Jedro

Tožnik je že od samega začetka zanikal, da bi bila njegova družina dne 19. 8. 1991 odjavljena za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in prijavljena v Banja Luki, kjer naj se tožnik tudi ne bi nikoli nahajal. To je izpodbijal tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Iz navedenega razloga bi moral upravni organ v upravnem postopku tožniku dati možnost, da se izjasni o spornem obrazcu glede odjave oziroma prijave novega stalnega prebivališča v tem smislu, da bi njegove trditve in argumente vključil v dokazno oceno.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-11605/2013-26 z dne 27. 5. 2014 odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je zavrnil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za tožnika. V obrazložitvi odločbe navaja, da je njegova pooblaščenka vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Tožnik je bil tudi zaslišan na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Podgorici, kjer je med drugim na vprašanje, ali drži, da so mu starši (oče) dne 19. 8. 1991 odjavili stalno prebivališče na naslovu X., Postojna, in mu ga prijavili na naslovu Banja Luka, Y., odgovoril, da to ni res, saj naj bi Y. sploh ne obstajala. Na tem naslovu nikoli ni prebival ne sam ne s svojimi starši. Poleg tega se iz naslova X. Postojna niso nikoli odjavili. Iz Slovenije so odšli po ukazu takratnega predsedstva SFRJ in so verjeli, da so le začasno zapustili Slovenijo. Starši so mu rekli, da so se želeli dvakrat vrniti v Republiko Slovenijo in sicer leta 1992 in januarja 1994, vendar so bili na mejnem prehodu zavrnjeni in jim ni bil dovoljen vstop v Slovenijo. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ, in sicer SR Črne Gore in da je imel na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Njegov zakoniti zastopnik je dne 19. 8. 1991 sam odjavil prebivališče iz Republike Slovenije. Glede na to, da se je tožnik v obdobju prvih petih let po zapustitvi Republike Slovenije dvakrat poskušal s svojo družino vrniti v Republiko Slovenijo in je bil pri vstopu v Republiko Slovenijo zavrnjen, je prvostopenjski organ njegovo odsotnost od 19. 8. 1991 do 19. 8. 1996 štel kot upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije. Vendar pa prvostopenjski organ ugotavlja, da se pa v obdobju od 19. 8. 1996 do 19. 8. 2001 tožnik oziroma njegovi starši z njim niso poskušali vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Tako se šteje, da je tožnik dejansko živel v Republiki Sloveniji do 19. 8. 1996 ne pa tudi od 19. 8. 1996 dalje. Od zapustitve Republike Slovenije je središče njegovih življenjskih interesov v Črni Gori, na katero ga vežejo močnejše vezi kot na Republiko Slovenijo. Ker tožnik v postopku ni izkazal poskusa vrnitve v Republiko Slovenijo in nadaljevanja življenja v Republiki Sloveniji v obdobju nadaljnjih pet let od zapustitve Republike Slovenije, tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Slovenije od 23. 12. 1990 dalje.

2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ med drugim v odločbi navaja, da prvostopenjski organ ni pravilno odločil, da tožnik izkazuje enega od upravičenih razlogov odsotnosti, določenih v šestih alinejah tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD za obdobje prvih petih let odsotnosti. Oče in mati tožnika sta zapustila Republiko Slovenijo z namenom trajne odselitve, saj je oče 19. 8. 1991 odjavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji tako sebi kot svojima mladoletnima otrokoma. Vrnil je tudi službeno stanovanje. Sicer pa je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega prebivanja v obdobju po letu 1996, čeprav mu tega ne bi bilo potrebno ugotavljati, če bi pravilno ugotovil, da je tožnikov oče z enoto JLA prostovoljno zapustil Republiko Slovenijo, tožnikova mati pa je prostovoljno sledila odhodu očetove enote JLA in tudi sama zapustila Republiko Slovenijo.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je drugostopenjska odločba nezakonita zaradi bistvene kršitve pravil postopka, ker v izreku piše, da se pritožba zavrne, iz obrazložitve pa je razvidno, da je pritožbeni organ v resnici pritožbi delno ugodil in prošnjo zavrnil iz bistveno drugačnega razloga kot prvostopenjski organ. Drugostopenjski organ je ugotovil, da je prvostopenjska odločba napačno utemeljena, zato bi moral prvostopenjsko odločbo nadomestiti z novo, ki bi imela enak izrek, a drugačno obrazložitev. Izrek in nosilni razlogi zanj v obrazložitvi so neločljiva celota. Nadalje je v drugostopenjski odločbi navedeno, da je prvostopenjski organ iz arhiva pridobil sporni obrazec z domnevnim podpisom stranke, pritožbeni zahtevek pa je bil, da pritožbeni organ obstoj teh dokumentov sam preveri in da to stori ob seznanitvi stranke, torej z možnostjo, da stranka dobi te pisne dokaze na vpogled in da lahko preveri njihovo pristnost in verodostojnost, kajti v postopku pred prvostopnim organom ji to ni bilo omogočeno. Tožnik je v postopku zanikal trditev, da sta se njegova starša sama odjavila in je zato navedel tudi argumente. Na šesti strani odločbe se organ do tega bistvenega ugovora sploh ne opredeli, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Glede trditve, da je imel tožnik središče svojih življenjskih interesom nad 20 let v Črni Gori pa to ni argument za zavračanje prošenj prosilcev, ki so bili zaradi nezakonitega izbrisa in nato še nezakonitega preprečevanja vrnitve prisiljeni živeti zunaj Slovenije. Tožnik smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti nasprotuje navedbam v tožbi in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. Izpodbijana odločba temelji na podlagi določb prvega odstavka 1. člena ZUSDDD. Po navedenih določilih je omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tistim tujcem, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so imeli na dan 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče ter so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živeli, kakor tudi tistim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živijo.

7. Oba upravna organa sta izhajala iz dejstva, da iz arhiva pridobljeni podatki iz obrazca za tožnikovega očeta (B.R.) o odjavi stalnega prebivališča kažejo, da naj bi dne 19. 8. 1991 sam odjavil stalno prebivališče svoje družine iz naslova v Postojni in prijavil stalno prebivališče na naslovu v Bosni in Hercegovini. Šlo je torej za okoliščino, ki je bila odločilna za izdajo drugostopenjske odločbe, ki je spremenila razloge iz prvostopenjske odločbe. Tožnik je že od samega začetka zanikal, da bi bila njegova družina dne 19. 8. 1991 odjavljena za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in prijavljena v Banja Luki, kjer naj se tožnik tudi ne bi nikoli nahajal. To je izpodbijal tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo. Iz navedenega razloga bi moral upravni organ v upravnem postopku tožniku dati možnost, da se izjasni o spornem obrazcu glede odjave oziroma prijave novega stalnega prebivališča v tem smislu, da bi njegove trditve in argumente vključil v dokazno oceno. Iz podatkov v spisu pa izhaja, da prvostopenjski organ te možnosti tožniku ni dal, da bi se pred izdajo odločbe izjasnil o ključni sporni okoliščini skladno z zahtevo iz določila 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, to je glede obrazca tožnikovega očeta oziroma njegove matere o odjavi stalnega prebivališča tožnikove družine in o prijavi novega stalnega prebivališča v Banja Luki (BIH) z dne 19. 8. 1991, na katerem temelji sporna odločitev. Ker te pomanjkljivosti ni odpravil niti drugostopenjski organ, je s tem podana bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Enako stališče je sodišče izrazilo tudi v pravnomočnih sodbah št. I U 1974/2014, I U 1976/2014 in I U 1977/2014, po tožbah ostalih članov tožnikove družine zoper isto toženo stranko kot v obravnavanem primeru. V naštetih zadevah je sodišče sprejelo enako odločitev kot v sedaj obravnavani zadevi.

8. Glede na navedeno je sodišče zaradi razloga iz 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zato se ni posebej spuščalo v presojo ostalih tožbenih ugovorov. V ponovljenem postopku mora prvostopenjski organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri čemer je vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).