Jedro

Če tretja oseba zatrjuje, da je lastnik parcele, ki je predmet vračanja, ker jo je kupil od nekoga drugega, parcela in kupec pa niti nista vpisana v zemljiški knjigi, prekinitev upravnega postopka ni obligatorna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 18.11.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper delno odločbo Upravne enote L. z dne 12.3.2001, s katero je ta odločila, da se pok. B.M. in pok. M.M. kot upravičencema, vsakemu do 1/2, vrne podržavljeno premoženje z vzpostavitvijo solastninskega deleža v velikosti 243/912 na parceli s št. 233/2 k.o. P., pašnik, njiva v izmeri 912 m2. Tožena stranka je navedla, da tožnik ni dokazal, da bi sporno parcelo, ki je bila vrnjena, kupil ali priposestvoval ter da je zaradi tega njegova lastnina.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje razlogom in odločitvi obeh upravnih organov. Tudi po njegovi presoji tožnik ni uspel dokazati lastništva na sporni parceli. Niti na podlagi pravnega posla, niti na podlagi priposestvovanja.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da bi moral biti denacionalizacijski postopek prekinjen in tožnik napoten na pravdo, zaradi dokazovanja lastninske pravice na sporni parceli. Vprašanje lastnine je predhodno vprašanje, o katerem prvostopni upravni organ ne more sam odločati. Poleg tega je sodišče odločalo na nejavni seji, čeprav je tožnik predlagal vrsto dokazov o tem, da je pridobil lastnino na sporni parceli. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopni upravni organ postopal pravilno, ko je ob ugotovitvi, da je sporno lastništvo parcele, št. 233/2, za katero je bila vložena zahteva za denacionalizacijo, o lastništvu te parcele, kot o delu dejanskega stanja, sam odločil, ali pa bi moral denacionalizacijski postopek prekiniti ter tožnika, ki je v postopku denacionalizacije zatrjeval lastništvo na tej parceli in uveljavljal oviro za vrnitev nepremičnine, napotiti na pravdo ter z odločanjem o denacionalizaciji počakati do odločitve v pravdi.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je sporno vprašanje lastnine na parceli, št. 233/2 v obravnavani denacionalizacijski zadevi predhodno vprašanje. Brez rešitve tega vprašanja ni mogoče rešiti same stvari. Če je na parceli lastninska pravica tožnika, le-ta kot fizična oseba ni zavezanec za njeno vrnitev, skladno z določbo 16. člena ZDen. Navedeno vprašanje je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost drugega organa. Kadar organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, ga lahko sam obravnava ali pa postopek prekine, dokler ga ne reši pristojni organ (1. odstavek 144. člena ZUP/86). Primere, ko organ mora prekiniti postopek za reševanje predhodnega vprašanja, določa 145. člen ZUP/86 (obstoj kaznivega dejanja, obstoj zakonske zveze, ugotovitev očetovstva, če tako določa zakon). Ugotavljanje obstoja lastninske pravice na nepremičnini med take primere ne šteje. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je prvostopni organ lahko sam obravnaval in reševal vprašanje lastništva parcele, št. 233/2 ter nato tudi na tej dejanski podlagi kot delu dejanskega stanja v denacionalizacijski zadevi odločil. Ali bo organ predhodno vprašanje sam obravnaval in rešil, ali pa bo postopek prekinil in počakal z izdajo odločbe, je odvisno od preudarka organa, ki vodi upravni postopek. Pravilno je bil zato zavrnjen tožbeni ugovor tožnika, da bi ga moral organ napotiti na pravdo. Rešitev predhodnega vprašanja pa pomeni le ugotovitev dejstva (na katere organ opre odločitev o upravni stvari) ter ne pomeni neposredne odločitve o pravici (če organ sam obravnava predhodno vprašanje, ima njegova rešitev pravni očitek samo v stvari, v kateri je bilo vprašanje rešeno, tako kot to določa 2. odstavek 144. člena ZUP/86). Zato rešeno predhodno vprašanje ni ovira za kasnejše odločanje o tem vprašanju pri pristojnem organu.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je upravni organ ravnal pravilno, ko je uporabil za odločanje o spornem vprašanju lastništva na parceli stvarnopravna pravila. Glede na tožnikovo trditveno podlago v prvostopnem postopku (o pridobitvi lastninske pravice na podlagi pravnega posla), in glede na predloženo kupno pogodbo z dne 3.12.1981, ki sporne parcele ni vsebovala, ter zemljiškoknjižni izpisek, ki je pri sporni parceli izkazoval vknjižbo družbene lastnine do leta 1995 oziroma od tega leta dalje lastninsko pravico Republike Slovenije, nikoli pa lastništva tožnika oziroma prodajalca po pogodbi z dne 3.12.1981 F.S., kot dejanske podlage, je pravilno presodil, da tožnik dejstva lastništva na sporni parceli ni uspel dokazati. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno zavrnila tožnikov pritožbeni ugovor o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem. Na podlagi nespornih ugotovitev o tem, da je bila na sporni nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana od leta 1965 do leta 1995 družbena lastnina, je upoštevaje določbe Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerij (ZTLR) pravilen zaključek, da tožnik s priposestvovanjem ni mogel pridobiti lastninske pravice na sporni parceli. Na družbeni lastnini po 29. členu ZTLR priposestvovanje ni mogoče, pretekla pa tudi še ni potrebna priposestvovalna doba. Ob navedenem je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi tožnikov tožbeni ugovor, da bi morali upoštevati tudi dobo posesti pravnih prednikov.

Tudi pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Na, v pritožbi, ponovljeni ugovor, da bi moral biti tožnik napoten na pravdo, je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, v katerem tožnik sodišču prve stopnje očita, da ni opravilo glavne obravnave. Vsi v tožbi navedeni listinski dokazi so bili predloženi že v upravnem postopku ter sta dokaze z njim izvedla in jih presodila že oba upravna organa. Zakonitost njunih zaključkov kot izhajajo iz prvostopne in drugostopne upravne odločbe, pa je ob vpogledu v dana dokazila v upravnem sporu sodišče prve stopnje preizkusilo in to pravilno. Predlagane priče naj bi izpovedale, da je F.S. tožniku prodal vse svoje nepremičnine ter mu pokazal tudi meje v naravi. Toda ni sporno ter je to navajal tudi tožnik sam, da F.S. glede sporne parcele nikoli ni bil vpisan kot lastnik, ter ni sporno, da te parcele kupna pogodba ne zajema. Zato priče o relevantnih dejstvih in okoliščinah ne bi mogle izpovedati. Zato je bila po presoji pritožbenega sodišča izvedba teh dokazov nepotrebna. Na glavni obravnavi sodišče dopusti izvedbo le dokazov o odločilnih dejstvih ter ne izvaja vseh predlaganih dokazov. Ker izvedba dokazov na drugačno odločitev oziroma zakonitost in pravilnost sodbe ne bi mogla vplivati, tožnik pa glavne obravnave izrecno niti ni zahteval, ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, kot to očita tožnik v pritožbi.

Glede na navedeno je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno določbe postopka pa niso bile bistveno kršene. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.