Jedro

Imetnik imenske delnice ni upravičenec do denacionalizacije, če prejšnji imetnik, na katerega ime se delnica glasi, nanj ni prenesel pravic iz vrednostnega papirja na način, kot to določa zakon in če tak prenos tudi ni razviden iz same delnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1387/99-10 z dne 28.3.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.10.1999, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote L. z dne 21.7.1998. Z njo je bila zavrnjena njegova zahteva za denacionalizacijo (ene) delnice, ki se glasi na ime J.A. z dne 26.10.1934 kot alikvotnega dela osnovnega kapitala G.p. d.d. L. v korist denacionalizacijskega upravičenca K.D. Tožnik v dokaznem postopku ni uspel dokazati, da so bile na njegovega pravnega prednika K.D. z izročitvijo navedenega imenskega vrednostnega papirja prenešene tudi pravice iz vrednostnega papirja. Zato po presoji tožene stranke K.D., tožnikov pravni prednik, v obravnavani zadevi ni upravičen do denacionalizacije.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da iz fotokopije navedene delnice, ki se nahaja v upravnih spisih, izhaja, da je J.A. tisti, ki "ima kot imetnik te delnice vse pravice in oni delež na premoženju G.p. d.d. L., ki pripada v smislu pravil vsakemu delničarju". Zato je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da gre za imenski vrednostni papir oziroma imensko delnico ter je zato J.A., na katerega se delnica glasi, upravičenec do pravice iz vrednostnega papirja in ne tožnikov pravni prednik K.D. Za prenos pravice iz imenske delnice ne zadošča stvarno pravna izročitev vrednostnega papirja. Pravica iz imenske delnice se namreč prenaša le z indosamentom, ki mora biti razviden iz samega vrednostnega papirja. Ker iz zapisov na navedeni delnici ni razvidno, da bi se pravica iz papirja prenesla na K.D., ta ni upravičen do pravice iz vrednostnega papirja. Če je J.A. tožnikovemu pravnemu predniku res izročil delnico in s tem poravnal svoj dolg, to še ne pomeni, da je nanj prenesel tudi pravico iz vrednostnega papirja. Noben pravni posel, niti izjava priče namreč ne more nadomestiti stroge formalne obličnosti, ki je predpisana za prenos pravice iz imenske delnice. Zato je zavrnilo tožbeni ugovor, da bi moralo tožnikovemu pravnemu predniku priznati pravico iz vrednostnega papirja že na podlagi izročitve papirja oziroma dejansko realiziranega pravnega posla.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V razlogih izpodbijane sodbe navaja, da iz njegove izjave ter izjave priče C.L. izhaja, da je J.A., na ime katerega se obravnavana delnica glasi, to delnico izročil v last in posest K.D., zato da bi poravnal dolg, ki ga je imel do njega. Zato le izročitev delnice, brez prenosa pravice iz nje, v obravnavani zadevi ne bi bila smiselna. Res pa pravica iz delnice zaradi predvojnih razmer in poznejše vojne ni bila prenesena z indosamentom. Ker pa se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do navedenih izjav, je bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu. Pravno zmotno in v nasprotju s sodno prakso je tudi stališče sodišča prve stopnje, da noben pravni posel niti izjava priče ne more nadomestiti stroge formalne obličnosti, ki je predpisana za prenos pravice iz imenske delnice. Tudi prej veljavni Zakon o prometu nepremičnin je predpisoval pisno obliko pogodbe. Vendar je sodna praksa štela za pravno veljaven že realiziran prenos nepremičnine, čeprav pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki. J.A. je umrl brez pravnih naslednikov. Ker družbenega premoženja ni več, bo vsak, ki bo dobil pravico iz obravnavanega vrednostnega papirja, neupravičeno obogaten na škodo K.D. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pravilno je stališče, da se v obravnavani zadevi s stvarnopravno izročitvijo (tradicijo) imenske delnice na novega pridobitelja ni prenesla pravica iz vrednostnega papirja. Le pri prinosniških vrednostnih papirjih, kjer je ideja izenačitve premoženjske pravice (inkorporacija) s stvarjo glede na naravo prenosa najbolj izrazita, se že z izročitvijo vrednostnega papirja prinosniku, prenese nanj tudi pravica iz vrednostnega papirja. Pri imenski delnici, za kar v obravnavanem primeru gre, pa se pravica iz vrednostnega papirja prenaša s posebnim razpolagalnim pravnim poslom cesijo oziroma zavezovalnim pravnim poslom indosamentom, če tako določa poseben zakon. Vendar so za prenos pravice s cesijo določeni posebni oblikovni pogoji (npr. vpis v knjigo delničarjev), ki so po vsebini praktično enaki popolnemu indosamentu. Da je bila v obravnavani zadevi tožnikovem pravnem predniku imenska delnica le izročena z izročitvijo, niso pa bile nanj s posebnim pravnim poslom (razpolagalnim ali zavezovalnim) prenesene pravice iz nje, izhaja iz delnice same ter drugih podatkov upravnih spisov. Na delnici, ki se glasi ime J.A., v rubriki namenjeni za odredbe o prenosu lastništva, namreč ni nobenih zapisov. Zato je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da je upravičenec do pravice iz vrednostnega papirja J.A. in ne tožnikov pravni prednik. Na drugačno odločitev v obravnavani zadevi zato ne more vplivati pritožbeni ugovor, da je J.A., kljub nespoštovanju stroge formalne obličnosti, pri prenosu vrednostnega papirja na tožnikovega pravnega prednika prenesel tudi pravico iz vrednostnega papirja in s tem poravnal svojo denarno obveznost do njega.

Če sodišče prve stopnje sledi utemeljitvi upravnega akta in to, kot v obravnavanem primeru, v sodbi ugotovi, mu na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS ni treba navajati razlogov za odločitev. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka, ker ni presodilo izjav C.L. ter tožnika, ki jih je ocenjevala že tožena stranka.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.