Jedro

Predmetna tožba je bila vložena po preteku 30-dnevnega roka z zakonom določenega roka za vložitev tožbe. Ker je tako določen rok prekluziven, se ne more podaljšati. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot prepozno zavrglo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 81.856,46 EUR ter tožniku priznal pravico do delnega vračila vstopnega DDV za davčno obdobje november 2008 v znesku 48.838,52 EUR, s tem da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov postopka, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu pa bremenijo slednjega, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe. Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika zavrnilo kot tudi zahtevo za povračilo stroškov postopka.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri izpodbija navedeno odločitev, ter navaja, da se že več kot 30 let ukvarja s sanacijo gradbenih objektov ter da je storil vse, kar je potrebno v zvezi s podjetjem A. d.o.o. ter da mu ni mogoče očitati, da je opustil kakršenkoli ukrep ali da ni pridobil podatkov. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje. Toženi stranki očita, da prihaja sama s seboj v nasprotja, saj trdi, da dela po spornih računih ni opravila družba A. d.o.o., da pa so dela morebiti le bila opravljena. Tožnik je plačal 12 računov navedeni družbi in tudi obračunal DDV, ki ga mora plačati še enkrat. Prvostopenjski organ pa v postopku ni ugotovil povezanosti med B. in C. Sodišču predlaga, da po opravljeni javni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi, tožniku prizna vračilo vstopnega DDV za davčno obdobje 2007/2008 v znesku 81.856,48 EUR in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je prepozna.

Po prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožbo treba vložiti v 30-dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. V obravnavani zadevi je bil upravni postopek končan z drugostopenjsko odločbo, s katero je pritožbeni organ zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo. S tem je bil izpolnjen pogoj za vložitev tožbe v upravnem sporu, v katerem sodišče po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. Iz upravnih spisov izhaja, da je bila drugostopenjska odločba vročena tožnikovemu pooblaščencu 14. 3. 2012. Glede na drugi odstavek 100. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se ne šteje dan vročitve, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan. V obravnavanem primeru je tako rok začel teči v četrtek, 15. 3. 2012 in se je iztekel v petek, 13. 4. 2012. Iz podatkov na pisemski ovojnici je razvidno, da je tožnik tožbo vložil 16. 4. 2012 priporočeno po pošti, kar je glede na 30-dnevni prekluzivni rok po izteku zakonskega roka, torej prepozno. Glede na povedano je sodišče tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot prepozno zavrglo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.