Jedro

Pritrditi pa je treba tožencu, da obstaja glede na določbe 123.čl., 124.čl. in 127.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih zakonita preživninska obveznost tudi do polnoletnih otrok (če se redno šolajo), matere in pastorka, tako da je mogoče govoriti o moralni obveznosti le pri tisti toženčevi polnoletni hčeri, ki je s šolanjem že končala.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da plačuje za preživljanje mladoletne tožnice po 17.000,00 SIT za meseca oktober in november 1993, od 1.12.1993 dalje pa po 22.000,00 SIT mesečno in da ji povrne pravdne stroške v znesku 24.600,00 SIT. Toženčevo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje v glavni stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ugodilo pa je pritožbi glede izreka o pravdnih stroških in tega tako spremenilo, da mora toženec povrniti znesek 15.455.00 SIT.

Toženec je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 385.čl. ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 9.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP, ker je sodišče druge stopnje odločalo brez obravnave. Sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev po 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP). Sodišči bi se morali ukvarjati z obračuni izdatkov obeh strank. Bistvena kršitev je podana tudi, ker toženec ni imel možnosti zaslišanja na obravnavi. Na drugi stopnji je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ker šteje sodišče, da so toženčeve obveznosti do polnoletnih hčera, bodočega posvojenca in matere le moralne narave, pri tem pa ni upoštevalo določb 123., 124. in 127.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi v reviziji opredeljene kršitve določb pravdnega postopka, niso podane. Ugotovitev pritožbenega sodišča, da toženec ne gradi hiše, kot je navedeno v sodbi sodišča prve stopnje, temelji na navedbah strank, saj ta okoliščina med njima ni bila sporna. Za določitev višine toženčeve preživninske obveznosti pa tudi ni bistveno, če je zgradil hišo ali kupil stanovanje. Zato te okoliščine ni bilo potrebno ugotavljati na obravnavi pred pritožbenim sodiščem. Toženec v reviziji ni pojasnil, katera določba ZPP naj bi bila kršena, ker v postopku ni bil zaslišan kot stranka. Na obravnavo je bil dvakrat vabljen z vabilom za zaslišanje strank, vendar se nobenega naroka ni udeležil. Njegov zastopnik je na zadnjem naroku pojasnil, da je toženec službeno odsoten, ne da bi predlagal preložitev naroka zaradi toženčevega zaslišanja. Pri takem položaju sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, če je zadevo zaključilo brez toženčevega zaslišanja. Sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so bila v konkretnem primeru bistvena za določitev preživnine. Ni mogoče pritrditi reviziji, da bi morali sodbi vsebovati obračun vseh stroškov v družinah tožeče in tožene stranke. Sodiščema se tudi ni bilo potrebno v razlogih sodb podrobneje poglobiti v potrebnost nakupa stanovanja pri obeh starših. Zato revident neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP.

Revizijske navedbe kažejo, da toženec ugovarja tudi dejanskim ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje. Teh revizijskih navedb revizijsko sodišče ni obravnavalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP).

Po 129.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih se preživnina določi po potrebi upravičenca ter možnostih zavezanca. Glede na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o premoženjskih razmerah tožničinih staršev določena preživnina ustreza omenjenim zakonskim pogojem. Ugotovljene tožničine potrebe v znesku cca 34.000,00 SIT mesečno morata kriti starša v skladu s svojimi zmožnostmi. Pri tožničini materi je treba kot njen prispevek upoštevati tudi delo, ki ga ima z otrokovo vzgojo in oskrbo. Ob določeni preživnini 22.000,00 SIT mesečno, ki jo mora plačevati toženec od 1.12.1993 dalje, bo morala otrokova mati prispevati še 12.000,00 SIT, večjega prispevka pa pri ugotovljenih prejemkih 48.967,90 SIT (oktober 1993) niti ne bi zmogla.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so toženčevi prejemki v oktobru 1993 znašali 184.851,30 SIT, povprečje od aprila do oktobra 1993 pa 197.395,67 SIT. Toženec bo moral sam poskrbeti, da bo s svojimi prejemki ustrezno prispeval k preživljanju vseh tistih, za katere je to po zakonu dolžan. Njegov prikaz mesečnih stroškov, ki je priložen spisu kaže, da ima drugačna merila pri ocenjevanju potreb in temu ustreznih lastnih prispevkov pri svoji polnoletni hčeri, ki se šola v tujini, in pri svojem pastorku, kot pa pri mladoletni tožnici. Pritrditi pa je treba tožencu, da obstaja glede na določbe 123.čl., 124.čl. in 127.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih zakonita preživninska obveznost tudi do polnoletnih otrok (če se redno šolajo), matere in pastorka, tako da je mogoče govoriti o moralni obveznosti le pri tisti toženčevi polnoletni hčeri, ki je s šolanjem že končala. Kot je razvidno iz sodbe sodišča prve stopnje, so bili pri določanju preživnine upoštevani tudi toženčevi prispevki drugim družinskim članom. Revizijsko sodišče pa šteje, da bo toženec pri ugotovljenih mesečnih prejemkih kljub vsem svojim obveznostim zmogel plačevati določeno preživnino. Pri določitvi nižje preživnine bi bila tožničina mati povsem nesorazmerno obremenjena.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).