Jedro

Revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da tožnik ni vložil sklepčne tožbe. Oblikovalni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da pravna dejanja tožene stranke Š...Ć storjena v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom Š...Ć, to je Š...Ćnakazilo – asignacija z dne Š...Ć, na podlagi katere je tožena stranka od tretje osebe, nakazanke - asignantke) prejela Š...Ć SIT nima učinka proti stečajni masi“ se namreč ne nanaša na dejanje, ki bi ga storil stečajni dolžnik, kot bi se glede na izrecno določbo prvega odstavka 125. člena ZPPSL, po kateri so izpodbojna pravna dejanja stečajnega dolžnika, moralo. Brez utemeljenega oblikovalnega tožbenega zahtevka pa niti dajatveni zahtevek ne more biti utemeljen.

Izrek

I. Revizija se zavrže glede tožbenih zahtevkov, da pravna dejanja tožene stranke, navedena v 1.–7., 9.–25., 28. in 29., 32.–34., 36.–44. ter v 46.–70. (neoštevilčeni) alineji (neoznačene) prve točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, nimajo pravnega učinka proti stečajni masi L. d.o.o., K. – v stečaju; in da mora tožena stranka v stečajno maso te stečajne dolžnice vrniti 699.946,81 EUR (prej 167,735.254,35 SIT), v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila;

II. V preostalem delu se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka sama nosi stroške revizije.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da 70 nakazil v obdobju med aprilom 2003 in aprilom 2004, na podlagi katerih je tožena stranka prejela skupno 1,042.274,26 EUR (prej 249,770.603,35 SIT), nima učinka proti stečajni masi v izreku tega sklepa navedene stečajne dolžnice, ter toženi stranki naložilo prejeta plačila vrniti v stečajno maso slednje.

(2) Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

(3) Proti sodbi sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se sodba spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno.

(4) Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

O u p o r a b l j e n i h p r e d p i s i h

(5) Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku (ZPP), uveljavljene dne 1. 10. 2008, na odločanje o vloženi reviziji ne vplivajo, ker je bila odločba sodišča prve stopnje izdana še pred tem dnem (drugi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP; Uradni list, št. 45/08).

(6) V skladu s prvim odstavkom 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006) se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1. 1. 2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, glasijo na euro. Skladno s četrtim odstavkom istega člena je revizijsko sodišče vse tolarske zneske v tem postopku preračunalo v eure.

(7) Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), ki se je uporabljal do dne 1. 10. 2008, ko se je začel uporabljati Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007), se v tej zadevi uporablja še naprej, na podlagi smiselne uporabe prehodne določbe drugega odstavka 493. člena novega insolvenčnega zakona.

O d e l n i n e d o v o l j e n o s t i r e v i z i j e

(8) Po 490. členu ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT). Kadar uveljavlja tožeča stranka v tožbi več zahtevkov, se v skladu s prvim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spornega predmeta določi s seštevanjem njihovih vrednosti samo, če se vsi opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Če pa je bodisi dejanska bodisi pravna podlaga zahtevkov različna, se vrednost spornega predmeta določi za vsakega od njih posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP). Pri tem sta odločilni dejanska in pravna podlaga, ki izhajata iz navedb v tožbi; njuna enakost pa se ne domneva (glej sklepa Vrhovnega sodišča, opr. št. 108/2001 z dne 31. 1. 2002 in opr. št. 125/2001 z dne 30. 5. 2002). V zvezi z izpodbijanjem izpolnitev z nakazilom (z asignacijo) je Vrhovno sodišče že večkrat odločilo na podlagi stališča, da ima več nakazil isti dejansko in pravno podlago, samo če ta nakazila služijo izpolnitvi iste obveznosti (glej sklepe: opr. št. III Ips 72/2002 z dne 11. 12. 2002, opr. št. III Ips 20/2003 z dne 6. 3. 2003 in opr. št. III Ips 84/2004 z dne 7. 12. 2004).

(9) Po tožbenem zatrjevanju se izpodbijana nakazila nanašajo na plačila za kurilno in plinsko olje, ki ju je tožena stranka prodajala zgoraj navedeni stečajni dolžnici. V skladu s tripartitno Pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 1. 4. 2003 je kupnino za dobavljeno olje (na podlagi nakazila stečajne dolžnice) toženi stranki (kot prejemnici nakazila) plačevala družba J. d.o.o. (kot nakazanka). Iz tožbe ne izhaja, da bi ta pogodba določala iztožljivo obveznost plačil kupnine, ki jih je prejemala tožena stranka. Zato je treba sklepati, da sta bili bistveni sestavini posameznih prodaj olja (cena in količina) dogovorjeni vsakokrat posebej in da je bilo torej sklenjenih več prodajnih pogodb. Ker je tako, je treba zaključiti, da imajo izpodbijana plačila različno dejansko in pravno podlago. To pomeni, da pogoj iz prvega odstavka 41. člena ZPP ni izpolnjen in da zneskov izpodbijanih plačil ni mogoče seštevati (temveč jih je treba glede na drugi odstavek 41. člena ZPP obravnavati ločeno, posamično).

(10) Revizija tako ni dovoljena glede tistih parov oblikovalnih in dajatvenih tožbenih zahtevkov, ki se nanašajo na nakazila, katerih vrednost ne presega v 490. členu ZPP določenega zneska. To so nakazila, navedena v 1.–7., 9.–25., 28. in 29., 32.–34., 36.–44. ter v 46.–70. (neoštevilčeni) alineji (neoznačene) prve točke izreka sodbe sodišča prve stopnj e (oziroma 1. točke tožbenega predloga).

(11) Odločitev o zavrženju revizije v delu, ki napada drugostopenjsko odločitev o pravkar navedenih nakazilih, temelji na 377. členu ZPP; obsežena pa je v I. točki izreka te odločbe.

O n e u t e m e l j e n o s t i r e v i z i j e ( v d o v o l j e n e m d e l u )

(12) Revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da tožnik ni vložil sklepčne tožbe. Oblikovalni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da pravna dejanja tožene stranke Š....Ć, storjena v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom Š....Ć, to je Š....Ćnakazilo-asignacija z dne Š....Ć, na podlagi katere je tožena stranka od tretje osebe, nakazanke-asignatke prejela Š....Ć SIT nima učinka proti stečajni masi.“ se namreč ne nanaša na dejanje, ki bi ga storil stečajni dolžnik, kot bi se glede na izrecno določbo prvega odstavka 125. člena ZPPSL, po kateri so izpodbojna pravna dejanja stečajnega dolžnika, moralo. Brez utemeljenega oblikovalnega tožbenega zahtevka pa niti dajatveni zahtevek ne more biti utemeljen.

(13) S tem v zvezi je treba zavrniti revizijski očitek, po katerem naj bi bilo sodišče druge stopnje, ko je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki vzelo možnost, da se izjavi. Zaradi njegovega presenetljivega stališča o nesklepčnosti tožbe naj bi bila namreč prikrajšana za pravico, da bi jo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva pozvalo k odpravi pomanjkljivosti v tožbenem zahtevku. Vendar pa temu procesnemu očitku ni mogoče slediti, saj zadevna tožba ni nerazumljiva ali nepopolna, da bi jo bilo moralo sodišče (na podlagi določb 108. člena ZPP) vrniti tožeči stranki v popravo ali dopolnitev. Poleg tega pa pravila o materialnem procesnem vodstvu (iz 285. člena ZPP) sodišču ne nalagajo dolžnosti, da bi tožečo stranko opozarjalo, da mora naperiti kakšen drug(ačen) tožbeni zahtevek namesto tega, ki ga že uveljavlja.

(14) Sodba sodišča druge stopnje poleg opisane utemeljitve glede nesklepčnosti tožbe vsebuje še vzporedno argumentacijo, zaradi katere naj zadevni tožbeni zahtevki prav tako ne bi bili utemeljeni. Vendar Vrhovnemu sodišču na materialno- in procesnopravne očitke v zvezi s to argumentacijo glede na ugotovljeno nesklepčnost tožbe ni bilo treba odgovarjati.

(15) Iz teh razlogov je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP), kot izhaja iz II. točke izreka te odločbe. Tožba je bila namreč vložena zoper pravo osebo, a ne za pravo dejanje (dejanje stečajnega dolžnika).

(16) Odločitev o revizijskih stroških v III. točki izreka te odločbe izhaja iz pravila v prvem odstavku 154. člena ZPP, uporabljenega na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP.