Jedro

Dejstvo, da je avtor članka, objavljenega v javnem občilu, mladoletnik, ni pravna ovira za pregon avtorja v smislu določb 3. tč. I. odst. 27. čl. KZJ.

Izrek

Pritožba zasebnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebni tožilec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka 6.000 tolarjev povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo obtožbe kaznivega dejanja obrekovanja po III. odst. 107.čl. KZ RS.

Zoper sodbo se je pritožil zasebni tožilec, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Res je, kar navaja pritožba, da odgovorni urednik odgovarja za vsebino člankov, objavljenih v javnem občilu. Še posebno je dolžan preprečiti zlorabo javnega občila za storitev kaznivega dejanja.

Vendar pa ne bo vsaka opustitev dolžnega nadzora pomenila tudi že podlago za kazenski pregon odgovornega urednika. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je v čl. 27 KZ SFRJ določeno, kdaj za kaznivo dejanje storjeno z javnim občilom odgovarja odgovorni urednik. Pravilno pa je sodišče prve stopnje razložilo kazenski zakon, ko je ugotovilo, da dejstvo, da je pisec članka, objavljenega v javnem občilu, mladoleten, ni pravna ovira za pregon avtorja v smislu določb 3. tč. I. odst. 27.čl. KZ SFRJ. Pravna ovira za pregon avtorja kot storilca kaznivega dejanja bo podana le takrat, ko posebni predpisi prepovedujejo pregon pravega storilca. Najpogosteje bo šlo za razne oblike imunitete. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da veljavna kazenska zakonodaja v Republiki Sloveniji ne prepoveduje pregona mladoletnih storilcev kaznivih dejanj. Za razliko od polnoletnih storilcev, ki se preganjajo tako na obtožbo javnega tožilca, kakor tudi na zasebno tožbo oškodovanca oziroma na obtožbo oškodovanca kot tožilca, se mladoletnik za vsa storjena kazniva dejanja lahko preganja le na predlog javnega tožilca. Če gre za kazniva dejanja, katerih polnoletni storilci se preganjajo na zasebno tožbo, je pogoj za pregon po javnem tožilcu le, da oškodovanec v roku za vložitev zasebne tožbe poda predlog za pregon (2. odst. 467.čl. ZKP). Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je avtor članka, objavljenega v občilu, katerega odgovorni urednik je obdolženec, znan in da tudi niso podane pravne ovire za pregon avtorja, je tudi pravilno ugotovilo, da so to okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obdolženca. Ob takih ugotovitvah je odločilo pravilno, ko je obdolženca oprostilo obtožbe. Pritožba pa ne navaja razlogov, ki bi kazali na to, da odločitev sodišča prve stopnje ni zakonita. Sodišče druge stopnje jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih I. odst. 99. čl. in 101.čl. ZKP.