Jedro

Dejstvo, da je oseba mladoletna, ni ovira za to, da bi s tretjim živela v ekonomski skupnosti, in sicer ne glede na to, ali starši sicer zanjo skrbijo ali ne.

Prav tako ni nujno za obstoj ekonomske skupnosti, da je življenje v njej za enega ali vse, ki so vanjo vključeni, potrebno ali koristno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta se toženec in toženka dolžna izseliti iz stanovanja št. 5 na naslovu B14, Ljubljana in ga izpraznjenega izročiti tožeči stranki, ugodilo pa je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, da je tožeča stranka dolžna s tožencem skleniti prodajno pogodbo za sporno stanovanje in tožencema povrniti njune pravdne stroške.

Zoper takšno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, tožbeni zahtevek toženca pa zavrne. Navaja, da je bil toženec, ko naj bi se v začetku leta 1987 preselil k pokojni imetnici stanovanjske pravice, toženkini teti, star le trinajst let in pol. Toženka, njegova mati, ga je le formalno prijavila na Beethovnovi, da bi pridobil status uporabnika oz. lastnika stanovanja. Enako je tožnica svojega drugega sina prijavila na drug naslov, čeprav je živel v družinski hiši. Tožeča stranka verjame, da je pokojna imetnica potrebovala pomoč ter da sta ji toženca pomagala in pri njej občasno tudi prespala, vendar to ni dovolj za zaključek, da je toženec z njo živel v ekonomski skupnosti. Sodišče je iz izpovedb prič povzelo le, kar je v toženčevo korist, s čimer je bistveno kršilo določbe ZPP. Priča T. Š. je povedal, da toženca ni videval pred imetničino smrtjo in da ga ni poznal. Njegovo izjavo, da dopušča možnost, da se je tožnik preselil pred imetničino smrtjo, je treba razumeti v tem kontekstu. Tudi toženec priče ni poznal. Nobena od prič, ki so živele v stanovanjski hiši na Beethovnovi, ni izjavila, da je toženec tam živel dve leti pred imetničino smrtjo, vse pa se spominjajo pokojne imetnice in študentke, ki je stanovala pri njej. Sodišče bi moralo izpovedbe teh prič, ki so nepristranske, in izpovedbo študentke zelo resno proučiti. Priča V. P. je povedala, da zaključuje, da toženca ne stanujeta v spornem stanovanju, toženec pa je izjavil, da pričo vidi prvič. Priča D. K. pred imetničino smrtjo tožencev ni videla in tega ne more spremeniti dejstvo, da ima popoldanski delavnik in se ne zadržuje na stopnišču. Sodišče ni ocenilo izpovedbe B. K., da prej tožencev ni poznal. Le študentka M. B. V. bi lahko z gotovostjo povedala, ali sta toženca živela v spornem stanovanju. Pri pokojni imetnici je sama prenehala stalno stanovati osem mesecev pred njeno smrtjo, to je marca 1989. Toženca je v tem času videvala občasno, približno osemkrat na mesec, ob tem ko je bila sama večkrat odsotna. Ni mogla zagotovo povedati, ali sta se toženca preselila k pokojni imetnici in ali so imeli skupno gospodinjstvo. Povedala je, da toženca nista vsako noč prespala v stanovanju in bila v njem vsak dan, preden se je odselila. Ostale priče so sorodniki ali prijatelji tožencev. Iz izpovedbe priče M. K., toženčeve učiteljice, je mogoče zaključiti le, da ji je toženka povedala, da sta se s sinom preselila k sorodnici v mesto, ker imajo doma težave. Povedala je, da se je v šolo vozil z avtobusom, po telefonu pa je toženko klicala domov in ne v mesto. Tožeča stranka verjame, da se je toženec nekaj časa vozil v šolo z avtobusom, posebej v zadnjem času, ko je imetnica potrebovala stalno nego. Tudi izvedensko mnenje SPIZ dokazuje le, da pokojna imetnica ni bila sposobna živeti sama po 16.5.1989. Glede na to da je umrla 4.11.1989, sta toženca v stanovanju stalno živela le manj kot šest mesecev. Iz izpovedbe B. K. izhaja, da ob poizvedbah februarja 1990 stanovalci tožencev niso poznali. Četudi bi toženec stalno živel v spornem stanovanju, pa med njim in pokojno imetnico ni obstajala ekonomska skupnost. Toženec je bil kot osnovnošolec sam potreben nege in varstva in ni mogel skrbeti za na smrt bolno sorodnico. Smešna je tudi ugotovitev, da ji je finančno pomagal z denarjem, ki ga je zaslužil med počitnicami. Sodišče mu je tudi napačno pripisalo toženkino ravnanje (pranje, likanje, oskrbo ran, prispevanje k stroškom bivanja). Sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa sklepa na obstoj ekonomske skupnosti. Občasne pomoči pri pospravljanju stanovanja, nakupih in negi ni mogoče šteti za ekonomsko skupnost. Tožeča stranka se še ne strinja z izračunom kupnine na podlagi vrednosti točke, ki je veljala trideseti dan po postavitvi zahtevka za prodajo. V pritožbenem roku dopolnjeni pritožbi tožeča stranka še navaja, da je sodišče v izreku navedlo napačen naslov spornega stanovanja B4, pravilen pa je B14. V razlogih izpodbijane sodbe je navedlo napačen datum sklenitve stanovanjske pogodbe s pokojno imetnico in napačen datum njene smrti. Namesto o imetniku stanovanjske pravice govori sodišče o imetniku lastninske pravice. Tožeča stranka še navaja, da je po izdaji sodbe našla v arhivu vlogo T. Č., toženkinega drugega sina, s katero zahteva sklenitev najemne pogodbe za stanovanje na naslovu Pm 3 in trdi, da je na tem naslovu živel že pred 8.8.1989, medtem ko je toženka izpovedala, da je živel doma. To kaže na to, da so toženca in priča prilagajali svoje izpovedbe potrebam postopka in želeli doseči prenos stanovanjske pravice. Tožeča stranka še meni, da bi bila ekonomska skupnost med mladoletnim tožencem in pokojno imetnico mogoča le, če bi starši povsem prenehali skrbeti zanj. Sodišče bi moralo upoštevati določbe ZZZDR o pravicah in dolžnostih staršev in otrok ter o izvrševanju roditeljske pravice.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tožbenega zahtevka in zahtevka po nasprotni tožbi pravilno odločalo na podlagi določb Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur. l. SRS, št. 35/82 in 14/84) in Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS, št. 18/91). Na podlagi določbe 5. člena ZSR pridobi status uporabnika stanovanja tudi, kdor najmanj dve leti živi z imetnikom stanovanjske pravice v ekonomski skupnosti. Po smrti imetnika stanovanjske pravice gre stanovanjska pravica uporabniku stanovanja (tretji in četrti odstavek 18. člena ZSR). Na podlagi določbe 1. odstavka 117. člena SZ je do odkupa stanovanja po tem zakonu upravičen imetnik stanovanjske pravice, ki je to pravico imel na dan uveljavitve zakona, to je 19.10.1991. Ni sporno, da je bila do svoje smrti dne 4.11.1989 (to je še pred uveljavitvijo SZ) M. B. imetnica stanovanjske pravice in da je imel toženec od dne 15.1.1987 dalje prijavljeno stalno prebivališče na njenem naslovu ter da je vložil zahtevo za nakup stanovanja pred iztekom dveletnega roka od uveljavitve SZ. Sodišče druge stopnje pa se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da se je toženec v začetku leta 1987 dejansko preselil k pokojni imetnici stanovanjske pravice in je z njo v spornem stanovanju vsaj dve leti pred njeno smrtjo živel v ekonomski skupnosti. Sodišče druge stopnje je v tej zadevi že v svoji odločbi z dne 10.12.1992 poudarilo, da dejstvo, da je bil tožnik v relevantnem obdobju mladoleten, ni ovira za obstoj ekonomske skupnosti med njim in pokojno imetnico. Ovire za to ni najti niti v določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 14/89), na katere se tožeča stranka sklicuje v pritožbi. Te predstavljajo normativno ureditev pravic staršev in otrok, ne vzpostavljajo pa tudi domneve o njihovem dejanskem izvrševanju. V zvezi z obstojem ekonomske skupnosti se ne zastavlja vprašanje o njeni normativni dopustnosti, temveč vprašanje, katera dejstva jo kot pravni standard konstituirajo, obstoj starševske skrbi za mladoletnega otroka pa tudi ni ovira za to, da bi ta ne mogel živeti v ekonomski skupnosti s tretjo osebo. Toženec in pokojna imetnica sta živela v skupnem gospodinjstvu in skupno gospodarila s sredstvi, ki sta jih za ta namen združevala, ter sta tudi imela voljo živeti v takšni skupnosti. Toženec se je v stanovanje preselil z vsemi svojimi stvarmi, njegova mati si je s pokojno imetnico delila stroške bivanja, s tem pa je za njegov račun prispevala k stroškom skupnega gospodinjstva, h katerim je prispeval tudi sam s svojim zaslužkom, opravljal pa je tudi gospodinjska dela (toženčeva izpovedba na naroku z dne 18.5.1992, list. št. 28). Ni šlo torej le za občasno pomoč pokojni imetnici. Vsa ta odločilna dejstva je ugotovilo in navedlo že tudi sodišče prve stopnje, zato ni podana v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (da sodišče ni obrazložilo odločilnih dejstev). Za obstoj ekonomske skupnosti niti ni potrebno, da bi toženec tudi sam skrbel za imetnico, jo negoval ali da bi ta potrebovala njegovo denarno pomoč. Ekonomska skupnost temelji na vzajemnosti in za njen obstoj ni potrebno, da je za njene člane tudi nujna, pač pa je izkazano nujo ali korist za enega ali drugega od članov treba šteti le med indice za njen obstoj.

Kar zadeva nadaljnje pritožbene očitke, ki se nanašajo na dokazno oceno in dejansko stanje, najprej ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje iz izpovedb prič povzelo le, kar je tožencu v korist. Res pa je, da priče, ki so stanovalci na B in na katerih izpovedbe pritožba izrecno opozarja, niso mogle z gotovostjo ne potrditi ne izključiti tega, da je toženec v spornem obdobju stanoval na tem naslovu. Razumljivo je, da v današnjih okoliščinah urbanega življenja ljudje v večstanovanjski hiši ne vedo dosti drug o drugem in se, sploh če ne gre za neposredne sosede in za daljši čas bivanja (dve leti je razmeroma kratko obdobje - medtem je pokojna imetnica v stanovanju živela od leta 1979, študentka pa prav tako daljši čas), tudi redko ali sploh ne videvajo. Zato dejstvo, da te priče tožencev v spornem odbobju niso videle, še ne pomeni, da toženec tam ni mogel stanovati. Prav ima zato pritožba, da je priča, ki bi načeloma najlaže izpovedala o odločilnih dejstvih v zadevi, študentka, ki je stanovala pri pokojni imetnici. Njeno izpovedbo je sodišče prve stopnje natančno povzelo, svoje ugotovitve pa je pravilno oprlo še na prav tako pomembno in nepristransko izpovedbo toženčeve učiteljice M. K., pa tudi njegovega sošolca P. S., da se je toženec v spornem obdobju v šolo vozil iz mesta z avtobusom in po šoli odhajal na B. Zato ni utemeljen nadaljnji pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo le na izpovedbe sorodnikov in prijateljev tožencev. Sama študentka sicer ni izrecno potrdila, da je toženec živel v stanovanju, saj je bila sama pogosto odsotna, vselej pa se je tudi umaknila v svoje prostore. Je pa toženca pogostokrat videla v stanovanju in je vedela povedati, da sta s toženko skrbela za pokojno imetnico. Za zadnje obdobje, ko se je študentka izselila, pa tožeča stranka itak priznava, da imetnica ni mogla živeti sama in sta toženca zadnjih šest mesecev pred njeno smrtjo nesporno živela v stanovanju. Pritožba spregleda, da nobenega od izvedenih dokazov in nobene izpovedbe ni mogoče upoštevati le same zase, temveč vselej tudi v povezavi z drugimi, in da ni razloga za to, da bi se ob pomanjkanju neposrednih dokazov (razen izpovedb samih strank) tako z ene kot z druge strani, sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) ne moglo opreti na posredne dokaze, kolikor ti z ustrezno stopnjo prepričljivosti utemeljujejo zaključek o odločilnih dejstvih. V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeča stranka ni nasprotovala navedbam o razlogih, s katerimi sta toženca utemeljevala preselitev iz družinske hiše, in v zvezi s tem ni predlagala nasprotnih dokazov ali dokazov, ki bi kazali na to, da je toženec v spornem obdobju živel v družinski hiši. Tožeča stranka tudi ne more v pritožbi navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, razen če tega brez svoje krivde ni mogla storiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožeča stranka je vlogo drugega toženkinega sina, s katero sedaj dokazuje, da je toženka oba sinova le navidezno preselila na drug naslov, da bi pridobila stanovanji, našla v svojem arhivu, kar pomeni, da je z njo ves čas razpolagala in bi se zato morala nanjo tudi pravočasno sklicevati.

Sodišče druge stopnje tako ne najde razlogov za to, da bi podvomilo o pravilni dokazni oceni sodišča prve stopnje in o njegovi ugotovitvi o trajanju toženčevega bivanja v spornem stanovanju kot tudi o zaključku o njegovi kvalificirani obliki.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je pri določitvi kupnine za sporno stanovanje upoštevalo vrednost stanovanjske točke na trideseti dan po vložitvi zahteve za njegov odkup. Na podlagi določbe petega odstavka 117. člena SZ je dolžan lastnik (po vsebini svoje pravice le titular družbene lastnine) skleniti kuporodajno pogodbo najpozneje v tridesetih dneh po vloženi zahtevi. Lastnik, ki dotlej ni sklenil pogodbe iz razlogov, ki so na njegovi strani, je torej v zamudi z izpolnitvijo obveznosti, posledic zamude pa ne more trpeti kupec. Namen ohranitve vrednosti s prilagoditvijo vrednosti točke rasti nemške marke (drugi odstavek 121. člena SZ) je tako lastnik upravičen doseči le za čas, dokler upravičenec še ni zahteval sklenitve pogodbe in nato do izteka tridesetdnevnega roka za njeno sklenitev.

Sodišče druge stopnje na koncu še odgovarja na pritožbene očitke, ki se nanašajo na očitne pisne pomote pri izdelavi sodbe. Gre za napačno navedbo hišne številke večstanovanjske hiše, v kateri se nahaja sporno stanovanje, in nekatere datume (datum, ko je pokojnica postala imetnica stanovanjske pravice, ki v zadevi sploh ni odločilen, in datum njene smrti), ter pomotno imenovanje pokojne imetnice stanovanjske pravice kot imetnice lastninske pravice. O teh dejstvih med strankami ni spora in te pomote na pravilnost izpodbijane sodbe niso mogle vplivati, sodnik, ki je sodbo izdal, pa jih lahko vselej odpravi s posebnim sklepom (328. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje je zato in ker ni našlo kršitev pravdnega postopka, na katere pazi na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.