Jedro

Tožnica je zahtevo za vročitev gradbenega dovoljenja vložila po izdaji tega dovoljenja, torej v procesni situaciji, ki jo urejata sedmi odstavek 143. člena oziroma drugi odstavek 229. člena ZUP. V obeh primerih je pravica do vročitve odločbe vezana na okoliščino, da bi oseba, ki zahteva vročitev odločbe, morala biti udeležena v upravnem postopku, pa ji ta možnost ni bila dana. Odločanje o vročitvi odločbe taki osebi torej pomeni odločanje o pravici do vstopa v postopek v fazi tega postopka, ko je bila že izdana odločba.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožničino zahtevo za vročitev gradbenega dovoljenja za lekarno A., št. 351-33/2016-37 (301) z dne 5. 9. 2016. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka že pred vložitvijo te zahteve za vročitev gradbenega dovoljenja odločala o tožničinih zahtevah za udeležbo v postopku in ji ob tem ni podelila statusa stranske udeleženke.

2. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil, iz obrazložitve pa izhaja, da je bilo pred izdajo izpodbijanega sklepa že dvakrat odločeno o tožničinih zahtevah za udeležbo v postopku, ki so bile zavrnjene oziroma zavržene. Ker to pomeni, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za sodelovanje v postopku, tudi ni upravičena do vročitve odločbe, ki je bila v tem postopku izdana.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je zahtevo za udeležbo v postopku vložila sama in ne prek zastopnika, kot zmotno navaja toženka, poleg tega pa ne drži, da bi šlo za ponovno odločanje o isti zadevi. Sklep, na katerega se sklicuje toženka, je bil namreč namenjen fizični osebi, tožnica pa je tokrat zahtevala udeležbo kot pravna oseba A.A., lekarniška dejavnost. Meni še, da "nova in bistveno drugačna vloga" pomeni potrebo po celoviti presoji dokazov, kar je toženka nezakonito zavrnila. Toženka ji nezakonito odreka pravico do aktivne udeležbe v postopku, v zvezi s katero je navedla zadostne dokaze ki potrjujejo, da izkazuje potreben pravni interes. Njena vloga se ne opira na dejstvo, da investitor ne bi imel pravice graditi objekta, temveč na določene karakteristike objekta, ki so razvidne iz izdanega gradbenega dovoljenja in posegajo v njen pravni interes. Poleg tega opozarja, da je "glede pogojev okoli zadevne gradnje" v teku postopek pred Evropsko komisijo, kjer njen pravni interes prav tako ni vprašljiv. Tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ sta pojasnilo, priloženo k vlogi, napačno obravnavala na način, kot da je to že sama vloga in na tej podlagi sklepala, da gre odločanje o isti stvari. Iz priloženih dokazov "je jasno razvidno, da dejansko stanje zadeve ni isto, ni ista pravna podlaga zahteve za podelitev položaja stranskega udeleženca, kakor tudi niso isti razlogi za začetek postopka". Izpodbijani sklep je zato nezakonit, zaradi česar tožnica sodišču predlaga, naj ta sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, javni zavod B. pa kot stranka v postopku, v katerem je bila izdana odločba, katere vročitev zahteva tožnica (torej v tem upravnem sporu prizadeta stranka), v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe, poleg tega pa navaja, da tožnica v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) dejavnosti ne opravlja kot pravna, temveč kot fizična oseba. V takem primeru ni mogoče ločiti pravne sfere fizične osebe od pravne sfere, v kateri ta fizična oseba opravlja svojo dejavnost. Poleg tega meni, da tožnica ni izkazala nobenega novega dejstva ali okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba ponovno presojati njeno upravičenost do položaja stranskega udeleženca v upravnem postopku. Sodišču zato predlaga, naj tožbo zavrne, tožnici pa naloži povračilo stroškov prizadete stranke.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožnica je zahtevo za vročitev gradbenega dovoljenja vložila po izdaji tega dovoljenja, torej v procesni situaciji, ki jo urejata sedmi odstavek 143. člena oziroma drugi odstavek 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V obeh primerih je pravica do vročitve odločbe vezana na okoliščino, da bi oseba, ki zahteva vročitev odločbe, morala biti udeležena v upravnem postopku, pa ji ta možnost ni bila dana. Odločanje o vročitvi odločbe taki osebi torej pomeni odločanje o pravici do vstopa v postopek v fazi tega postopka, ko je bila že izdana odločba.

7. Kot je mogoče povzeti iz obrazložitve prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega akta, toženka svojo odločitev opira na stališče, da je bilo v postopku o tem že odločeno, tožnica pa temu stališču nasprotuje, ker naj bi se prejšnja odločitev nanašala na zahtevo druge osebe (fizične in ne pravne), poleg tega pa naj bi v novi zahtevi navedla vrsto novih dokazov oziroma spremenjenih okoliščin, zaradi katerih bi morala toženka v skladu s četrto točko prvega odstavka 129. člena ZUP o njeni zahtevi odločati ponovno.

8. Po tožbenih navedbah je tožnica zahtevala udeležbo v postopku kot "pravna oseba A.A., lekarniška dejavnost", torej kot izvajalka lekarniške dejavnosti, ki je v skladu z osmo točko prvega odstavka 4. člena Zakona o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju ZLD-1) lahko fizična ali pravna oseba. Tožnica sicer zatrjuje, da dejavnost opravlja kot pravna oseba, vendar te svoje trditve prav z ničemer ne konkretizira, ne z navedbo pravnoorganizacijske oblike te pravne osebe, ne z navedbo katerekoli druge okoliščine, iz katere bi izhajalo kaj takega. Sodišče pripominja še, da tožničina trditev nima opore niti v javnih evidencah (AJPES - ePRS), v katerih je tožnica pod matično številko ... vpisana kot registrirani lekarnar, torej kot fizična oseba.

9. Tožbene navedbe torej sodišču ne dajejo podlage za količkaj podrobnejšo presojo tožničinega statusa, vendar pa sodišče dodaja še, da je podjetnik tudi po Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) fizična (in ne pravna) oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja (šesta točka prvega odstavka 3. člena ZGD-1), tako imenovano ločeno pravno subjektiviteto (pravno osebnost) pa ta zakon priznava le gospodarskim družbam (prim. 4. in 5. člen ZGD-1). Ker toženka torej ni navedla nobenih konkretnih okoliščin v oporo svoji trditvi, da bi morala toženka šteti obravnavano zahtevo za vročitev gradbenega dovoljenja za novo zahtevo, ki jo je vložila druga (pravna) oseba kot prejšnjo, sodišče ugotavlja, da so te tožbene navedbe neutemeljene.

10. Enako velja tudi za tožbene navedbe, da je tožnica v zahtevi za vročitev odločbe navedla nova dejstva in okoliščine, zaradi katerih bi morala toženka zahtevo šteti za novo in o njej ponovno odločati. Tožnica namreč dejstev in okoliščin, na katere se sklicuje, v ničemer ne konkretizira, tako da njene navedbe v tej smeri ostajajo povsem pavšalne in sodišču ne dajejo podlage za vsebinsko presojo. Tako se tudi te tožbene navedbe izkažejo za neutemeljene.

11. Enako pavšalne oz. nekonkretizirane in neobrazložene so tudi nadaljnje navedbe o tem, da so bili v vlogi "podani zadostni dokazi", da tožnica izkazuje pravni interes in o kršitvah zakonodaje EU, zato tudi v tem pogledu sodišče lahko ugotovi le, da so te tožbene navedbe neutemeljene.

12. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je toženkino stališče, da je bilo o tožničini zahtevi že odločeno, pravilno, izpodbijani sklep pa zato pravilen in zakonit. Zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Stranke v upravnem sporu niso predlagale izvedbe dokazov, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

13. Prizadeta stranka je v odgovoru na tožbo sicer zahtevala povračilo stroškov upravnega spora, vendar teh stroškov ni specificirala oziroma se je v tem pogledu sklicevala na Pravilnik o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu, ki stroškov prizadete stranke v ničemer ne ureja, zato sodišče ni imelo podlage za odločanje o njeni zahtevi. Sodišče k temu dodaja, da v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.