Jedro

Evidentno je, da se določba 21. člena Statuta nanaša na objave družbe, namenjene tretjim, določba 36. člena Statuta pa na objavo oziroma vabilo na skupščino, namenjeno delničarjem družbe. In ker je za pravilen sklic skupščine odločilno vprašanje obveščenosti delničarjev družbe in ne tretjih, iz neprerekanih trditev tožene stranke pa izhaja, da so bili o sklicu skupščine obveščeni vsi delničarji družbe s priporočeno pošto, kar je skladno tudi s Statutom družbe, je materialnopravno zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da so sklepi skupščine z dne 06. 08. 2007 nični, ker skupščina ni bila sklicana skladno z določbo 2. odstavka 295. člena ZGD-1.

Izrek

1. Pritožbi prvotožeče stranke zoper 1. točko izreka sodbe (sklepa) se ugodi, sodba (sklep) sodišča prve stopnje se v tem delu razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

2. Pritožbam tožene stranke in stranskih intervenientov na njeni strani zoper II. točko in III. točko izreka sodbe se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje in dopolnilna sodba z dne 07. 02. 2008 v zvezi s popravnim sklepom z dne 07. 02. 2008 v tem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba prvotožeče stranke zoper 1. točko izreka sklepa z dne 20. 02. 2009 se zavrne in se potrdi v tem delu sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba prvotožeče stranke zoper 2., 3., 4. in 5. točko izreka sklepa se zavrže. 5. Pritožba drugotožeče stranke zoper sklep z dne 20. 02. 2009 se zavrže.

Obrazložitev

: O pritožbi zoper sodbo Prvostopenjsko sodišče je s sodbo z dne 16. 01. 2008 tožbeni zahtevek prvotožeče stranke na ugotovitev ničnosti sklepov, sprejetih na skupščini tožene stranke dne 06. 08. 2007, podrejeno na razveljavitev teh sklepov, zavrglo (I. točka izreka sodbe, ki je po svoji pravni naravi sklep). Primarnemu tožbenemu zahtevku drugotožeče stranke na ugotovitev ničnosti sklepov, sprejetih na skupščini tožene stranke dne 06. 07. 2007 je ugodilo (II. točka izreka sodbe) in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov drugotožeče stranke. Z dopolnilno sodbo z dne 07. 02. 2008 je prvostopenjsko sodišče naložilo toženi stranki še povračilo pravdnih stroškov prvotožeče stranke. S popravnim sklepom z dne 07. 02. 2008 pa je sodbo z dne 16. 01. 2008 popravilo tako, da je v II. točki izreka sodbe popravilo datum skupščine, ki se pravilno glasi 06. 08. 2007 in ne 06. 07. 2007. V III. točki izreka sodbe je sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna drugotožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka.

Zoper sodbo (II. in III. točka izreka) so se pravočasno pritožili tožena stranka in uvodoma navedeni stranski intervenienti. Njihove pritožbe so po vsebini enake, vsi pa so uveljavljali vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in smiselno predlagali razveljavitev izpodbijane sodbe.

Zoper I. točko izreka sodbe (pravilno sklepa), pa se je pritožila prvotožeča stranka, ki je tudi uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Nobena od pravdnih strank in intervenientov na pritožbo nasprotne stranke ni odgovorila.

Pritožba prvotožeče stranke zoper I. točko izreka sodbe (sklepa) je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) prvotožeče stranke zaradi litispendence zavrglo. Odločitev o zavrženju tožbe pa je po svoji pravni naravi sklep in ne sodba (1. odstavek 274. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče pa tudi ne soglaša z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, da gre za litispendenco, čeprav je ugotovilo, da je drugotožeča stranka tožbo zoper toženo stranko na ugotovitev ničnosti, podrejeno razveljavitev sklepov skupščine tožene stranke z dne 06. 08. 2007 vložila 07. 08. 2007, prvotožeča stranka pa enako tožbo dne 10. 08. 2007. Prvostopenjsko sodišče je obe zadevi s sklepom na naroku za glavno obravnavo dne 06. 09. 2007 (list. št. 35) združilo v enotno obravnavanje. Na ta način pa je prišlo do naknadnega sosporništva na strani tožeče stranke, ki ga pravna teorija ob predpostavki obstoja materialnega in formalnega sosporništva iz 1. in 2. točke 1. odstavka 191. člena ZPP ob izpolnjenem pogoju naknadnega sosporništva iz 2. odstavka 191. člena ZPP dopušča (Pravdni postopek s komentarjem - 2. knjiga, stran 640). Ni dvoma, da je bil prvi tožnik v času zasedanja sporne skupščine zakoniti zastopnik tožene stranke, drugotožeča stranka pa delničar tožene stranke. Glede na določilo 398. člena ZGD-1, po katerem sodba, s katero sodišče razveljavi sklep skupščine ali ga razglasi za ničnega, učinkuje proti vsem delničarjem ter članom organov vodenja in nadzora, sta torej tožnika materialna sospornika, ni pa tudi dvoma, da so izpolnjeni tudi pogoji za njuno formalno sosporništvo v smislu 2. točke 1. odstavka 191. člena ZPP. Ker tudi tožena stranka na naroku za glavno obravnavo dne 06. 09. 2007 ni nasprotovala združitvi pravd, pač pa se je z njo izrecno strinjala, je s tem soglašala tudi z naknadnim sosporništvom tožečih strank, zato je izpolnjen tudi pogoj iz 2. odstavka 191. člena ZPP. Pri tem je evidentno, da je objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov, nastala zaradi združitve pravd, zgolj navidezna, saj gre za povsem identična tožbena zahtevka.

Glede na zgoraj opisan potek postopka in situacijo, ki je z združitvijo pravd nastala, prvostopenjsko sodišče ni imelo več podlage za zavrženje tožbe prvotožeče stranke zaradi litispendence po 1. odstavku 274. člena ZPP. Utemeljeni pritožbi prvotožeče stranke je zato pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijani sklep (I. točka izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Pritožba tožene in stranskih intervenientov je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so bili sporni sklepi sprejeti na skupščini, ki ni bila sklicana v skladu z 2. odstavkom 295. člena ZGD-1, ker niso bili objavljeni skladno z veljavnim statutom družbe, razvidnim iz notarskega zapisa SV 1031/2007, zato so navedeni sklepi na podlagi 1. točke 1. odstavka 390. člena ZGD-1 nični. Pritožniki pri tem utemeljeno opozarjajo na zmotno uporabo materialnega prava, toda ne v delu, v katerem navajajo, da po 2. odstavku 295. člena ZGD-1 način objave sklica skupščine ni več ničnostni razlog, saj se v času sklica skupščine veljavna določba 2. odstavka 295. člena ZGD-1 v zvezi s 1. točko 1. odstavka 390. člena ZGD-1 nanaša na kršitev zakona glede upravičencev sklica skupščine in nepravilne objave sklica skupščine (primerjaj Veliki komentar ZGD, GV Založba 2007, 2. knjiga, stran 708, 709). Prvostopenjsko sodišče pa se je pri presoji pravilne objave sklica skupščine sklicuje na določila statuta iz notarskega zapisa SV 1031/2007 (pravilno SV 1031/2006).

Po 3. odstavku 332. člena ZGD-1 spremembe statuta začnejo veljati z dnem vpisa v sodni register, torej je vpis v sodni register konstitutiven. Iz vpogleda v sodni register pri toženi stranki pa izhaja, da je bila sprememba Statuta z dne 10. 10. 2006 v sodni register vpisana 09. 07. 2007, torej v času sklica skupščine, ki je bil po neprerekanih trditvah tožene stranke dne 04. 07. 2007, Statut z dne 10. 10. 2006 še ni veljal. Pritrditi je zato pritožnikom, da je za presojo pravilnosti objave skupščine treba upoštevati Statut iz leta 2004, kot izhaja iz notarskega potrdila SV 757/2004 (priloga A 19 v pridruženem spisu V Pg 1785/2007). Toda tekst Statuta z dne 30. 09. 2004 in tekst Statuta z dne 10. 10. 2006 sta v 21. členu identična, Statut z dne 30. 09. 2004 pa se v 36. členu razlikuje od teksta Statuta z dne 10. 10. 2006 v 35. členu le tako, da se na skupščino po Statutu z dne 30. 09. 2004 vabi z javno objavo ali priporočeno pošto, po Statutu z dne 10. 10. 2006 pa z javno objavo ali z navadno pošto. Očitek tožečih strank, da tožena stranka sklica skupščine ni objavila v skladu z 21. členom Statuta na oglasni deski družbe in v Uradnem listu RS, ki mu je nekritično sledilo tudi prvostopenjsko sodišče, pa ni utemeljen. Po 1. odstavku 183. člena ZGD-1 mora statut delniške družbe določati med drugim tudi obliko in način objav, pomembnih za družbo ali delničarje. V 21. členu Statuta (razvidnega iz notarskega zapisa SV 757/2004, ki je v obravnavani situaciji upošteven), je določeno, da družba objavlja podatke in sporočila družbe na oglasni deski in v Uradnem listu. V 36. členu pa Statut določa, da se na sejo skupščine vabi z javno objavo ali s priporočeno pošto. Evidentno torej je, da se določba 21. člena Statuta nanaša na objave družbe, namenjene tretjim, določba 36. člena Statuta pa na objavo oziroma vabilo na skupščino, namenjeno delničarjem družbe. In ker je za pravilen sklic skupščine odločilno vprašanje obveščenosti delničarjev družbe in ne tretjih (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 22/97), iz neprerekanih trditev tožene stranke pa izhaja, da so bili o sklicu skupščine obveščeni vsi delničarji družbe s priporočeno pošto, kar je skladno tudi s Statutom družbe, je materialnopravno zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da so sklepi skupščine z dne 06. 08. 2007 po 1. alineji 1. odstavka 390. člena ZGD-1 nični, ker skupščina ni bila sklicana skladno z določbo 2. odstavka 295. člena ZGD-1. Utemeljeni pritožbi tožene stranke in stranskih intervenientov je zato pritožbeno sodišče ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v II. točki in posledično v III. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP), ker prvostopenjsko sodišče ni izčrpalo vse trditvene podlage za uveljavljano ničnost, podrejeno pa izpodbojnost sklepov skupščine z dne 06. 08. 2007. O pritožbah zoper sklep: Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 20. 02. 2009 dopustilo stransko intervencijo L. d.d., I. d.o.o., J. d.o.o. in M.T. iz Ljubljane (1. točka izreka), ugovoru tožene stranke in sosporniških intervenientov zoper sklep Okrožnega sodišča, opr. št. V Pg 1802/2007 z dne 16. 01. 2008 je ugodilo, navedeni sklep v celoti razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo (2. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za povrnitev stroškov tožečih strank v zvezi odgovorom na ugovore (3. točka izreka), tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške ugovornega postopka (4. točka izreka), sosporniškim intervenientom pa prav tako njihove stroške ugovornega postopka (5. točka izreka).

Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožili obe tožeči stranki, uveljavljali pa sta vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagali spremembo izpodbijanega sklepa tako, da pritožbeno sodišče zavrne oziroma zavrže ugovore tožene stranke in stranskih intervenientov, sklep o izdani začasni odredbi pa vzdrži v veljavi s stroškovno posledico.

V odgovoru na pritožbo prvotožeče stranke je tožena stranka predlagala zavrženje pritožbe, podrejeno pa zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

V odgovoru na pritožbo drugotožeče stranke pa so stranski intervenienti predlagali zavrnitev pritožbe.

O pritožbi drugotožeče stranke: Pritožba ni dovoljena.

Ena od predpostavk dopustnosti pritožbe je izkazan pravni interes za pritožbo. Ta se presoja z vidika možnosti pritožnika, da v pritožbenem postopku izposluje zanj ugodnejšo rešitev zadeve. Pravni interes za vodenje postopka (torej tudi pritožbenega) mora biti izkazan ves čas postopka. Stranski intervenienti so v odgovoru na pritožbo drugotožeče stranke trdili, da drugotožeča stranka ni več delničar tožene stranke, zaradi česar je odpadel njen pravni interes za uveljavljanje ničnosti skupščinskih sklepov, kot tudi za njihovo izpodbijanje. Drugotožeča stranka dejstva, da ni več delničar tožene stranke, ni prerekala, čeprav ji je bil odgovor stranskih intervenientov na njeno pritožbo vročen. Pritožbeno sodišče zato nima razloga za dvom v resničnost navedenega dejstva.

Osnovna korporacijska pravica delničarja je upravljanje družbe, ki jo delničar uresničuje skupaj z ostalimi delničarji družbe z glasovanjem na skupščini družbe o zadevah iz pristojnosti skupščine (1. odstavek 292. člena, 293. člen ZGD-1) in sprejemom sklepov, s katerimi se oblikuje volja družbe. Z izgubo statusa delničarja ta izgubi tudi pravico upravljanja družbe, torej tudi pravico uveljavljanja ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine. Čim pa je tako, odpade tudi njegov pravni interes za izdajo t. i. regulacijske začasne odredbe, s katero naj se začasno uredi sporno pravno razmerje glede (ne) veljavnosti skupščinskih sklepov. Ena od predpostavk za izdajo take začasne odredbe je po 272. členu ZIZ tudi potrebnost odredbe zaradi preprečitve nastanka nenadomestljive škode tožniku, ki jo je ta obširno utemeljeval z večinskim lastništvom tožene stranke in iz tega izhajajočih pravic. V situaciji, ko drugotožeča stranka sploh ni več delničar tožene stranke, zato ni videti niti potrebe po ureditvi razmerja med drugotožnikom kot delničarjem, ki to ni več in toženo stranko z začasno odredbo. Pritožniku je zato treba odreči pravni interes za pritožbo zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 343. člena ZPP in 15. členom ZIZ pritožbo kot nedopustno zavrglo.

O pritožbi prvotožeče stranke: Pritožba zoper 1. točko izreka sklepa ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je uvodoma citiranim intervenientom s 1. točko izpodbijanega sklepa priznalo stransko intervencijo na strani tožene stranke. Pritrditi je sicer pritožniku, da jim ni mogoče priznati sosporniške intervencije, ker je pasivno legitimirana tožena stranka v primeru tožbe na ugotovitev ničnosti ali izpodbojnosti sklepov skupščine po materialnem pravu le družba, ne pa njeni delničarji. Vsak sosporniški intervencient je po 195. členu v zvezi s 1. odstavkom 191. člena ZPP v pravdi samostojna stranka. To pa pomeni, da mora biti tudi zanje po materialnem pravu izpolnjena predpostavka pasivne legitimacije. Ker tožbe na ugotovitev ničnosti ali izpodbojnosti sklepov skupščine družbe ni mogoče vložiti zoper delničarje družbe, pač pa le zoper družbo, intervenienti, ki so se vključili v predmetni postopek, ne morejo imeti statusa sosporniških intervenientov. Nobene ovire pa pritožbeno sodišče ne vidi za njihovo udeležbo v pravdi kot stranskih intervenientov na strani tožene stranke v smislu 1. odstavka 199. člena ZPP, saj jim je kot delničarjem, na katere se bodo v primeru utemeljenosti zahtevka, skladno s 398. členom ZGD-1 raztezali učinki ugotovitve ničnosti ali razveljavitve sklepov skupščine družbe, katere delničarji so, treba priznati pravni interes, da v predmetnem sporu zmaga tožena stranka. Po 2. odstavku 199. člena ZPP pa intervenient lahko vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo, v nadaljnjem teku pravde po vstopu v pravdo pa ima po 1. odstavku 201. člena ZPP pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi to lahko storila stranka, ki se ji je pridružil. Vsi intervenienti pa so v pravdo vstopili v teku pritožbenega postopka in vsi vložili pritožbo zoper sodbo še v roku, ko je to lahko storila tožena stranka. Slednja je namreč prejela sodbo 30. 01. 2008, vsi intervenienti pa so pritožbo vložili še pred potekom pritožbenega roka, v katerem je pritožbo lahko vložila tožena stranka. Odločitev prvostopenjskega sodišča o dopustitvi stranske intervencije v 1. točki izpodbijanega sklepa se namreč nanaša na intervencijo v celotnem postopku in ne le v postopku zavarovanja. Tako se pokaže, da ni nobenih ovir za dopustitev stranske intervencije navedenih intervenientov na strani tožene stranke, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo prvotožeče stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo v tem delu izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožba zoper 2., 3., 4. in 5. točko izreka sklepa ni dopustna.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče odločilo o ugovorih tožene stranke in stranskih intervenientov zoper sklep o začasni odredbi, izdan po predlogu drugotožeče stranke. O samostojnem predlogu za izdajo začasne odredbe prvotožeče stranke je bilo že pravnomočno odločeno s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 894/2007 z dne 05. 11. 2007. Postopek zavarovanja terjatve z začasno odredbo je po ZIZ treba presojati strogo iz personalnega vidika strank postopka zavarovanja (upnika in dolžnika), saj se tudi pogoji za izdajo začasne odredbe presojajo glede na specifične okoliščine strank tega postopka. V konkretnem primeru tako verjetnost upnikove (drugotožnikove) nedenarne terjatve, kot tudi preprečitev nastanka težko nadomestljive ali nenadomestljive škode upniku, torej drugotožeči stranki.

Po 1. odstavku 333. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 15. člena ZIZ se smejo zoper sklep, izdan na prvi stopnji, pritožiti stranke. Ker prvotožeča stranka ni bila stranka tega postopka zavarovanja, torej ni oseba, ki bi imela pravico do pritožbe. Na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 343. člena ZPP in 15. člena ZIZ je zato pritožbeno sodišče pritožbo prvotožeče stranke v zgoraj navedenem delu kot nedopustno zavrglo.

Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank in stranskih intervenientov je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).