Jedro

Iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni med pravdnima strankama, izhaja, da je delodajalec dolžan priskrbeti delavcu v njegovo breme začasno bivališče, plačilo za bivanje pa bo delodajalec odtegnil od plače delavca. Pogodba vsebuje delavčevo izrecno izjavo, da dovoljuje, da se mu od plače odtegnejo vsa plačila delodajalca, opravljena v njegovo korist, pri čemer so v tem okviru mišljeni tudi stroški bivanja v okolici območja sedeža podjetja. Ker delavec ne more dati soglasja za pobot izplačila plače pred nastankom delodajalčeve terjatve (2. in 3. odst. 136. čl. ZDR), se pogodba o zaposlitvi v delu, ki določa, da bo delodajalec plačilo za bivanje odtegnil od plače delavca, pri čemer je delavec dovoljenje za odtegovanje od plače dal vnaprej, ne sme uporabljati.

Pravdni stranki se nista dogovorili, da bo zagotavljanje prenočišča oblika plačila delavcu, zato pri odločanju v tem sporu ne pride v poštev uporaba določbe 138. člena ZDR, ki ureja takšne primere. Terjatev tožeče stranke za plačilo prenočišča je nastajala in hkrati zapadla periodično, in sicer s pretekom vsakega meseca, v katerem je tožeča stranka zagotavljala prenočišče tožencu, ta pa ga je uporabljal. Tožeča stranka je plačilo stroškov bivanja za določeno obdobje od toženca terjala in mu za to postavila 8-dnevni rok. Zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo stroškov prenočišča za vtoževano obdobje utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se tožencu naloži, da ji v roku 8 dni plača znesek 4.941,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2011 do plačila in ji v istem roku povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katero je toženec (tj. tožnik po nasprotni tožbi) zahteval, da se tožeči stranki (t.j. tožencu po nasprotni tožbi) naloži, da mu izplača več ure in dodatek za delo v nedeljo in na dneve, ki so dela prosti po zakonu, in sicer za delo, opravljeno v mesecih april 2007, junij 2007, za mesece od avgusta do decembra 2007, za meseca april in maj 2008, september 2008, december 2008, februar in marec 2009, junij 2009, avgust 2009, oktober 2009, februar in marec 2010 ter maj 2010 v zneskih, kakršni so navedeni v izreku, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne, ko zapade plača v plačilo za pretekli mesec, do plačila, in na tako navedene neto zneske plača tudi vse davke in prispevke, ki jih je potrebno plačati ter da tožencu povrne stroške postopka (točka II. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka III. izreka).

Zoper I. točko izreka in zoper odločitev o stroških postopka se tožeča stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zgolj iz previdnosti, ker ne razume obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da sta se tožeča stranka kot delodajalec in toženec kot delavec s pogodbo o zaposlitvi dogovorila, da se delodajalec zaveže delavcu zagotoviti prenočišče na stroške delavca in da se delavec strinja, da se mu stroški bivanja odtegnejo od plače. Kljub takšni ugotovitvi pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na 138. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki je brez vsakršne povezave z opisanim dejanskim stanjem. V konkretnem primeru nastanitev namreč ni bila dogovorjena kot oblika plačila, temveč se je delodajalec zavezal delavcu priskrbeti namestitev, delavec pa to plačati. Še bolj nerazumljivo je, zakaj sodišče prve stopnje v obrazložitvi citira določbo 136. člena ZDR, ki ureja zadrževanje in pobot izplačila plače, saj tožeča stranka tožencu plače ni zadržala in svoje terjatve tudi ni pobotala z obveznostjo izplačila plače. Iz istih razlogov je nelogična tudi uporaba 311. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Obrazložitev sodbe je pomanjkljiva in nerazumljiva ter v nasprotju z določili pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka je sicer stroške bivanja konkretizirala in izkazala po višini, zato so podani vsi pogoji za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pritožba bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja le pavšalno, zato je v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je sprejeta odločitev nepravilna oziroma vsaj preuranjena.

V tem individualnem delovnem sporu se med drugim presoja, ali je toženec tožeči stranki dolžan plačati stroške prenočišča, ki mu ga je skladno s pogodbo o zaposlitvi zagotavljala tožena stranka kot njegov delodajalec, za čas od 1. 6. 2008 do 15. 12. 2010. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da terjatev tožeče stranke še ni nastala oziroma zapadla, ker v pogodbi o zaposlitvi ni bila konkretizirana niti določena, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Iz 10. člena pogodb o zaposlitvi, sklenjenih med pravdnima strankama dne 4. 5. 2007 ter 22. 4. 2010, izhaja, da je delodajalec dolžan priskrbeti delavcu v njegovo breme začasno bivališče, plačilo za bivanje pa bo delodajalec odtegnil od plače delavca. Pogodba vsebuje delavčevo izrecno izjavo, da dovoljuje, da se mu od plače odtegnejo vsa plačila delodajalca, opravljena v njegovo korist, pri čemer so v tem okviru mišljeni tudi stroški bivanja v okolici območja sedeža podjetja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno citiralo 136. člen ZDR, ki 1. odstavku določa, da delodajalec lahko zadrži izplačevanje plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih; vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, pa so neveljavna. Delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, pri čemer delavec ne more dati soglasja iz prejšnjega odstavka pred nastankom delodajalčeve terjatve (2. in 3. odstavek).

V 1. odstavku 88. člena Obligacijskega zakonika je določeno, da zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila (to je določila, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom) ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Glede na navedeno se ne sme uporabiti določba 10. člena pogodb o zaposlitvi v delu, ki določa, da bo delodajalec plačilo za bivanje odtegnil od plače delavca, pri čemer je delavec dovoljenje za odtegovanje od plače dal vnaprej. Med strankama ni sporno, da tožeča stranka stroškov bivanja od plače ni odtegovala, kar pomeni, da sporna določba 10. člena ni bila uporabljena. Med strankama pa tudi ni sporno, da je tožena stranka tožencu sicer prenočišče zagotovila, toženec pa ga je koristil. Potrebno je upoštevati, da sta pravdni stranki v pogodbo o zaposlitvi vnesli obligacijsko določilo, da je delodajalec dolžan za delavca priskrbeti začasno bivališče, delavec pa mu je stroške bivanja dolžan plačati. Pritožbeno sodišče poudarja, da se pravdni stranki s to določbo nista dogovorili, da bo zagotovljeno prenočišče oblika plačila delavcu, zato pri odločanju v predmetnem sporu ne pride v poštev 138. člen ZDR. Nepravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev tožeče stranke sploh še ni nastala oz. zapadla. Terjatev tožeče stranke za plačilo prenočišča je nastajala in hkrati zapadla periodično, in sicer s pretekom vsakega meseca, v katerem je tožeča stranka zagotavljala prenočišče tožencu, ta pa ga je uporabljal. Tožeča stranka je plačilo stroškov bivanja za čas od 1. 6. 2008 do 15. 12. 2010 od toženca terjala 23. 5. 2011 in mu za to postavila 8-dnevni rok. Glede na navedeno je ob dosedaj izvedenih dokazih zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek za plačilo stroškov prenočišča za čas od 1. 6. 2008 do 15. 12. 2010 (v znesku 4.941,00 EUR) neutemeljen.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti (saj dokazni postopek, zlasti v zvezi z višino terjatve, pred sodiščem prve stopnje ni bil izveden). V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev odločitve glede pravdnih stroškov tožeče stranke v III. točki izreka sodbe je posledica razveljavitve I. točke izreka.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek. Opredeli naj se do ugovorov toženca o siceršnji praksi (ne)plačevanja delavcev za prenočišča ter do trditve, da je bilo med njim in tožečo stranko (naknadno, po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi) ustno dogovorjeno, da se stroškov prenočišča ne plačuje. V primeru, da toženec obstoja tega ustnega dogovora ne bo dokazal, naj sodišče prve stopnje upošteva določbe pogodbe o zaposlitvi v luči vsega zgoraj navedenega, ter dopolni dokazni postopek še glede višine vtoževane terjatve. Nato naj ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.