Jedro

Ker v očitanem ravnanju (prodaja izolacijskega materiala) ni bilo vseh znakov kaznivega dejanja prikrivanja, saj tožnik ni vedel, ni moral in ni mogel vedeti, da je bil izolacijski material ukraden, niso bili podani vsi elementi hujše kršitve delovne obveznosti (kot hujša kršitev delovne obveznosti, za katero se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmera, je bila skladno s pravilnikom tožene stranke opredeljena kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja), disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja ni zakonit.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe razveljavilo sklepa Disciplinske komisije tožene stranke z dne 22. 10. 2001 in Komisije za pritožbe tožene stranke z dne 5. 12. 2001. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za obdobja od vključno 7. 12. 2001 do vključno 11. 3. 2002, od vključno 1. 7. 2003 do vključno 23. 11. 2003, od vključno 1. 7. 2004 do vključno 5. 9. 2004, od vključno 1. 11. 2004 do vključno 31. 1. 2005 ter od izteka pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel sklenjeno za določen čas do 31. 3. 2006 in morebitnih kasnejših zaposlitev, zagotoviti vpis delovne dobe za to obdobje v delovno knjižico in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja vključno z izplačilom plače, kot če bi bil na delu in regresa za letni dopust za leti 2003 in 2004 v skupnem bruto znesku 4.338,98 EUR. Pri tem je toženi stranki naložilo, da od posamičnih prisojenih zneskov obračuna in izplača predpisane davke in prispevke, neto zneske pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neizplačanih plač od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec in od neizplačanega regresa za letni dopust od vsakega 1. 7. za tekoče leto, v 8 dneh in pod izvršbo. V 3. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 2.016,27 EUR v roku 8 dni brezobrestno, po poteku 8-dnevnega paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je ugotovilo, da je tožnik umaknil tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) za vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 23. 10. 2001 do 6. 12. 2001 in za plačilo plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 23. 10. 2001 do 6. 12. 2001, zaradi česar je postopek v tem delu ustavilo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne in odloči, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki vse pravdne stroške, vključno s pritožbenimi stroški v 15 dneh, po izteku tega roka pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. V pritožbi navaja, da je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 330/2006 z dne 15. 5. 2007 naložilo prvostopenjskemu sodišču, naj ponovno odloča o zakonitosti disciplinskih odločitev tožene stranke oziroma o tožnikovi disciplinski odgovornosti. Izpostavilo je, da je potrebno v primeru očitane hujše kršitve delovne obveznosti ugotoviti, če je imelo tožnikovo ravnanje znake kaznivega dejanja, česar pa se ne sme enačiti s kaznivim dejanjem samim, saj kaznivo dejanje ni element disciplinske kršitve. Tožniku je bilo v disciplinskem postopku očitano, da ima njegovo ravnanje znake kaznivega dejanja prikrivanja po členu 221/1 in 221/2 Kazenskega zakonika. Bistveni zakonski znak tega kaznivega dejanja je zavest oziroma vedenje o tem, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem in da takšno stvar storilec prikrije ali razpeča. Po drugem odstavku 221. člena KZ zadostuje za izpolnitev znaka kaznivega dejanja tudi eventualni naklep in celo zavestna ali nezavestna malomarnost. Za utemeljen očitek krivde je torej dovolj, da se z gotovostjo ugotovi, da je storilec moral in mogel vedeti, da gre za ukradeno stvar. To pa se presoja glede na okoliščine konkretnega primera, glede na subjektivne lastnosti storilca in na vse druge adekvatne okoliščine, ki lahko potrdijo ali ovržejo utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja. Tožena stranka v pritožbi nadalje navaja, da prvostopenjsko sodišče ni v celoti in popolnoma ugotovilo dejanskega stanja in da je zanemarilo bistvene dokaze in listine oziroma do njih ni zavzelo stališča. Glede na to se izpodbijana sodba ne da preizkusiti, obstajajo pa tudi nasprotja med tem, kar ugotavlja sodišče in med listinami, ki se nahajajo v spisu. Sodišče zaznamkov MNZ Policija, PP ... z dne 25. 6. 2001 in z dne 3. 7. 2001, ki se nahajata v kazenskem spisu, dejansko ni dokazno ocenilo, saj ni zavzelo stališča o avtentičnosti zapisa v teh uradnih zaznamkih. Sodišče pravzaprav ni interpretiralo vsebine zaznamkov, saj je le povzelo izjavo priče M., da izjava, ki je zapisana v zaznamku (priloga B11), ni pravilna. Pri presoji izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje popolnoma prezrlo dejstvo, da je policist G., ki je izpovedoval pred prvostopenjskim sodiščem, uradna oseba, ki je pooblaščena za zbiranje podatkov o okoliščinah posameznega dejanja, ki bi utegnilo biti kaznivo dejanje, saj policist tako ne more biti priča, ki bi vedela povedati konkretno o dogodku samem (razen v primeru, če je očividec) niti ne more biti priča, ki bi lahko odgovorila, kaj je tožnik vedel in kaj ne. Policist, ki sestavi uradne zaznamke, je lahko priča o tem, da je vse, kar je zapisal v uradnih zaznamkih, zaznal ob raziskavi suma kaznivega dejanja. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča z ozirom na določbo 8. člena ZPP ni preverljiva. Potrebno je ugotoviti, da sodišče prve stopnje izpovedbe policista G. ni ocenjevalo v smislu njegove vloge in izpovedbe, niti se ni opredelilo do obeh uradnih zaznamkov ter jih ni dokazno ocenilo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, če je tožnik vedel ali bi mogel vedeti, da je izolacijski material ukraden, oprlo le na izpovedbo tožnika in prič, ki so imele interes, da tožnik v postopku uspe. Iz izpovedb tožnika, priče M. in priče P. izhaja, da predmetni posel ni bil prvi in da je tožnik pri vsaki roli izolacijskega materiala bil udeležen z delom izkupička. Prav tako ni sporno, da se je posel odvijal v času praznikov. Vse navedeno bi moralo sodišču povzročiti vsaj dvom v resnicoljubnost tožnika, ki je bil zaposlen pri toženi stranki več kot dvajset let. Glede na navedeno in ob upoštevanju že omenjenih uradnih zaznamkov bi sodišče prve stopnje prav gotovo prišlo do drugačnega zaključka, kot ga je sicer sprejelo v izpodbijani sodbi. Če bi sodišče prve stopnje upoštevalo navedene uradne zaznamke, bi vsekakor moralo ugotoviti, da je tožnik vedel ali bi vsaj moral vedeti, da je sporna kritina, s katero je razpolagal, ukradena. Ker je sodišče sprejelo le delno dokazno oceno in le delno izvedlo dokaze, s čimer je kršilo 8. člen ZPP, je storilo tudi bistvene kršitve določb postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke z dne 22. 10. 2001 (A1) in 5. 12. 2001 (A3), na podlagi katerih mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem dokončnosti prvostopenjskega sklepa z dne 22. 10. 2001. V disciplinskem postopku pri toženi stranki je bil namreč tožnik spoznan za odgovornega, da je storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, s tem, da je v dneh po noči od 13. na 14. april 2001 material, ki ga je M.H. iz skladišča gotovih izdelkov tožene stranke protipravno odtujil (56 rol izolacijskega materiala) prodal raznim kupcem v kraju .... in okolici. S tem je skupaj z M. toženi stranki povzročil večjo premoženjsko škodo v znesku 315.165,55 SIT. Iz spisovnih podatkov je nadalje razvidno, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika že odločalo s sodbo opr. št. Pd 540/2001 z dne 23. 1. 2006 in mu praktično v celoti ugodilo (zavrnilo je le njegov tožbeni zahtevek za vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 23. 10. 2001 do 6. 12. 2001 in za plačilo plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za to obdobje). Poleg tega je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti tudi njegove pravdne stroške. Ker je zoper tožnika v zvezi z očitanim ravnanjem tekel tudi kazenski postopek, je prvostopenjsko sodišče pribavilo tudi kazenski spis Okrajnega sodišča v Šentjurju in ugotovilo, da je bila s sodbo opr. št. K 37/2004 z dne 17. 5. 2005 zavrnjena obtožba zoper tožnika, da je razpečal stvari, ki so bile pridobljene s kaznivim dejanjem, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje prikrivanja po drugem in prvem odstavku 221. člena Kazenskega zakonika RS (KZ, Ur. l. RS, št. 63/94 in nadalj.). V tej kazenski zadevi je bila izdana zavrnilna sodba zato, ker je Okrožna državna tožilka obtožbo zoper tožnika v celoti umaknila na podlagi ocene, da ni dokazano, da je tožnik vedel, da gre za ukradeni material. Zoper ugodilni del sodbe prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 540/2001 z dne 23. 1. 2006 se je pritožila tožena stranka, vendar pa je bila njena pritožba s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 450/2006 z dne 20. 4. 2006 zavrnjena in potrjen izpodbijani del sodbe. Zoper to sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 330/2006 z dne 15. 5. 2007 reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi citiranega sklepa je navedlo, da se je tožniku očitala storitev hujše kršitve delovnih obveznosti iz 19. točke prvega odstavka 6. člena Pravilnika tožene stranke o disciplinski in materialni odgovornosti, ki kot hujšo kršitev delovnih obveznosti določa dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, prestopka ali prekrška, če je s tem bila ali bi lahko bila družbi povzročena večja škoda. V obravnavanem primeru torej kaznivo dejanje ni bilo element disciplinske kršitve.

Na podlagi ponovljenega, obširno in podrobno izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega je izvedlo vse relevantne dokaze in ugotovilo vsa odločilna dejstva, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da v spornem ravnanju tožnika (prodaja 56-ih rol izolacijskega materiala) ni bilo vseh znakov kaznivega dejanja prikrivanja. Ugotovilo je, da tožnik niti ni vedel niti ni moral in ni mogel vedeti, da so bile role, ki jih je prodajal, ukradene. To pa pomeni, da niso bili podani vsi znaki kaznivega dejanja prikrivanja po členu 221/1 oziroma 221/2 KZ. Po citiranih določbah KZ stori to kaznivo dejanje, kdor stvar, za katero ve, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, ali tisto, kar je bilo zanjo dobljeno s prodajo ali zamenjavo, kupi, sprejme v zastavo, si kako drugače pridobi, prikrije ali razpeča (221/1 člen KZ), oziroma kdor stori dejanje iz člena 221/1 KZ, pa bi moral in mogel vedeti, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem (221/2 člen KZ). Ker torej v ravnanju tožnika niso bili podani vsi elementi očitane hujše kršitve delovne obveznosti iz 19. točke prvega odstavka 6. člena Pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti delavcev tožene stranke (Pravilnik – B8; kjer je bilo kot hujša kršitev delovne obveznosti, za katero se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, določeno tudi dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, prestopka ali prekrška, če je s tem bila ali bi lahko bila družbi povzročena večja škoda), je sodišče prve stopnje izpodbijana sklepa tožene stranke utemeljeno razveljavilo. Posledično je ugodilo preostalemu delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja (vključno z izplačilom plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja) za čas, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito, z izjemo obdobij, ko je bil tožnik zaposlen pri drugih delodajalcih. Če namreč delavcu delovno razmerje pri delodajalcu preneha na nezakonit način, mu je ta dolžan vzpostaviti takšno stanje, kot da nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo. Ker je čas zaposlitve pri drugih delodajalcih upošteval že tožnik pri oblikovanju svojega tožbenega zahtevka, pri čemer vtoževani denarni prejemki iz delovnega razmerja po višini med strankama niti niso bili sporni, je sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Svojo odločitev je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podrobno in ustrezno obrazložilo, izvedene dokaze pravilno dokazno ocenilo in pojasnilo, katera dejstva, ki so odločilna za rešitev tega individualnega delovnega spora, je štelo za dokazana. Glede na to so povsem neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo vseh relevantnih dokazov, oziroma da dokazna ocena prvostopenjskega sodišča ni obrazložena tako, da bi se dala preveriti.

Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožene stranke o tem, da prvostopenjsko sodišče ni opravilo vseh pravdnih dejanj in obravnavalo vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 330/2006 z dne 15. 5. 2007. Iz spisovnih podatkov je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje v postopku ugotavljalo, če je imelo očitano ravnanje tožnika vse znake kaznivega dejanja prikrivanja po 221/1 in 221/2 členu KZ. Ker je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo (s takšnim zaključkom pa se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče), da tožnik ni vedel, da je bilo 56 rol izolacijskega materiala pridobljenih s kaznivim dejanjem in da tega ni niti moral in mogel vedeti, v očitanem ravnanju niso bili podani vsi znaki kaznivega dejanja prikrivanja iz 221/1 in 221/2 člena KZ. Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo dveh uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih od osumljenca z dne 25. 6. 2001 (B10) oziroma z dne 3. 7. 2001 (B11), ki jih je na podlagi drugega odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur. l. RS, št. 63/94 in nadalj.) sestavil policist – kriminalist Ž.G.. Tako iz dokaznega sklepa, sprejetega na naroku za glavno obravnavo dne 14. 11. 2007, kot tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo tudi navedena uradna zaznamka. Glede tega je na tem naroku zaslišalo tudi policista G., ki je v zvezi z navedenima uradnimi zaznamkoma tudi izpovedoval. Pojasnil je, da so se obvestila, na podlagi katerih so bili kasneje sestavljeni uradni zaznamki o zbranih obvestilih od osumljenca, zbirala na terenu. Ta obvestila je policist zabeležil v poseben blok, nato pa jih kasneje (to je bilo lahko že isti dan) zapisal v obliki uradnega zaznamka. Policist G. se zaradi oddaljenosti dogodka podrobnosti v zvezi s pridobivanjem obvestil, ki so se nanašala na ta individualni delovni spor, ni spominjal. Pojasnil pa je, da je v uradne zaznamke zapisal to, kar je ugotovil na podlagi zbiranja obvestil. Na podlagi teh uradnih zaznamkov, ki sta bila sestavljena o zbranih obvestilih, ki sta jih policistu podala tožnik in H.M. (ki je bil v tem času osumljen storitve kaznivega dejanja tatvine izolacijskega materiala) in ki s strani teh dveh oseb nista bila podpisana, bi bilo sicer možno zaključiti tudi, da je tožnik vedel, da je bil izolacijski material, ki ga je prodajal v spornem času, pridobljen s kaznivim dejanjem. Iz vseh ostalih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo v zvezi z ugotavljanjem dejstva, če je tožnik vedel oziroma bi moral in mogel vedeti, da je ta izolacijski material pridobljen s kaznivim dejanjem (izpovedba tožnika, izpovedba priče M., izpovedba priče P., zapisnik disciplinske komisije tožene stranke z dne 19. 10. 2001, zapisnik o zaslišanju H.M. v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. KPD 89/2001), je utemeljeno zaključilo, da ni podan zgoraj omenjeni znak kaznivega dejanja prikrivanja. Sodišče prve stopnje se je v postopku opredelilo tudi do uradnega zaznamka PP ... (B11), kar je razvidno na strani 8 obrazložitve izpodbijane sodbe. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo tudi izpovedbo preostalih prič ter dokazov v zvezi z ugotavljanjem navedenega in pravilno zaključilo, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče ugotoviti, da je tožnik vedel oziroma da bi moral in mogel vedeti, da je bil sporni izolacijski material pridobljen s kaznivim dejanjem. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker naj ne bi upoštevalo uradnih zaznamkov z dne 25. 6. 2001 in 3. 7. 2001 (B10, B11).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Glede na določbo 5. točke 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem po postopku zlorabljal procesne pravice. Ob upoštevanju citirane določbe tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.