Jedro

Sklenitev dogovora med tožečo stranko in nosilcem nameravanega posega, kot ga predvideva drugi odstavek 40. člena OPPN, nima vpliva na izdajo okoljevarstvenega soglasja in zato tudi ne utemeljuje pravnega interesa tožeče stranke za vstop v postopek njegove pridobitve. Presoja vplivov na okolje se izvede na podlagi poročila o vplivih nameravanega posega, nosilec posega pa mora to poročilo priložiti vlogi, s katero zaproša za izdajo okoljevarstvenega soglasja. Tožena stranka mora v postopku presoje vplivov na okolje javnosti zagotoviti vpogled v vlogo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja, poročilo o vplivih na okolje in osnutek odločitve o okoljevarstvenem soglasju ter omogočiti izražanje mnenj in dajanje pripomb. Javnost, torej tudi lokalna skupnost, lahko torej o poročilu in osnutku okoljevarstvenega soglasja izrazi mnenje, daje pripombe, tudi predloge, kar pa ne pomeni, da je s tem tudi stranka v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, pač pa so to lahko le osebe, določene v 64. členu ZVO-1. Drugi odstavek 40. člena OPPN, ki govori o sklenitvi dogovora, torej pomeni zgolj urejanje razmerij med tožečo stranko in nosilcem nameravanega posega, ne pa tudi podlago, da bi tožeča stranka sodelovala kot stranka v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Občina Kanal ob Soči (v nadaljevanju tožeča stranka) je dne 17. 10. 2017 pri Agenciji Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zahtevala priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja družbi A. za poseg: "izkoriščanje mineralnih surovin lapor in apnenec za industrijske namene v kamnolomu A.". Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da se tožeči stranki lastnost stranke, oziroma status stranskega udeleženca ne prizna. V obrazložitvi sklepa povzema vsebino zahteve tožeče stranke in navaja, da je z njo seznanil tudi nosilca nameravanega posega, ki je predlogu tožeče stranke nasprotoval. 2. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da se postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja vodi na podlagi Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), ki v 64. členu določa kdo so osebe, ki imajo pravni interes, da zaradi varstva svojih pravic vstopijo v postopek za izdajo okoljevarstvenega soglasja. Opisuje kaj v obravnavanem primeru obsega območje vpliva nameravanega posega ter ugotavlja, da tožeča stranka ni lastnica ali posestnica nepremičnin, ki sodijo v to območje, prav tako ni na tem območju njen sedež niti ne gre za nevladno organizacijo, ki bi lahko vstopila v postopek. Zato meni, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa stranskega udeleženca po 64. členu ZVO-1. 3. Prvostopenjski organ je v nadaljevanju še preveril ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za vstop v postopek na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ugotavlja, da je tožeča stranka v svoji vlogi zgolj navedla, da tak pravni interes ima, vendar pa to ne zadošča za priznanje lastnosti stranke v upravnem postopku, saj bi morala ta pravni interes izkazati. Pravni interes tožeča stranka izkazuje z dejstvom, da se nameravani poseg načrtuje na podlagi veljavnega Občinskega podrobnega prostorskega načrta, sprejetega z Odlokom o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za kamnolome B. in C. (v nadaljevanju OPPN). V 40. členu OPPN je določena tudi obveznost, da bo nosilec nameravanega posega sklenil dogovor z lokalno skupnostjo o povečani eksploataciji in posledično povečanju vplivov na okolje še pred pridobitvijo rudarskega dovoljenja. Tožeča stranka namreč meni, da je poročilo o vplivih na okolje, ki je predloženo v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, obenem tudi poročilo, ki ga zahteva 40. člen OPPN kot podlago za sklenitev odgovora, vendar pa prvostopenjski organ meni, da sklenitev takega dogovora pomeni izkazovanje dejanskega interesa. Tožeča stranka namreč ni navedla kateri pravni predpis ji daje podlago za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, poleg tega pa gre za civilnopravno razmerje med tožečo stranko in nosilcem nameravanega posega. Iz vseh opisanih razlogov zato prvostopenjski organ tožeči stranki ni priznal lastnosti stranke, oziroma statusa stranskega udeleženca.

4. Tožeča stranka je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo zavrnilo. Uvodoma povzema vsebino odločitve prvostopenjskega organa, citira pa tudi pritožbo tožeče stranke in odgovor nosilca nameravanega posega na to pritožbo. V nadaljevanju obrazložitve se pridružuje utemeljitvi prvostopenjskega organa. Enako kot prvostopenjski organ izpostavlja, da tožeča stranka ni navedla kateri pravni predpis ji daje podlago za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za nameravani poseg. Tožeča stranka svojo zahtevo utemeljuje z bodočim, oziroma pričakovanim položajem stranke dogovora po OPPN, pri čemer pa gre za civilnopravno razmerje, ki ne vpliva za izdajo okoljevarstvenega soglasja. OPPN namreč predpisuje obveznost sklenitve takega dogovora, vendar pa zaradi njegove narave to ni podlaga, ki bi utemeljevala pridobitev pravice tožeče stranke do sodelovanja v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja. Tudi sama umestitev določbe 40. člena OPPN v poglavje "Obveznosti investitorja" in ne v poglavje "Rešitve in ukrepi za varstvo okolja in naravnih virov ter ohranjanje narave", ki določa ukrepe za varstvo okolja in naravnih virov, kaže, da gre pri zahtevani sklenitvi dogovora za civilnopravno razmerje.

5. Drugostopenjski organ meni, da zahteva tožeče stranke tudi ne izhaja iz 11. in 61. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in tudi ne 93. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS), kot je to zatrjuje v pritožbi, pa tudi sicer so te navedbe nedovoljena tožbena novota. Ne glede na to, v nadaljevanju povzema te določbe ter pojasnjuje, da je izvirna naloga tožeče stranke načrtovanje prostorskega načrta, medtem ko v svoji zahtevi za priznanje statusa stranke ni pojasnila kako naj bi bilo z nameravanim posegom poseženo v te njene pravice. Sodba opr. št. III U 517/2010 z dne 2. 3. 2013, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni primerljiva obravnavani situaciji, saj je v tej zadevi šlo za presojo v zvezi z vodenjem postopka celovite presoje vplivov na okolje zaradi spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin planskih aktov občine in je bil to razlog, da je bil občini priznan status stranke v postopku.

6. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov, sodišču pa predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zahtevi tožeče stranke za priznanje lastnosti stranke, oziroma stranskega udeleženca ugodi, podrejeno pa, da sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

7. Tožeča stranka meni, da je izkazala svoj pravni interes po 43. členu ZUP. Po tej določbi je stranski udeleženec tisti, ki varuje kakšno svojo pravico ali pravno korist v upravni stvari, ki je predmet postopka. V vlogi, s katero je zahtevala vstop v postopek, se je tožeča stranka sklicevala na OPPN, sprejet na podlagi ZPNačrt. Ne strinja se s toženo stranko, da bi morala določno predeliti določbe predpisov, s katerimi bi utemeljila zatrjevani pravni interes, saj po drugem odstavku 132. člena ZUP zadostuje, da določno navede, v čem se ta kaže. Tako stališče sprejema tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. I U 1916/2012 z dne 21. 2. 2013. Tožeča stranka je v svoji vlogi navedla, da se predvideni poseg načrtuje v skladu z veljavnim OPPN, da bo izdelano poročilo za nameravani poseg v okolje in da ima interes, da bo to izdelano pravilno. Tožena stranka bi torej morala na podlagi teh navedb ugotavljati ali tožeča stranka izkazuje pravni interes za vstop v postopek, vendar pa tega ni storila. Oba kamnoloma se nahajata na območju Občine Kanal ob Soči in ker so občine pristojne za določanje rabe prostora in pogojev za umeščanje posegov v prostor, je odločitev tožene stranke o tem, da tožeči stranki ne prizna statusa stranskega udeleženca, napačna, s tem pa ji je tudi onemogočeno izvajanje zakonskih obveznosti po ZPNačrt. Izpodbijana odločitev torej temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Tožeča stranka poudarja, da je prava neuka stranka in je podala laično vlogo za vstop v postopek. Kolikor je prvostopenjski organ menil, da je vloga nepopolna, bi jo moral pozvati k dopolnitvi, česar pa ni storil in s tem kršil določbe postopka, kar pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve.

8. Pritožbo je tožeča stranka vložila po pooblaščenki ter se sklicevala tudi na določbe ZLS in ZPNačrt, ki jih v nadaljevanju tožbe povzema. Tožeča stranka bi morala biti vključena v vsak postopek, v katerem želi nekdo izvajati ukrepe s področja, ki po vsebini sodijo v njeno pristojnost po ZPNačrt. ZLS je materialni predpis, ki tožeči stranki v 93. členu neposredno priznava položaj stranskega udeleženca, posredno pa mu ta položaj priznavajo tudi določbe ZPNačrt. Drugostopenjski organ se je postavil na stališče, da so te navedbe nedovoljena tožbena novota, s čimer pa se tožeča stranka ne more strinjati, saj navajanje materialnih predpisov ni novo dejstvo v smislu ZUP, pač pa gre za uporabo materialnega prava, ki ga mora tožena stranka upoštevati po uradni dolžnosti.

9. Tožeča stranka še navaja, da tožena stranka ne tolmači zakona za vse enako. Iz ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča RS izhaja, da so občine pristojne za določanje rabe prostora in pogojev za umeščanje posegov v prostor na njihovem območju in s tem izkazujejo pravni interes po 43. členu ZUP. Tožeča stranka se v zvezi s tem sklicuje na sodbo opr. št. III U 517/2010. Odločitev tožene stranke se kaže kot nepravilna, oziroma najmanj pomanjkljiva tudi glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-165/09. Ustavno sodišče je namreč opozorilo, da morajo upravni organi po uradni dolžnosti ali na zahtevo domnevnih stranskih udeležencev preveriti potencialne pravne interese drugih oseb, oprte tudi na predpise z drugih področij kot je obravnavano.

10. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

11. Nosilec nameravanega posega, stranka z interesom v predmetnem upravnem sporu, v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno, tožeča stranka pa naj mu povrne stroške postopka. Uvodoma navaja, da primerjava navedb tožeče stranke v zahtevi za vstop v postopek, pritožbi ter tožbi pokaže, da tožeča stranka v tožbi navaja pritožbene navedbe, vendar pa te v zahtevi niso bile navedene. S tem navaja nova dejstva, kar pomeni, da gre za nedovoljene tožbene novote. Nosilec nameravanega posega poudarja, da mora oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, skladno s 43. členom ZUP izkazati pravni interes za udeležbo, torej določno navesti v čem je njen pravni interes in, kolikor je mogoče, za to tudi predložiti dokaze. Položaj stranskega udeleženca pridobi oseba, ki ji ta položaj neposredno priznava materialni predpis. Interes stranskega udeleženca je, da se s končno meritorno odločitvijo v zadevi ne bi poseglo v kakšno njegovo javnopravno materialno pravico. To pomeni, da mora obstajati določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne zadeve. Nosilec nameravanega posega meni, da bi morala tožeča stranka že v svoji vlogi, s katero je zahtevala vstop v postopek, svoj pravni interes ustrezno zatrjevati in izkazati, vendar pa tega ni storila. Navedla je le 40. člen OPPN, sedaj pa skuša pomanjkljivo zahtevo dopolniti s tem, da se sklicuje na pristojnosti občine za določanje rabe prostora in umeščanje posegov v prostor, sklicuje pa se tudi še na druge predpise. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu pojasnila kdo lahko pridobi položaj stranskega udeleženca, tožeči stranki pa ni uspelo izkazati razmerja med njo in upravno stvarjo. V konkretnem primeru splošno razmerje morebitnega stranskega udeleženca do upravne stvari določa 64. člen ZVO-1, upravni organ pa je pravilno ugotovil, da tožeča stranka ni nobena od strank, ki jih navaja ta določba. Tožeča stranka bi morala sama pojasniti v čem je njen pravni interes, da bi vstopila v postopek in zato ni mogoče slediti njeni razlagi, da bi moral to storiti upravni organ po uradni dolžnosti. Enako je to ugotovilo tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. I U 1916/2012, na katero se sicer sklicuje tožeča stranka. OPPN, na katerega se prav tako sklicuje, ni predpis, ki bi varoval pravni položaj občine kot stranke v postopku pridobivanja okoljevarstvenega soglasja niti iz teh odločb ne izhaja, da bi bilo sodelovanje tožeče stranke v tem postopku potrebno zaradi varovanja njenega pravnega položaja. V postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja je sicer upravni organ dolžan upoštevati okoljske predpise, presojo pa opraviti na podlagi poročila o vplivih nameravanega posega na okolje. Poročilo o vplivih na okolje mora vsebovati tudi navedbo podatkov o prostorskem aktu, ki je podlaga za umestitev v prostor.

12. Nosilec nameravanega posega se tudi ne strinja s tožbenim ugovorom tožeče stranke, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka, ker tožeče stranke ni pozvala k dopolnitvi laične vloge. Trdi, da načela pomoči neuki stranki ni mogoče razumeti tako, da stranki ni treba skrbeti za svoje pravice in da je organ dolžan po uradni dolžnosti sam ugotavljati kaj je za stranko najugodnejše. 43. člen ZUP določa, kaj mora stranka navesti v svoji vlogi, s katero zahteva vstop v postopek, in sicer najmanj to, da pojasni, v čem se bo spremenil njej pravni položaj, kolikor bi upravni organ odločil v zadevi. Upravni organ je odločal na podlagi določb ZVO-1 in 40. člena OPPN, na katere se je sklicevala tožeča stranka ter na tej podlagi ugotovil, da ne izkazuje pravnega interesa za pridobitev položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja. Vlagatelj zahteve ne more doseči statusa stranskega udeleženca s sklicevanjem na poljubno pravico ali pravno podlago, kot skuša to tožeča stranka doseči s sklicevanjem na ZLS in ZPNačrt, pa tudi sicer iz teh dveh predpisov ne izhaja pravna podlaga za vključitev tožeče stranke v postopek. V postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja se namreč z ničemer ne posega v pristojnosti tožeče stranke z vidika rabe prostora in umeščanja posegov v prostor niti v načrtovanje prostorskih ureditev lokalnega pomena, pač pa je postopek namenjen varovanju okolja in zdravja ljudi. To je tožeči stranki pojasnil tudi drugostopenjski organ. Nosilec nameravanega posega se tudi ne strinja s trditvijo tožeče stranke, da ji je bilo kršeno načelo enakosti, kar je utemeljevala s sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča RS, št. III U 517/2010 z dne 2. 3. 2013. V tej zadevi je šlo namreč za postopek celovite presoje vplivov na okolje in ne za postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja. Splošnih ugotovitev, ki jih je sodišče zavzelo v tej zadevi, pa tudi ni mogoče uporabiti za vse postopke, kot si to razlaga tožeča stranka.

13. Nosilec nameravanega posega še navaja, da je prvostopenjski organ z javnim naznanilom dne 13. 9. 2017 obvestil javnost, da je zaprosil za izdajo okoljevarstvenega soglasja ter da lahko osebe, ki jih določa 64. člen ZVO-1, v tem postopku podajo mnenja in pripombe. V naznanilu je bilo posebej navedeno, da morajo te osebe, kolikor želijo vstopiti v postopek, v vlogi navesti svoj pravni interes in, če je mogoče, tudi predložiti dokaze.

K točki I izreka:

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

16. Za odločitev v predmetni zadevi je ključen odgovor na vprašanje, ali je tožnica izkazala pravni interes za udeležbo v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja. Po določbi prvega odstavka 43. člena ZUP ima namreč pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec).

17. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka, ki je bil uveden na zahtevo drugega ali po uradni dolžnosti, je stranski udeleženec (intervenient). Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Vsakomur, komur pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, je zato treba omogočiti, da ta interes zavaruje tudi v upravnem postopku, v katerem bi bilo lahko v ta interes poseženo, pri čemer ugotovitev ali tak osebni, neposredni in pravno varovani interes obstaja, izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja določenega posameznika. Pri presoji ali določen predpis, ki ureja delovanje upravnega organa, podeljuje posamezniku pravico oziroma pravno varovan interes ali ne, je treba ugotoviti, ali je bil namen zakonodajalca, da z navedeno normo varuje tega določenega posameznika, ki bi si lahko z uveljavljanjem sodnega varstva izboljšal pravni položaj. Mogoče je, da je z normo varovan zgolj javni interes, da sta varovana tako javni kot zasebni interes oziroma da je varovan eden ali več zasebnih interesov. Navedeno je lahko izrecno zapisano v posamezni normi ali pa je odvisno od njene razlage (tako Ustavno sodišče v odločbah št. Up-1850/08 z dne 5. 5. 2010, 10. točka obrazložitve, U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, 17. točka obrazložitve in Up-741/12-21 z dne 2. 7. 2015, 10. točka obrazložitve). Po določbi drugega odstavka 142. člena ZUP mora oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, v svoji vlogi določno navesti v čem je njen pravni interes in, kolikor je to mogoče, za to predložiti tudi dokaze.

18. Tožeča stranka se je v vlogi, s katero je zahtevala priznanje statusa stranskega udeleženca, sklicevala na določbo 64. člena ZVO-1 in in 40. člena OPPN ter navajala, da je poročilo o vplivih na okolje, ki je predloženo v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, obenem poročilo, ki ga zahteva 40. člen OPPN kot podlago za sklenitev dogovora med tožečo stranko in nosilcem nameravanega posega ter da ima zato izrazit interes, da je poročilo popolno in pravilno. Sodišče soglaša s toženo stranko, ki je v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi ugotovila, da tožeča stranka (zgolj) s takim navajanjem ni izkazala obstoja njenega pravnega interesa za udeležbo v postopku. V pritožbi in nato v tožbi se je tožeča stranka dodatno sklicevala še na določbe ZPNačrt in ZLS ter s tem utemeljevala svoje stališče, da je njen pravni interes za vstop v postopek izkazan. Drugostopenjski organ je sicer navedel, da gre tako razširjane navedbe šteti za pritožbene novote (enako meni tudi nosilec nameravanega posega v odgovoru na tožbo), vendar pa se je do njih kljub temu opredelil ter ocenil, da tudi na tej podlagi pravni interes tožeče stranke ni izkazan, pač pa da uveljavlja le svoj dejanski interes. Sodišče stališču tožene stranke, da gre za (pri)tožbene novote, ne sledi. Glede na sodbo Sodišča EU v zadevi C-137/14 in ob upoštevanju ciljev Aarhuške konvencije je namreč treba zadevni javnosti v okoljskih zadevah omogočiti širok dostop do pravnega varstva. V skladu z načelom učinkovitosti pa pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic, ki jih posameznikom daje pravo EU, ne smejo praktično onemogočiti ali pretirano otežiti uveljavljanja pravic, ki jih daje pravni red EU (glej sodbe v zadevah Van Schijndel in van Veen, C-430/93 in C-431/93 in v zadevi Komisija proti Italiji, C-129/00). To pomeni, da v konkretnem primeru ni dopustno s pravili o nedovoljenih novotah omejevati razlogov, ki jih lahko tožeča stranka navaja kot utemeljitev pravnega sredstva.

19. Sodišče meni, da je pri presoji obravnavane zadeve treba izhajati iz določbe 72. člena Ustave RS, ki ureja pravico do zdravega življenjskega okolja. V skladu z drugim odstavkom tega člena za zdravo življenjsko okolje skrbi država in v ta namen z zakonom določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Skladno s tem izhodiščem, ZVO-1 v 50. členu določa, da je pred začetkom izvajanja posega, ki lahko pomembno vpliva na okolje, treba izvesti presojo njegovih vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje ministrstva. Kot poseg v okolje se šteje vsako človekovo ravnanje ali opustitev ravnanja, ki lahko vpliva na okolje tako, da škoduje človekovemu zdravju, počutju in kakovosti njegovega življenja ter preživetju, zdravju in počutju drugih organizmov, nanaša pa se zlasti na rabo naravnih dobrin, onesnaževanje delov okolja, gradnjo in uporabo objektov, proizvodne in druge dejavnosti ter dajanje izdelkov na trg in njihovo potrošnjo (2. točka 3. člena ZVO-1). Vsak, ki namerava izvesti poseg v okolje, ki bi lahko vplival na človeka, tla, vodo, zrak, biotsko raznovrstnost in naravne vrednote, podnebje in krajino, pa tudi na človekovo nepremično premoženje in kulturno dediščino, ter njihova medsebojna razmerja (prvi odstavek 51. člena ZVO-1) mora ministrstvo, pristojno za okolje, zaprositi za izdajo okoljevarstvenega soglasja (prvi odstavek 57. člena ZVO-1). Stranka v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja je nosilec nameravanega posega (prvi odstavek 64. člena ZVO-1), pravni interes, da zaradi varstva svojih pravic vstopita v ta postopek pa imata tudi: oseba, ki prebiva na območju, na katerem nameravani poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje ali premoženje ljudi ali je lastnik ali drug posestnik take nepremičnine (območje vpliva) ter nevladna organizacija, ki ji minister dodeli status nevladne organizacije v javnem interesu na področju varstva okolja (drugi odstavek 64. člena v zvezi s 6. točko drugega odstavka 54. člena in prvega odstavka 153. člena, vse ZVO-1).

20. Med strankama ni sporno, da tožnica ni lastnica ali posestnica nepremičnin na območju vpliva nameravanega posega, da na tem območju nima sedeža in da tudi ni nevladna organizacija po prvem odstavku 153. člena ZVO-1. Skladno s tem sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa stranskega udeleženca po 64. členu ZVO-1. Tožena stranka tej ugotovitvi v tožbi tudi sicer ne oporeka, meni pa, da je pravni interes izkazala na podlagi 43. člena ZUP, in sicer po določbah ZLS, ZPNačrt ter na njegovi podlagi sprejetega OPPN.

21. Sodišče ugotavlja, da je ena od nalog občine skrb za varstvo okolja. To izhaja iz sedme alineje drugega odstavka 21. člena ZLS, ki med izvirne naloge občine, namenjene zadovoljevanju potreb njenih prebivalcev, uvršča tudi skrb za varstvo zraka, tal, vodnih virov, za varstvo pred hrupom, za zbiranje in odlaganje odpadkov in opravlja druge dejavnosti varstva okolja. Občina, kot oseba javnega prava, pa vendarle ni pristojna za vse zadeve v zvezi z varstvom okolja, pač pa le za tiste, za katere je tako določeno v področnih predpisih (prim. odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-164/14-30 z dne 16. 11. 2017). Nenazadnje tudi določba 93. člena ZLS, na katero se sklicuje tožeča stranka, občini ne priznava avtomatično položaja stranskega udeleženca v postopkih, v katerih se odloča o pravicah in obveznostih posameznikov in organizacij pred državnimi organi, pač pa le takrat, če so z akti neposredno prizadete njene pravice in koristi, določene z ustavo in zakoni. Z drugimi besedami - občina lahko uveljavlja položaj stranskega udeleženca v upravnem postopku le, kolikor izkaže pravni interes, ki temelji na določenem predpisu.

22. Tožeča stranka tak pravni interes vidi v OPPN, konkretno 40. členu, oziroma ZPNačrt, na podlagi katerega je bil OPPN tudi sprejet. ZPNačrt, ki je veljal v času odločanja tožeče stranke, je natančno ločil med pristojnostmi države in občine glede prostorskega načrtovanja ter določal, da je občina pristojna za: določanje ciljev in izhodišč prostorskega razvoja občine; za določanje rabe prostora in pogojev za umeščanje posegov v prostor; in za načrtovanje prostorskih ureditev lokalnega pomena. Pristojnost občine po ZPNačrt je torej načrtovanje prostorske ureditve na njenem območju, temu pa sledijo tudi določbe OPPN. Nobenega dvoma ni, da je del urejanja prostora tudi določitev ukrepov s področja varstva okolja, vendar pa 61. člen ZPNačrt ne daje tožeči stranki pravnega interesa za vstop v postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja, tako kot trdi v tožbi, pač pa je podlaga za njeno udeležbo v postopku celovite presoje vplivov na okolje. Drugi odstavek 61. člena ZPNačrt namreč določa, da se, če je za občinski podrobni prostorski načrt treba izvesti celovito presojo vplivov na okolje, pristojna ministrstva v mnenju opredelijo tudi o sprejemljivosti vplivov občinskega podrobnega prostorskega načrta na okolje s stališča svoje pristojnosti in ga pošljejo ministrstvu, pristojnemu za varstvo okolja. Na podlagi mnenj ministrstev nato ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, odloči o sprejemljivosti vplivov izvedbe občinskega podrobnega prostorskega načrta skladno z zakonom, ki ureja varstvo okolja (tretji odstavek 61. člena ZPNačrt). Celovita presoja vplivov na okolje, kot je urejena v 40. do 49. členu ZVO-1, je celovita presoja vplivov izvedbe plana, programa, načrta ali drugega splošnega akta in njegovih sprememb na okolje, s katero se ugotovijo in ocenijo vplivi na okolje ter vključenost zahtev varstva okolja, ohranjanja narave, varstva človekovega zdravja in kulturne dediščine v plan. Taka presoja je torej ocena vpliva splošnega akta lokalne skupnosti na okolje in torej ne gre za presojo v postopku izdaje posamičnega akta, konkretno okoljevarstvenega soglasja, kar pa pomeni, da tožeča stranka s to zakonsko določbo ne more utemeljevati pravnega interesa za udeležbo postopku izdaje takega soglasja nosilcu načrtovanega posega. Iz tega razloga je zato tudi sklicevanje tožeče stranke na sodbo Upravnega sodišča RS št. III U 517/2010 nepomembno, saj je v tej zadevi šlo za presojo udeležbe lokalne skupnosti v postopku celovite presoje vplivov na okolje, ki je, kot že rečeno, ne gre enačiti z udeležbo v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja.

23. Tožeča stranka pravnega interesa tudi ne more utemeljevati na določbi 40. člena OPPN. Ta v prvem odstavku določa, da bo na podlagi idejnega rudarskega načrta, v katerem bosta natančno opredeljena način in količina letne eksploatacije, izdelano poročilo vplivov na okolje. To bo vsebovalo natančneje opredeljene vplive na okolje, med njimi tudi hrup, prah in tresljaje. Investitorjeva obveznost (torej obveznost nosilca nameravanega posega) je skleniti dogovor z lokalno skupnostjo o povečani eksploataciji in posledično povečanju vplivov na okolje še pred pridobitvijo rudarskega dovoljenja (drugi odstavek).

24. Sodišče soglaša s toženo stranko, da sklenitev dogovora med tožečo stranko in nosilcem nameravanega posega, kot ga predvideva drugi odstavek 40. člena OPPN, nima vpliva na izdajo okoljevarstvenega soglasja in zato tudi ne utemeljuje pravnega interesa tožeče stranke za vstop v postopek njegove pridobitve. Kot je že bilo že pojasnjeno, presoja vplivov na okolje se izvede na podlagi poročila o vplivih nameravanega posega, nosilec posega pa mora to poročilo priložiti vlogi, s katero zaproša za izdajo okoljevarstvenega soglasja (prvi odstavek 54. člena in prvi odstavek 57. člena ZVO-1). Tožena stranka mora v postopku presoje vplivov na okolje javnosti zagotoviti vpogled v vlogo za pridobitev okoljevarstvenega soglasja, poročilo o vplivih na okolje in osnutek odločitve o okoljevarstvenem soglasju ter omogočiti izražanje mnenj in dajanje pripomb (prvi odstavek 58. člena ZVO-1). Javnost, torej tudi lokalna skupnost, lahko torej o poročilu in osnutku okoljevarstvenega soglasja izrazi mnenje, daje pripombe, tudi predloge, kar pa ne pomeni, da je s tem tudi stranka v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, pač pa so to lahko le osebe, določene v 64. členu ZVO-1. Drugi odstavek 40. člena OPPN, ki govori o sklenitvi dogovora, torej pomeni zgolj urejanje razmerij med tožečo stranko in nosilcem nameravanega posega, ne pa tudi podlago, da bi tožeča stranka sodelovala kot stranka v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja. Tak zaključek potrjuje tudi to, da je sklenitev dogovora določena za čas pred pridobitvijo rudarskega dovoljenja in torej ne pred pridobitvijo okoljevarstvenega soglasja, ki je ena od podlag za izdajo takega dovoljenja.1 Kaj naj bi bila vsebina dogovora med tožečo stranko in nosilcem nameravanega posega, drugi odstavek 40. člena OPPN ne določa, očitno pa gre za dogovor o obveznostih, ki bodo zavezovale nosilca nameravanega posega v razmerju do tožeče stranke ob tem, ko bo povečana eksploatacija v kamnolomu, določene pa bodo prej, preden bo ta pridobila rudarsko dovoljenje. Gre torej za določbo, ki vnaprej določa način urejanja medsebojnih razmerij in torej ne določbo, po kateri bi tožeča stranka imela pravni interes za vstop v postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja, oziroma bi izdajo takega soglasja pogojevala s sklenitvijo dogovora.

25. Skladno z vsem navedenim je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

26. Odločitev o stroških strank v postopku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Sodišče je tako odločitev sprejelo tako za obe stranki postopka, kot tudi za nosilca nameravanega posega, torej stranko z interesom. Ta je sicer zahteval povrnitev stroškov postopka, vendar pa je sodišče ocenilo, da z odgovorom na tožbo, v katerem navaja, četudi obširnejše, enake argumente kot v pritožbi, ti pa sledijo temeljim poudarkom tožene stranke v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi, ni bistveno pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Vlogi za pridobitev rudarske pravice morajo biti priloženi podatki o prostorskem aktu (3. točka petega odstavka 35. člena Zakona o rudarstvu, v nadaljevanju ZRud-1), saj mora biti pridobivalni prostor in njegova raba v skladu z dokumenti urejanja prostora (prvi odstavek 36.č lena ZRud-1). Temu sledi tudi vsebina rudarskega koncesijskega akta, s katerim se med drugim določi tudi izpolnjevanje pogojev s področja varstva okolja, ohranjanja narave, varstva voda, varstva kulturne dediščine in varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami (2. alineja 5. točke 37. člena ZRud-1).