Jedro

Sodišče je podelilo tožeči stranki rok, da se opredeli do navedb toženih strank - ne da podaljšuje rok iz 286. člena ZPP.

Pravno relevantna dejstva v tej zadevi so določena v 212. členu v zvezi z 99. členom SPZ. Tožnik ni dokazal, da ga je prvotoženka vznemirjala pri izvrševanju služnosti v zatjevanem obsegu in zato ni relevantno sklicevanje na njihove odnose, prejšnja morebitna vznemirjanja in sklicevanja na to, ali je prvotoženka enkrat ali večkrat opozarjala tožnika k umiku traktorja.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v izreku o stroških tako, da se v IV. točki izreka znesek 1.821,87 EUR nadomesti z pravilnim zneskom "1.162,85 EUR" in v točki V. izreka tako, da se znesek 6.697.57 EUR nadomesti s pravilnim zneskom "2.704,88 EUR".

II. V preostalem delu se obe pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je drugotoženec vznemirjal služnostno pravico hoje in vožnje na opisan način iz izreka po obstoječi asfaltni cestni in ob njej na vsako stran najmanj 0,7 metra oziroma kolikor je potrebno za neovirano vožnjo in kakršnokoli rabo gospodujočih nepremičnin, opisanih v izreku pod I, vseh v lasti tožeče stranke in v breme služečih nepremičnin, opisanih v izreku, ki so v lasti prvotožene stranke in sicer tako, da je drugotoženec 29. 5. 2015 na asfaltno cestno na služeči nepremičnini na parc. št. 1 parkiral osebno vozilo Renault Senic, s čimer so bile tožeči stranki onemogočene vožnje za potrebe gospodujočih nepremičnin in do njegove hiše. Pod II. točko izreka je naložilo drugotoženi stranki opustitev vsakega vznemirjanja in posegov v stvarno služnost hoje in vožnje z opisanimi vozili po obstoječi asfaltni cesti na opisan način za rabo gospodujočih nepremičnin na služečih nepremičninah, opisanih v izreku, še posebej pa je dolžan vzdržati se nastavljanja vozil, predmetov, materiala in drugih ovir na služeče nepremičnine ter v zračni prostor, nastavljanje s telesom na služečo nepremičnino, prekopavanj in vsa druga dejanja in posege v služeče nepremičnine, s katerimi se tožniku preprečuje izvrševanje služnostne pravice po služečih nepremičninah, pod grožnjo denarne kazni. V preostalem delu je tožbeni zahtevek, v kolikor se nanaša na prvo toženko, zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov prvotožene stranke, drugotožencu pa plačilo stroškov tožeče stranke 6.697,57 EUR.

2. V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje izdalo popravni sklep z dne 30. 8. 2006 in popravilo izrek v peti in sedmi vrstici zadnjega odstavka I. točke izreka tako, da je ID znak pravilno ... in v trinajsti vrstici prvega odstavka II. točke izreka popravilo zapis "kot služečih nepremičnin". Ta sklep je postal pravnomočen.

3. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in sicer v II. izreka. Dokazna ocena ni v skladu z 8. členom ZPP, ni prepričljiva in ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter analitične sintetičnosti. Sodišče ni presojalo vseh dokazov, nekatere pa ni obrazložilo, nekateri pa so bili neutemeljeno zavrnjeni. Civilno odgovoren za poseganje v služnostno pravico je tudi tisti, ki soglaša, da je motilno dejanje opravljeno. Odločilno je ravnanje prvotoženke po dogodku, ko je izvedela za nastavitev avta na cesto preko njenega zemljišča, kar je izvedela še tisti dan. Izpovedala je, da je po telefonu klical pooblaščenec tožnika, sodišče pa je zavrnilo dokaz z zaslišanjem pooblaščenca. S tem bi tožnik dokazal, da je od prvotoženke želel izjavo o tem, da bi zanikala, da ona ovira izvrševanje služnosti. Prvo toženka je razpolagala z obvestilom o prispelem priporočenem pismu, ki ga je poslal 19. 5. 2015 pooblaščenec zaradi predhodnega oviranja izpred le nekaj dni, ki je poteklo 25. 5. 2015. Iz potrdila o oddaji pošiljke izhaja, da je bila pošta oddana 15. 5. 2015 in je imela možnost dvigniti pošiljko do 4. 6. Zato ni hotela dvigniti v odprtem roku pošiljke, kar pomeni, da ni hotela zanikati, da ona ovira služnost. Potem je klical še tožnikov sin in prva toženka je klic prekinila in ga ni hotela sprejeti. Vedela je, da jo kliče zaradi oviranja. Nato je v prekrškovnem postopku ZSV 245/2014 zaradi predhodnega podobnega oviranja dovolila parkiranje na asfaltirani cesti, razlastitveni postopek pa ni v teku. Dva meseca po začetku oviranja se je obrnila na toženčevega sina, vendar mu ni izrazila volje, da ravnanje drugotoženca ne odobrava in vprašala, kdaj bo tožnik pospravil traktor. Na sinovo izrecno zahtevo ni poklicala vleke ali odstranila avtomobila. Sodišče se do izpovedbe tožnikovega sina ni opredelilo. Prvotoženka ni izpolnila začasne odredbe, čeprav bi lahko poklicala avtovleko. Pol leta po oviranju se je obrnila na občino, da ji občina pomaga pri legalizaciji. Lahko bi se obrnila tudi s prošnjo za odstranitev avtomobila. Toženka se ni distancirala od motilnega dejanja, ampak se je branila, da je drugotoženec zaparkiral avtomobil. Pritožnica prepisuje navedbe iz odgovora na tožbo in iz vlog. Nato prepisuje posamezne stavke iz izpovedb in to uveljavlja kot neskladje. Sodišče ni analiziralo njene izpovedbe v celoti in ni upoštevalo neskladnosti. Sodišče navaja, da se zaslišanje prvotoženke iz prekrškovnega postopka nanaša na drug dogodek. Vendar je to odločilnega pomena, saj je tam povedala, da je že prej dovolila parkiranje, ki je tudi oviralo tožnikove vožnje. Obširno navaja in interpretira zaslišanje iz prekrškovnega postopka. Takšna parkiranja so bila predmet prekrškovnega postopka. Nato analizira zaslišanje policista B. B. in opozarja, da je saniral svojo prvotno neresnično izpovedbo. V nasprotju z izvedenimi dokazi je ugotovitev sodišča, da naj bi prvotoženka opozarjala k umiku traktorja in avta. Na tožnika se ni obrnila, da bi umaknil traktor. To je bil pogovor s sinom. Neprepričljiva je ugotovitev, da je prvotoženka drugotožencu verjela, da ima avto v okvari. Sodišče ni imelo podlage, da je sklepalo, da tožnik in toženec nista upoštevala toženke. Ona bi lahko zahtevala odstranitev avtomobila. Sodišče zapiše, da je prvotoženka podpisala služnostno pogodbo o ustanovitvi služnosti. Tožnik je zatrjeval, da služnost obstaja že prej in jo je pridobil s priposestvovanjem, pogodba pa je omogočila vpis v zemljiško knjigo. Zato je bila kršitev iz petega člena in iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako je tudi kršitev iz 14. točke, saj sodišče ne pove, zakaj šteje za ustanovitev služnosti pogodbo in ne le vpisa v zemljiško knjigo. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je motilno dejanje v korist prve toženke. V pravdi je lagala, da naj bi tožnik vozil preko doline, kar ni res. Ni podpisala pogodbe o ustanovitvi služnosti, ampak le omogočen je bil vpis v zemljiško knjigo. Opozarja na telefonske pogovore s pooblaščencem. Sodišče je zanemarilo presojo ravnanje prvotoženke s časovnega vidika. Skrbno vrednotenje vseh dokazov bi pripeljalo do obsodilne sodbe. Sodišče je že odločalo v začasni odredbi in bi moralo nadgraditi zadevo tudi v sodbi. Z zapisnika prvotoženke iz prekrškovne zadeve je že razpolagalo v času izdaje začasne odredbe.

4. Na vročeno pritožbo toženi stranki nista odgovorili.

5. Proti sodbi vlaga pritožbo drugotožena stranka po odvetniku in jo nato tudi delno sama dopolni. V 13. točki obrazložitve sodišče napačno povzema sodbo IV Ip 4/2014 in je ni mogoče tolmačiti na način, da lastnik nepremičnine, po kateri teče cesta, ki jo je neustaven občinski odlok razglasil za javno cesto, dolžan trpeti posledice javnega statusa zemljišča v nedogled. Vrhovno sodišče se je opredelilo v "status quo" in to za predhodno obdobje. V enem letu od uveljavitve ZCES-1 bi morale občine uskladiti svoje predpise. Občina ... pa tega ni storila. To je šele v letu 2014, ko je vložila razlastitveni postopek. Predmet ne upošteva, da gre za dvorišče k stanovanjski stavbi, ki jo razvrednoti in poškoduje. Gre za funkcionalno zemljišče k stavbi. Toženec ocenjuje, da ta del za predmetni spor niti ni ključnega pomena. Vendar se je sodišče v točkah 16 do 24 osredotočilo na vprašanje, ali je postavitev toženčevega avtomobila motilno dejanje. Sodišče pravi, da toženkin avto ni obstal zaradi okvare in se ne prepriča glede tega. Verjame I., da traktor na cesti ni predstavljal ovire. Ni jasno, zakaj sodišče verjame tožniku in ne tožencu. I. so s traktorjem ovirali umik avtomobila. Sodišče ne pove, zakaj ne verjame, da se je avtomobil ravno takrat ustavil. Prezre izpovedbo toženca. To je tudi izpovedala priča S. in tudi policist je tožencu verjel. Tako pa je moral poklicati avtovleko, takoj ko bi tožnik odmaknil traktor. Tožnik je bil sam kriv za obstoječe stanje. Ne strinja se z dejstvom, da je bil prekludiran z navajanjem dokazov, saj je dobil na naroku 18. 5. 2016 dodatni rok. Gre za absolutne bistvene kršitve določb ZPP. Sodišče v točki 23 zmotno sklepa, da bi toženec premikal traktor, saj tožnikov traktor ne bi mogel mimo pokvarjenega avtomobila. Morali so sodelovati različne službe, da je bila lahko pot sproščena. Odločitev o stroških v točki 29 ni mogoče preizkusiti. Sodišče ne pove, kako je določilo nagrado 11650 točk, katera pravdna dejanja tožnika priznava. Sodišče izračuna vse stroške tožnika in vse stroške obeh tožencev in nato deli na pol stroške toženih strank. Pravilno odloči o stroških prvotožene stranke, pri izračunu tožnikovih stroškov pa mu v celoti prizna. Tako mora prvotoženec povrniti tudi stroške, ki odpadejo na prvotoženo stranko. Kot je delilo stroške toženih strank, mora opredeliti tudi stroške tožnika. Drugotoženec še posebej obrazloži izpodbijanje pravdnih stroškov, ki so previsoki. Po 29. členu Zakona o sodnih taksah je VSP v sporih o služnosti 1.500,00 EUR in toliko znaša sodna taksa. Sodišče prizna tožniku 100 % uspešnost, čeprav je proti prvotoženki bil neuspešen. Toženca sta enotna sospornika. Zato bi moral toženec tožniku povrniti 50 % njegovih pravdnih stroškov in ne 100 %. Pri stroških tožeči stranki prizna 675 točk za predlog za izvršitev denarne kazni in ne 900 točk, za predlog za kaznovanje 50 točk in ne 900 točk, za urgenco prizna 20 točk. Za ista procesna dejanja je tako dobil tožnik dvakrat plačano in sicer tako, da prvič tožeči stranki ne prizna stroške, drugič pa prizna stroške v višini 765 točk, kar znese 351,10 EUR. Prosi za obročno plačilo stroškov.

6. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Tožnik ni predložil računa za popravilo, ampak le predračun anonimnega mehanika. Meni, da so stroški pravilno izračunani, saj ima tožena stranka skupnega pooblaščenca in stroški se delijo na polovico.

7. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke

8. Bistvo pritožbe je, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo dokaze in sklepalo, da tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki ni utemeljen. Tožeča stranka uveljavlja številne procesne kršitve. Pritožbeno sodišče najprej odgovarja na navedbo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je štelo številne predlagane dokaze (pod točko 7, str. 7) za prepozne. Navedlo je, da jih je tožeča stranka predlagala po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo in ni izkazala razloga, zakaj teh dokazov ni mogla predlagati prej (286. člen ZPP). Pritožnik trdi, da se je zanašal na dejstvo, da je na prvem naroku sodišče toženi stranki dalo osemdnevni rok, da se izjavi o navedbah toženih strank. Pritožbeno sodišče je vpogledalo zapisnik prvega naroka in videlo, da je res sodišče podelilo tožeči stranki ta rok (list. št. 124), vendar, da se opredeli do navedb toženih strank - ne da podaljšuje rok iz 286. člena ZPP. Pri tem tožeča stranka ni navedla v naslednjem pripravljalnem spisu, zakaj vseh dokazov in navedb ni mogla podati prej, oziroma kaj novega je izvedela na naroku dne 18. 5. 2006, pa zato navedb in dokazov brez svoje krivde ni mogla podati prej. Treba je ugotoviti, da sta pravdni stranki ves čas konsistentno navajali svoje trditve in zato ni razloga, da bi sodišče prve stopnje prelagalo prekluzijo iz 286. člena ZPP na kasnejše datume. Tudi v pritožbi tožnik ne pojasni, kaj je izvedel na tem naroku, da bi opravičevalo navajanje novot po prvem naroku. Tožeča stranka je novote predlagala še v naslednjem pripravljalnem spisu z dne 16. 6. 2016 in tudi tam ni navedla, zakaj brez svoje krivde tega ni mogla navajati prej. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je upoštevalo določbo 286. člena ZPP. Nadalje je treba pritožniku odgovoriti v zvezi z isto očitano kršitvijo, da neutemeljeno napada zavrnitev dokazov tožeče stranke z vpogledom v račun za popravilo vozila in račun avtomehanika, saj toženec ni hotel povedati teh podatkov. Za pribavo telefonskih klicev pa je sodišče pridobilo podatke od OKC PU Novo mesto, vendar neuspešno, ker so bili podatki po enem letu izbrisani.

9. Tožeča stranka še graja zavrnitev dokaznega predloga in sicer zaslišanje pooblaščenca tožeče stranke v zvezi s telefonskimi klici prvo toženi stranki. Sodišče prve stopnje je najprej zavrnilo kot nepotreben dokaz z zaslišanjem pooblaščenca tožeče stranke, ker je ugotovilo, da je že z izvedenimi dokazi ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva za odločitev v tem sporu. Zapiše dodatni razlog tudi, da pooblaščence ni mogoče zaslišati kot priče. To sicer ne drži, vendar je ta dokazni predlog zavrnilo že iz razlogov nepotrebnosti. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je na podlagi izvedenih dokazov dovolj ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Pritožba obširno navaja, kaj naj bi bila vsebina telefonskega klica pooblaščenca tožnika prvotoženki 29. 5. 2015. Vendar je vse to tožeča stranka navajala in tudi tožnik je izpovedal, da naj bi prvotoženka ovirala izvrševanje služnosti in želela, da drugotoženec ovira tožnika. Sodišče je tudi med drugim ugotovilo, da so pretekli odnosi med tožnikom in tožencem v zvezi z dogajanjem na tej cesti slabi in imajo svojo zgodovino. Sodišče je tudi zaslišalo Z. I., ki je vse to potrdil, kar trdi pritožba. Vendar je sodišče izvedlo tudi druge dokaze in tožeči stranki ni sledilo. Pri tem ni sledilo v celoti ne tožeči in ne toženi stranki, ampak je naredilo ustrezno dokazno oceno, kateri ni kaj dodati. Zato se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je izvedlo dovolj dokazov tako tožeče kot tožene stranke, da je s tem lahko ugotovilo pravno odločilna dejstva. Zaradi številnih sporov in pravd pa so odnosi očitno slabi. Gre le za vprašanje kako je bilo v danem primeru.

10. Pritožba skuša z analiziranjem izpovedb prvotoženke opozoriti na določena neskladja in nasprotja in želi s tem omajati dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da zahtevek proti prvi toženki ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ne more odgovoriti na vse izmed številnih navedb, ki pomenijo iztrganje posameznih besed ali stavkov iz opravljenih zaslišanj. Vsako zaslišanje stranke je treba oceniti celovito oziroma skupaj in na podlagi vseh dokazov skupaj in celotnega uspeha postopka šteti, katera dejstva so dokazana (8. člen ZPP). To velja v odgovor obema pritožbama, saj tudi drugotožena stranka očita sodišču prve stopnje zmotno presojo posameznih izpovedb na isti način kot tožeča stranka.

11. V pritožbi tožnik ne trdi, da bi tožena stranka priznala, da ona ovira izvrševanje služnosti hoje in vožnje oziroma, da je dovolila motilno dejanje. Dejstvo, da je prvotoženka spustila telefon in ni želela govoriti s tožnikovim sinom, pa tudi ne dokazuje, da je ona povzročila to dejanje. Sodišče prve stopnje je opozorilo na slabe odnose med sosedi, ki trajajo že dlje časa in zato je jasno, da se stranke izogibajo komunikaciji, dvigovanju pošt in pogovoru po telefonu. Tako da dokazovanje, da je prvotožena stranka soglašala oziroma ovirala izvrševanje služnosti z opustitvijo telefonskih pogovorov ali dvigovanja pošte, ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje. Če je sodišče prve stopnje vsa ta dogajanja ocenilo z ugotovitvijo, da med pravdnimi stranki oziroma sosedi vladajo slabi odnosi, še ne pomeni, da tega ni upoštevalo in da je s tem zagrešilo očitano bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 239. člena, ali pa da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je uveljavljana 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba še trdi, da bi sodišče moralo upoštevati, da je toženka v drugem postopku že ovirala tožnika pri izvrševanju služnosti. V pravdi je sodišče prve stopnje pribavilo in vpogledalo dve pravdi (P 189/13 in P 206/1)3, ki sta priložene spisu in ugotovilo, da so med pravdnimi stranki tekli številni drugi postopki. Zlasti drugotoženec je poskušal doseči prepoved posegov v lastninsko pravico na svojih parcelah in je bil zahtevek pravnomočno zavrnjen (P 189/2013) in A. I. je proti drugotožencu uspel z motenjem posesti. Tako se je sodišče prve stopnje iz vseh pravd, katere spise je vpogledalo, lahko ustvarilo dovolj slike o dogajanju. Vendar je treba opozoriti, da je v pravdi na podlagi konfesorne tožbe (212. člen SPZ) treba ugotoviti, da ravno prvotoženka neutemeljeno moti tožnika pri izvrševanju služnosti na opisan način. Tega tožniku na podlagi izvedenih dokazov ni uspelo dokazati. Nerazumljiva pa je trditev pritožbe (str. 7), da je v tožbi tožnik trdil, da je do parkiranja prišlo 29. 5. 2015, da pa je prvotoženka dovolila v prekrškovnem postopku takšno parkiranje na asfaltni cesti preko njenih nepremičnin. Ni videti, zakaj bi navedba v konkretni zadevi bila pravnorlevantna. Pritožba tudi obširno navaja, kaj naj bi prvotoženka povedala tožnikovemu sinu. Sodišče je zaslišalo stranskega intervenienta in pravilno ocenilo ta dokaz. Ni dvoma o tem, da vse do izvršilnega postopka drugotoženca nista izvršila sklepa o izdani začasni odredbi. Vendar to še ne pomeni, da dokazna ocena sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka proti prvo toženi ni pravilna. Gre za dejstvo, kdo je postavil avtomobil oziroma dal dovoljenje za to in prvotoženka je dokazala, da ona tega ni storila. Na koncu je drugotoženec izpolnil začasno odredbo in ne prvtoženka. V nadaljevanju je dokazni postoopek tudi dokazal, zakaj je to izpolnil drugotoženec.

12. Pritožba še pripisuje odgovor na tožbo in navedbe tožene stranke in navaja, da se prvotoženka ni distancirala od motilnega dejanja drugotoženca. Pritožbeno sodišče ponovno opozarja, da gre za izrazito slabe odnose med sosedi. Dejstvo, da prvotoženka še vedno ne sprejema služnosti, še ne pomeni, da je ona pozvročila motenje izvrševanja služnosti. Nestrinjanje je drugačno kot oviranje izvrševanja. Prvotoženka tudi meša obstoj služnosti in drugo možno pot drugotožnika do hiše. Vendar to vse ni bilo v konkretni pravdi bilo pravno odločilno ob ugotovljenem dejanskem stanju.

13. Za pritožbo je tudi odločilno, da sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo izpovedbi prvotoženke; npr. o tem, da naj bi bil tožnik tisti, ki ovira drugotoženca in podobno. Nato pritožba analizira posamezne stavke iz njenega zaslišanja temu ni mogoče odgovoriti drugače, kot da z iztrganjem posameznih stavkov ni mogoče spremeniti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Le primer pritožbeno sodišče odgovarja pritožbi, ko trdi, da je toženka vedela za oviranje drugotoženca, ker je izpovedala: "Tožencu je parkiranje dovolil že moj oče, toženec svojega vozila ni parkiral na območju ceste, razen če je bil v okvari, ne vem, če se je toženčev avto že kdaj prej pokvaril tako, da bi ga moral pustiti na cesti, ki poteka po mojih parcelah". Na to je treba odgovoriti, da v daljšem časovnem obdobju (ko se omenja tožnikov oče, dovoljevanje parkiranja drugotožencu na območju cest) še ne pomeni, da se to nanaša tudi na ta primer oziroma ta datum, ki je sedaj v presoji. Nemogoče je odgovoriti na vsak stavek iz pritožbe. Pritožbeno sodišče opozarja, da je treba odgovoriti na tiste navedbe, ki jih pritožbeno sodišče šteje za pravno relevantne (360. člen ZPP). Dejstvo je, da je kljub slabim odnosom in postopkom, ki jih imajo pravdne stranke, sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov sprejelo dokazno oceno, da toženki ni mogoče očitati tega, kar je v tožbenem zahtevku. Sodišče je dovolj analiziralo posamezne dokaze in naredilo dokazno oceno. Zato ni podana relativna bistvena kršitev določb ZPP iz 1. točke 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP.

14. Pritožba graja sodbo v delu, ko je sodišče prve stopnje v zadevi ZVS 245/2014 presojalo tako, da je šlo za drugi dogodek in navaja, da je tam prvotoženka izrazila splošno dovoljenje za parkiranje na cesti, kar je potrdila na fotografijah. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je v zadevi ZSV 245/2014 (A 27) šlo za drugi dogodek. Tam je bila kršiteljica T. P. V našem primeru je prvo toženki uspelo dokazati, da ni sodelovala pri dejanju drugotoženca in da s tem dejanjem soglaša. Jasno pa je, da je prvotoženkine izvedbe in izjave treba presojati v luči njihovih medsebojnih odnosov, kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje. Zakaj je potekal prekrškovni postopek pa izhaja iz sodbe in temu ni kaj dodati. Sodišče je tudi pravilno presojalo izpovedbo priče B. B. Pri tem pritožba skuša omajati dokazno oceno na način, kot presoja tudi toženkine izpovedbe, to je, da iztrga posamezne stavke in to označi za neskladnost. Pri tem se pritožba naslanja na del izpovedbe prič o tem, kdaj je prišel na kraj dogodka in na dejstvo, da je na vprašanje sodišča priča odgovorila "Ni prepričan". Ponovno je treba pritožbi odgovoriti, da sodišče oceni celotno izpovedbo in to primerja z drugimi dokazi. Očitno je sodišče prve stopnje pravilno razumelo pričo, da se prva toženka ni vmešavala. Za pritožbo je tudi odločilno, da naj bi prvotoženka ne opozarjala tožnika, da naj umakne traktor; edino obračanje na tožnika je po mnenju pritožbe bil pogovor s tožnikovim sinom in to že po dogodku, ko je prejela tožbo. Vendar je sodišče pri besedi "vseskozi" ocenjevalo časovni potek dogodkov in toženkino ravnanje ob tem. Pritožbeno sodišče pa opozarja, da so pravno relevantna dejstva v tej zadevi določena v členu 212 SPZ v zvezi z 99. členom. Tožnik torej ni dokazal, da je prvotoženka vznemirjala tožnika pri izvrševanju služnosti v obsegu, kot je v tožbenem zahtevku in zato ni relevantno sklicevanje na njihove odnose, prejšnja morebitna vznemirjanja in sklicevanja na to, ali je prvotoženka enkrat ali večkrat opozarjala tožnika k umiku traktorja. Pritožba tudi zmotno ocenjuje izpoved toženke, da je verjela drugotožencu, da ima avto v okvari. Če je avtomobil drugotoženčev in je on avtomobil pustil na cesti prvotožene stranke, ga je predvsem on dolžan odstraniti. Toženka bi bila pasivno legitimirana, če bi soglašala, da ta m pusti avto oziroma ovira tožnika. Tega pa tožniku ni uspelo dokazati. Dejstvo, da prvotoženka ni sodelovala z drugotožencem pri dogajanju na cesti je odločilno; zato tudi ni bila dolžna naročiti odstranitev avtomobila, ki je drugotoženčev. Sodišče je verjelo prvo toženki, da se je obračala na občino in tožnika in pravilno ocenilo ta dokaz in dogajanje. Predvsem pa za odločitev o tožbenem zahtevku ni odločilno, kako so potekali dogodki z izvrševanjem začasne odredbe v razmerju do prve toženke. V nadaljevanju postopka se je namreč izkazalo, da je pasivno legitimiran le drugotoženec. Zato so vsa obširna razlogovanja pritožbe o tem, kaj in komu je rekla prvo toženka, naj umakne traktor oziroma sprosti pot, pravno nepomembna. Res gre lahko za indice o tem, ali je sodišče pravilno ocenilo dokaz z njenim zaslišanjem. Vendar so tudi drugi dokazi v tej zadevi in ne le toženkina izpovedba. Prva toženka bi bila pasivno legitimirana, če bi dovolila drugotožencu parkiranje, ga celo vzpodbujala in na ta način sodelovala; tako pa je sodišče verjelo toženki, da je verjela drugotožencu, da je avtomobila pokvarjen in da je tudi traktor ovira.

15. Pritožba obširno tudi izpodbija ugotovitve o tem, da ima tožnik služnost na podlagi "podpisane služnostne pogodbe", saj gre v resnici za omogočanje vpisa v zemljiško knjigo že prej obstoječih služnosti na podlagi priposestvovanja. S tem skuša omajati dokazno oceno sodišča prve stopnje in tudi uveljaviti absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14,. točke drugega odstavka 339. člena. Pritožbeno sodišče zato odgovarja, da iz prilog A32 sledi pravilno povzemanje tega dokaza, ki ima naslov "Pogodba o ustanovitvi služnosti". Sicer pa je jasno, da gre za dovolitev vpisa v zemljiško knjigo in da obstoj služnosti med pravdnima strankama ni sporen. Vse to dokazuje, da pritožnik skuša s trganjem stavkov iz sodbe prikazati obstoj absolutnih in relativnih bistvenih kršitev določb ZPP. Če je sodišče prve stopnje prepisalo listino, ki ima tak naslov, ni kršilo 5. člena ZPP in tudi ne 8. točke drugega odstavka 339. člena. Tožniku se ne očita, da nima pravice voženj in hoje po služnostni poti in zato so tudi vse pritožbene navedbe o tem pravno nerelevantne. Sodišče se ni ukvarjalo z ugovori prvotoženke, da naj ta pogodba ne bi bila v redu oziroma da obstaja druga pot. Ko obstaja služnostna pravica, ni relevantno razglabljanje o možnih drugih poti.

16. Pritožba še trdi, da je sodišče zmotno sklepalo, da toženka ni imela koristi od motilnega dejanja. Treba je opozoriti na res slabe odnose med sosedi in v tem kontekstu lahko pritrdimo pritožbi, da je želela tožeča stranka bolj aktivnega nasprotovanja od prvo tožene stranke. Vendar je treba za uspešno tožbo proti toženki ugotoviti pravno relevantna dejstva iz 99. člena SPZ in tega tožeči stranki ni uspelo dokazati. Obrazložilo je, da je iz obširno izvedenega dokaznega postopka zadosti ugotovilo dejansko stanje in da zaslišanje pooblaščenca tožnika tudi iz tega razloga ni bilo potrebno. Za odločanje v tej zadevi ne more biti pravno relevantno dejstvo, da je sodišče izdalo začasno odredbo proti obema tožencema. Nadaljevanje postopka je pokazal drugačno dejansko stanje in zato je bilo treba zahtevek proti toženki zavrniti. Začasna odredba je izdana na podlagi navedb oziroma standarda verjetnosti, sodba pa je na podlagi prepričanja sodišča brez razumnega dvoma. Pač ima pritožba prav v delu, ko izpodbija IV. točko izreka in o tem delu ko govori pri pritožbi drugega toženca o stroških.

17. Stranski intervenient je podal vlogo z naslovom "odgovor" in navedel, da se pridružuje pritožbi tožnika. Ker zadeva ni obrazložena, je pritožbeno sodišče štelo to vlogo kot odgovor na vročeno pritožbo.

O pritožbi drugotožene stranke

18. Uvodoma je treba opozoriti, kar delno priznava tudi pritožnik, da je sodišče prve stopnje v 13. in 15. točki obrazložitve, nepotrebno ugotavljajo, ali ima tožnik pravico voziti po drugotoženčevih parcelah. Tožbeni zahtevek in ta zadeva je konfesorna tožba, ki jo ima služnostni upravičenec proti tistemu, ki neutemeljeno moti upravičenca pri izvrševanju služnosti in zahteva, da to motenje preneha. Med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da so vse naštete parcele iz tožbenega zahtevka last prvotožene stranke oziroma gre za služeče nepremičnine v lasti prvotožene stranke in ne drugotoženca. Kakšno je lastninsko stanje oziroma kako poteka razlastitveni postopek na parcelah drugotoženca, je pravno nepomembno za odločitev v predmetnem sporu. Pritožbeno sodišče namreč razume pravdne stranke, da je to za njih izjemnega pomena in tudi o tem potekajo še odprti upravni postopki. Vendar je drugotoženec že skušal proti prvotožencu doseči prepoved posegov v lastninsko pravico v zadevi P 189/2013 pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu in v tej zadevi je že pravnomočno razsojeno. Sodišče prve stopnje je sicer nekoliko odveč to povzemalo v izpodbijani sodbi, vendar to ne vpliva na pravilnost ali zakonitost sodbe. Zato pritožbeno sodišče na to ne bo odgovarjalo, pač pa le na pravnorelevantne navedbe.

19. Za pritožbo je sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da verjame tožniku in ne tožencu, da je bil tožnik ves čas pripravljen umakniti traktor. Na to je treba odgovoriti, da pritožnik trdi, da ni mogel avtomobila premakniti, ker ni bil v voznem stanju. Nato pa je v izvršilnem postopku uspel avto odstraniti, kar kaže, da traktor ni bil takšna ovira, da avtomobila ni mogel umakniti. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom v toliko, da tudi tožnik ni ravnal najbolj primerno; vendar je osnovno dejanje oziroma motilno dejanje povzročil drugotoženec in ne tožnik. Tako ni pomembno, kot obrazloži pritožba, zakaj sodišče ni štelo za relevanten dokaz fotografiranje okvare avta oziroma predračune za popravilo. Če bi se pritožniku res primerilo, da se mu je avto pokvaril na poti, bi poskrbel, da ga odvlečejo oziroma bi ga umaknil na način, da bi pot sprostil. Tako tožeči kot toženi stranki pritožbeno sodišče odgovarja na njuno "seciranje" posameznih dokaznih ocen sodišča prve stopnje, da je sodišče moralo presojati zadevo v luči njunih večletnih in obsežnih medsebojnih sporov; moralo pa je odločiti o konkretnem tožbenem zahtevku in na podlagi tega, kar so stranke dokazale glede na tožbeni zahtevek. Gotovo pa načini reševanja konfliktov niso bili uspešni tako za tožnika kot tudi ne toženca. Gotovo bo treba v prihodnosti najti način za reševanje njunih sporov na miren način. Vendar dokler stranki ne moreta komunicirati na miren način, bo moralo sodišče odločiti na podlagi 212. člena SPZ.

20. Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, ko je na naroku 18. 5. 2006 podelilo rok za utemeljitev dejstva, da je bilo vozilo pokvarjeno. Na naroku je sodišče podelilo rok za predložitev listin o popravilu toženčevega vozila, kar je sicer predlagal tudi pooblaščenec tožnika (list. št. 127 in 128). Zmotno meni pritožba, enako kot tudi tožeča stranka, da je sodišče na naroku podaljšalo prekluzivni rok iz 286. člena ZPP za navajanje dejstev in dokazov. Sodišče je jasno povedalo, kaj želi od tožene stranke v tem roku in zato ne gre za očitano absolutno bistveno kršitev določb ZPP.

21. Pritožba še opozarja na obrazložitev iz 23. točke, ko sodišče zapiše, da bi lahko toženec premaknil traktor. To je res ugotovitev, ki nima zveze s pravnorelevantnimi dejstvi. Vendar je toženec uspel odstraniti avtomobil tudi brez premikanja traktorja in to je za odločitev dovolj.

22. Tožena stranka izpodbija odločitev o pravdnih stroških. Najprej trdi, da sodba v tem delu ni obrazložena, ker sodišče ugotovi, da je imela tožeča stranka za 11.605,50 EUR pravdnih stroškov in da sodišče ni povzelo posameznih pravdnih dejanj. Posamezna pravdna dejanja oziroma kaj šteje sodišče za utemeljeno, izhaja iz preizkusa stroškovnika na list. št. 152. Sodišču ni treba prepisati celega stroškovnika, ampak mora biti iz spisa razvidno, kako je sodišče priznalo pravdne stroške. Drugotožena stranka zmotno meni, da sta bili dve toženi stranki in je imel tožnik stroške za dve, ne bi smelo sodišče tožniku priznati vseh stroškov, ker je proti prvotoženi propadel. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da mora drugotožena stranka nositi stroške tožnika. Ni mogoče ločiti, kateri stroški so nastali tožeči stranki za prvo in kateri za drugo toženo stranko. Priznanja za dve strani pa tožnik ni uveljavljal. Glede pravdnih stroškov sta toženca navadna sospornika in zato je sodišče pravilno odločalo o stroških toženih strank po uspehu. Vendar je delno utemeljena pritožba drugotožene stranke v delu, ko opozarja, da je treba upoštevati pri odmeri, da gre za spor o izvrševanju služnosti in ne za spor, kjer se tarifa odmeri po vrednosti spornega predmeta, 41.000,00 EUR, kot je to upoštevalo sodišče prve stopnje. Sodišče je pravilno pri odmeri sodne takse upoštevalo člen 29/3 in tar. št. 4011 Zakona o sodnih taksah in nenazadnje gre za pristojnost okrajnega sodišča. Zato bi moralo tudi pri odmeri odvetniških stroškov uporabiti odvetniško tarifo, ki je bila objavljena v Ur. l. RS, št. 2/2015; tar. št. 18, točka 2, druga alineja, ki napotuje na 300 točk za spore o osebnih ali stvarnih služnostih. Tako se tudi odmero drugače točke za sestavo vlog (75 % od 300 točk), pravna sredstva (po tar. št. 18 zvišano za 25 %), za predlog za izdajo začasne odredbe (50 % od tar. št. 18) in enako za redno sredstvo in odgovor (6. točka tar. št. 27, po tar. št. 18). Pritožbeno sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava v tem delu pritožbi delno ugodilo in priznalo tožeči stranki stroškov za 4.475 točk x 0,459, kar je 2.054,00 EUR in povečano za 22 % DDV (451,88 EUR), je 2.505,88 EUR. Sodnih taks je bilo odmerjenih in plačanih za 119,00 EUR, seštevek pa znesek 2.705,88 EUR. Tako se izkaže, da mora drugotožena stranka plačati tožeči stranki 2.704,88 EUR. Zato je bilo treba pritožbi glede točke V izreka sodbe ustrezno ugoditi. Natančen stroškovnik in vsa procesna dejanja pa izhajajo iz stroškovnika (list. št. 52).

23. Ko je pritožbeno sodišče preizkušalo pritožbo druge tožene stranke, je v mejah pritožbe tožeče stranke in na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo o Odvetniški tarifi tudi, ko je odmerilo stroške prve tožene stranke, ki je tudi zmotno priglasila previsoke stroške. Tako je bilo treba ponovno odmeriti te stroške po določbi tarifne št. 18, točka 2, 2. alineja. Specifikacija pravnih dejanj izhaja iz priglašenega stroškovnika na zadnji glavni obravnavi in je 3955 točk. Upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR in DDV so stroški 2.214,71 EUR in 111 EUR potnih stroškov skupaj 2.325,71 EUR. Ker na pritožbeno stranko odpade polovica, mora ta plačati toženi stranki 1.162,85 EUR.

24. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom.