Jedro

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, kar je spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, v skladu z 41. členom ZDSS-1. Peti odstavek 41. člena ZDSS-1, ki se uporablja v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje pravice. Glede na to, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, je potrebno ta individualni delovni spor uvrstiti med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi umika tožbe postopek ustavi (I. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 843,75 EUR v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II točka izreka).

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne zahtevek tožnika v delu, kjer zahteva povrnitev svojih pravdnih stroškov ter tožniku naloži povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 937,50 EUR, skupaj s stroški pritožbe. V pritožbi navaja, da je tožnik z pripravljalno vlogo z dne 5. 3. 2012 modificiral svoj tožbeni zahtevek, tako da je postavil štiri sklope tožbenih zahtevkov in sicer primarni tožbeni zahtevek in tri podredne tožbene zahtevke, torej je tožnik skupaj postavil štiri ločene tožbene zahtevke, skupaj pa je bilo postavljenih štirinajst vsebinskih tožbenih zahtevkov. Tožena stranka meni, da s tem, ko je s tožnikom dne 22. 6. 2012, torej po vložitvi tožbe, sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas desetih let, od 1. 9. 2012 do 31. 8. 2022 in da je v prvem členu pogodbe navedeno, da ima tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta, torej od 1. 9. 2011 do 31. 8. 2012, tožena stranka ni izpolnila prav nobenega od vseh številnih tožbenih zahtevkov, zato je potrebno ugotoviti, da tožnik ni uspel z nobenim tožbenim zahtevkom. Zato je napačna odločitev sodišča, da je tožnik v sporu uspel s 75 % svojega zahtevka. Tožena stranka se je strinjala, da predstavlja vrednost spornega predmeta 15.600,00 EUR, kot je to ugotovilo sodišče in se strinja z odločitvijo sodišča, da so bili potrebni stroški nagrada za postopek, nagrada za narok in stroški poštnih in telekomunikacijskih storitev z 20 % DDV-jem, v znesku 1.125,00 EUR. Meni pa, da s tem ko je tožnik tožbo umaknil je tožena stranka, v skladu z določbo 1. odstavka 158. člena ZPP, upravičena do povračila stroškov in je zato sodišče prve stopnje napačno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti del stroškov postopka, saj bi morala ugotoviti, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov, dolžan pa je povrniti vse stroške postopka toženi stranki. Sicer pa tožena stranka ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da gre za spor o obstoju delovnega razmerja, saj je tožnik s tožbo primarno zahteval, da sodišče ugotovi, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, da naj sodišče razveljavi pogodbo o zaposlitvi, ker naj bi bila nična, zato je že na prvi pogled jasno, da ne gre za spor iz 41. člena ZDSS-1. Tožena stranka je priglasila stroške postopka v znesku 937,50 EUR, zato je zaradi umika tožbe nedvomno upravičena do povračila vseh pravdnih stroškov po 1. odstavku 158. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 1. odstavkom 366. člena ZPP izpodbijan sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitev določb postopka iz 2. odstavka 399. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Navedeno pa pomeni, spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, v skladu z 41. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na 5. odstavek 41. člena ZDSS-1, ki se uporablja v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja in določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje pravice. Glede na to, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, je potrebno tudi po stališču pritožbenega sodišča ta individualni delovni spor uvrstiti med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja.

Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče stori takšno kršitev, če ima sodna odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšne pomanjkljivosti izpodbijan sklep sodišča prve stopnje nima. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo razloge, zaradi katerih je tožniku priznalo le nekatere od priglašenih pravdnih stroškov in zakaj toženi stranki ni priznalo stroškov postopka (5. odstavek 41. člena ZDSS-1).

Na podlagi 155/1 člena ZPP mora sodišče pri odločanju o tem kateri stroški naj se povrnejo, upoštevati le tiste stroške, ki so potrebni za pravdo in kot je v pritožbi tožena stranka navedla, se je strinjala z odločitvijo sodišča, da so bili potrebni stroški tožnika nagrada za postopek, nagradna za narok in stroški poštnih in telekomunikacijskih storitev za DDV, v znesku 1.125,00 EUR. Ni pa se tožena stranka strinjala z odločitvijo sodišča prve stopnje glede doseženega uspeha tožnika v pravdi. Tožena stranka je menila, da je tožnik uspel le z enim tožbenim zahtevkom, kar pa predstavlja 1/14 oziroma 7 % uspeha v pravdi (sklenjena pogodba o zaposlitvi za 10 let od 1. 9. 2011 dalje), ne pa 75 %, kot je to ocenilo sodišče. Pritožbeno sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka, da je tožena stranka s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas 10 let delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnika in ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas 10 let in ne za nedoločen čas, kot je to uveljavljal tožnik v primarnem zahtevku, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je tožnik v sporu uspel s 75 % svojega tožbenega zahtevka.

Sodišče pa je tudi pravilno ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za spor o obstoju delovnega razmerja in zato tožena stranka, v skladu s 5. odstavkom 41. člena ZDSS-1, sama nosi svoje stroške in ni upravičena do povračila svojih stroškov postopka.

Glede na to, da se je tožena stranka strinjala z samo odmero stroškov postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

Ker pritožbena stranka s pritožbo ni uspela, na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.