očitka to, da se nasprotne udeleženke ne da prisiliti v sodelovanje. Da ne želi sodelovati, pa je nesporno, saj tega niti ni zanikala (2. odst. 214. čl. ZPP). CSD je kasneje na poziv sodišča ravnal korektno, ko je sestanek želel izpeljati, vendar je na vabilo pristopil le predlagatelj, nasprotna udeleženka pa sama, posebej in kasneje. Postopek torej ni bil nezakonit in v tem pogledu predlagatelju pravice niso bile kršene. Ob tem velja tudi poudariti, da je CSD ravnal zgledno ažurno, hitro, saj je na poziv sodišča ustrezno odgovoril v dobrem mesecu dni (poziv je prejel 16. 5. 2016, sestanek z očetom izvedel 15. 6. 2016, z materjo pa 24. 6. 2016, in 28. 6. 2016 na sodišče že poslal svoje poročilo.)

12. Tudi glede zavrnitve predloga, da mati otroka vpiše v najmanj dve popoldanski aktivnosti, pritožba ni utemeljena. Očitek, da sodišče prve stopnje tega ni presojalo, ni utemeljen, saj je tudi o tem izvedlo dokazni postopek in za svojo odločitev navedlo razloge. Ti so po presoji pritožbenega sodišča sicer razumni in prepričljivi. A kot bistveno je treba povedati, da vprašanje obsega in vrste popoldanskih dejavnosti šestletnega otroka (ex ante) ni vprašanje, ki bi bistveno vplivalo na otrokovo življenje. Pomembno je, da se otrok udejstvuje oz. da je vključen v različne aktivnosti (športne, kulturno-umetniške ali drugačne), saj se na ta način duševno in telesno razvija in mu je vsako tako udejstvovanje načeloma v korist. V konkretnem primeru ni sporno, da mladoletni otrok udeležencev izven obveznega programa šole obiskuje angleščino ter vadbo juda. Že zato je predlog, da ga je treba vpisati v najmanj dve dejavnosti, neutemeljen.2

13. Za pritožbo zoper odločitev o stroških pa predlagatelj nima interesa, in sicer zato, ker povrnitve lastnih stroškov sploh ni zahteval. S pritožbo zoper odločitev, da vsak udeleženec sam krije svoje stroške, si zato ne more izboljšati svojega položaja. Stroškov nasprotne udeleženke ni dolžan kriti, ta pa mu v nobenem primeru ne bi bila dolžna povrniti njegovih, saj bi jih bil namreč za to moral opredeljeno zahtevati. Pritožbo zoper II. tč. sklepa je bilo zato treba zavreči in pritožbenemu sodišču ni treba presojati, ali bi bilo načelo "vsak krije svoje stroške", ki je v sporih zaradi koristi otrok sicer najpogosteje uporabljeno (413. čl. ZPP določa prosti preudarek), tudi v tem primeru ustrezno, pravično in primerno.

14. Na podlagi navedenega je torej pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, delno pa zavrglo (1. in 4. odst. 343. čl. in 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, ki se po 35. čl. Zakona o nepravdnem postopku smiselno uporablja v nepravdnih postopkih).

1 Upoštevaje to, da še ni povsem neaktualna glede na 47. čl. ZOsn in dejstvo, da sodišče na zahtevek (oz. predlog) v zadevah, kot je ta, ni formalno vezano (2. odst. 408. čl. ZPP). 2 Primerjaj odločitev tukajšnjega sodišča med istima strankama IV Cp 527/2015.