Jedro

Tožnikovih trditev, ko je zatrjevani subjekt resne škode sorodnik, ki je s tožnikom v osebnem sporu, ni moč umestiti v okvir subjektov iz 6. člena Uredbe (EU) 2024/1347. Poleg tega je evidentno, da je zaščita države v primerih, kot ga izpostavlja tožnik, učinkovita, sicer stric ne bi bil že kaznovan. Tako mu okoliščine spora s stricem ne povečujejo znatno verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za upravičenca do mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi drugega odstavka 38. člena Uredbe (EU) 2024/13481 kot nedopustno zavrgla tožnikovo naknadno prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Sklenila je, da jo bremenijo stroški postopka (2. točka izreka). Pojasnila je, da ker slovenski pravni red še ni sprejel zakonodaje, ki bi omogočala izvajanje določb navedene uredbe, trenutno veljavni Zakon o mednarodni zaščiti pa področje naknadnih prošenj ureja nekoliko drugače kot uredba, je določbe Uredbe (EU) 2024/1348 v zvezi z naknadno prošnjo in roki za pravno sredstvo uporabila neposredno.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 27. 10. 2025 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila pravnomočno zavrnjena 1. 7. 2026. Naknadno prošnjo je vložil 6. 8. 2026. V njej je navedel, da je v sporu s svojima stricem in bratrancem zaradi njunega neupravičenega izkoriščanja očetovega zemljišča. Stric je bil leta 2023 zaradi neupravičene uporabe oziroma izkoriščanja osebnega premoženja obsojen na dveletno zaporno kazen ter na denarno kazen. Po prestajanju kazni je bil decembra 2025 izpuščen, nato je začel groziti njemu in njegovi družini ter napadel njihovo trgovino. Tožniku se zaradi prijave in nato prestajanja zaporne kazni želi maščevati. Grozi mu, da ga bo ubil. Po navedbah tožnika so njegovo družino pred stricem vsakič zaščitili sosedje. Teh okoliščin ob vložitvi prve prošnje ni navedel, ker mu stric takrat oziroma njegovi družini še ni grozil. Za grožnje je izvedel februarja letos, ko so ga o njih po telefonu obvestili družinski člani. Nazadnje naj bi mu o grožnjah poročali pred približno tremi meseci, nato ponovno pred približno petnajstimi dnevi. Slednjič naj bi šlo zgolj za verbalne grožnje, ki jih je ocenil kot manj resne. Stric ga ni pozabil in še vedno razmišlja o njem.

3.Toženka ugotavlja, da je tožnik v postopku s prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila pravnomočno zavrnjena, kot razloge za zaščito uveljavljal osebne težave oziroma težave z družino dekleta, s katerim je bil v zvezi. V konkretnem postopku kot razlog za vložitev naknadne prošnje navaja predvsem težave, povezane s stricem oziroma grožnje, ki naj bi jih bil deležen po stričevi izpustitvi iz zapora decembra 2025.

4.Toženka meni, da tožnik ni predstavil novih elementov, ki bi znatno povečevali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Navedbe same po sebi ne izkazujejo, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen preganjanju oziroma utemeljenemu tveganju, da utrpi resno škodo. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz osebnega spora. Prav tako ni predstavil novih elementov v zvezi z razlogi, ki jih je uveljavljal v predhodnem postopku, saj je potrdil, da je o težavah, povezanih z družino dekleta, s katerim je bil v zvezi, že izpovedal v predhodnem postopku. Njegove navedbe ne pomenijo novih okoliščin, ki bi znatno povečevale verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Tožba

5.Tožnik v tožbi sklep izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga naj ga odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

6.Uvodoma povzame vsebino izpodbijanega sklepa in navede, da se z razlogi toženke ne strinja. Vztraja, da če bo vrnjen v matično državo, bi stric ogrožal njegovo življenje. Okoliščina je tudi nova, saj je stric na prostosti šele od decembra 2025, kar je po tem, ko je vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito in te okoliščine ni uveljavljal. Opozarja na načelo nevračanja. Glede tega je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) zavzelo stališče, da je prepoved nevračanja absolutno prepovedana, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Mučenje in trpinčenje mu še vedno grozi.

Odgovor na tožbo

7.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa.

Dokazni postopek

8.Sodišče je na glavni obravnavi pogledalo in prebralo listine upravnega spisa pod opr. št. 2142-3785/2025, ki se nanaša na zadevo, v sodnem spisu pa priloge, ki jih je vložil tožnik pod A 1 in A 2 ter toženka pod B 1 in B 2. Ni zaslišalo tožnika, saj se je tej pravici odrekel. Pravilno vabljen se namreč na vabilo sodišča na zaslišanje ni odzval.

Presoja sodišča

9.Tožba ni utemeljena.

10.Uredba (EU) 2024/1348 v 19. točki 3. člena naknadno prošnjo definira kot nadaljnjo prošnjo za mednarodno zaščito, podano v kateri koli državi članici po sprejetju končne odločitve v zvezi s predhodno prošnjo, vključno s primeri, ko je bila prošnja zavržena kot eksplicitno ali implicitno umaknjena. V skladu z drugim odstavkom 55. člena Uredbe (EU) 2024/1348 se katera koli naknadna prošnja v kateri koli državi članici, potem ko je bila sprejeta končna odločitev v zvezi s predhodno prošnjo istega prosilca, šteje za naknadno prošnjo in jo obravnava odgovorna država članica. V skladu s točko (a) tretjega odstavka navedenega člena Uredbe (EU) 2024/1348 je naknadna prošnja predmet predhodne obravnave, v kateri organ ugotovi, ali so se pojavili ali bili s strani prosilca predstavljeni novi elementi, ki znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za upravičenca do mednarodne zaščite, kot jo ureja Uredba (EU) 2024/1347. Skladno s petim odstavkom 55. člena Uredbe (EU) 2024/1348 se elementi, ki jih je predloži prosilec, štejejo za nove le, kadar jih prosilec brez lastne krivde ni mogel predstaviti v okviru prejšnje prošnje. Kakršnih koli elementov, ki bi jih prosilec lahko predložil prej, ni treba upoštevati, razen če bistveno povečujejo verjetnost, da prošnja ne bi bila nedopustna ali da bi bil prosilec upravičen do mednarodne zaščite, ali če je bila predhodna prošnja zavržena kot implicitno umaknjena v skladu z 41. členom Uredbe 2024/1348 brez vsebinske obravnave. Kadar prosilec ne predloži novih elementov ali se ti niso pojavili, se, kot določa sedmi odstavek 55. člena Uredbe (EU) 2024/1348, prošnja zavrže kot nedopustna na podlagi drugega odstavka 38. člena Uredbe (EU) 2024/1348. Ta določa, da organ zavrže prošnjo kot nedopustno, če je prošnja naknadna prošnja, kadar novih elementov ni ali jih prosilec ni predstavil.

11.Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

12.Ni sporno, da je tožnik z navedbami o grožnjah njegovega strica in strahu pred njim predstavil nova dejstva, ki ji v predhodnem postopku prošnje za mednarodno zaščito ni mogel navajati. Sporno je, ali mu te novote znatno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite, kot ga ureja Uredba (EU) 2024/1347.

13.Tožnik v tožbi vztraja, da mu zaradi groženj strica v primeru vrnitve v izvorno državo grozi mučenje in trpinčenje in da je to razlog za mednarodno zaščito. Vendar ne pove, zakaj bi bili nasprotni razlogi toženke o tem napačni. Le pavšalno navede, da se z njimi ne strinja. Tak tožbeni ugovor že zato ne more biti utemeljen.

14.Ne glede na povedano, sodišče pojasnjuje, da po določbi 3. točke 3. člena Uredbe (EU) 2024/1347 mednarodna zaščita pomeni status begunca ali status subsidiarne zaščite. Tožnikove navedbe se očitno nanašajo na status osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, saj po določbi 6. točke 3. člena citirane uredbe oseba, upravičena do subsidiarne zaščite, pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za begunca, a je bilo v zvezi z njo izkazano, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se ta oseba, če bi se vrnila v izvorno državo, ali v primeru osebe brez državljanstva v državo prejšnjega običajnega prebivališča, soočila z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v členu 15, in za katero se člen 17(1) in (2)2 ne uporablja in ki ne more ali zaradi takega tveganja noče izkoristiti zaščite te države. Uredba (EU) 2024/1347 v 15. členu resno škodo definira kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, ali resno in individualno grožnjo za življenje ali telesno celovitost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. A kar je ključno, ista uredba v 6. členu tudi določa, da so subjekti preganjanja ali resne škode lahko (a) država; (b) stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države ter (c) nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz člena 7(1)3 niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

15.Ob predstavljenem je jasno, da tožnikovih trditev, ko je zatrjevani subjekt resne škode sorodnik, ki je s tožnikom v osebnem sporu, ni moč umestiti v okvir subjektov iz 6. člena Uredbe (EU) 2024/1347. Poleg tega je evidentno, da je zaščita države v primerih, kot ga izpostavlja tožnik, učinkovita, sicer stric ne bi bil že kaznovan. Tako mu okoliščine spora s stricem ne povečujejo znatno verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za upravičenca do mednarodne zaščite.

16.Odločitev toženke, da je treba tožnikovo prošnjo zavreči v skladu z drugim odstavkom 38. člena Uredbe (EU) 2024/1348 je tako pravilna in zakonita. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------

1 Uredba (EU) 2024/1348 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o vzpostavitvi skupnega postopka za mednarodno zaščito v Uniji in razveljavitvi Direktive 2013/32/EU.

2 Člen 17 ureja izključitvene razloge do upravičenosti do mednarodne zaščite.

3 To so država in stabilni priznani nedržavni organi, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja.