Jedro

Bistvena kršitev določb postopka je podana, če sodišče ni odločalo o zahtevku, kot je bil podan.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba in sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2872/97-7 z dne 27.8.1998, se razveljavita in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 23.10.1997. Z njo je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo z dne 30.6.1997, s katero je slednja odobrila program lastninskega preoblikovanja podjetja G.p., p.o. Š.L. Sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijane sodbe med drugim strinja s presojo tožene stranke, da je namen začasne odredbe po 10. oziroma 11. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92-1/96, v nadaljevanju ZLPP) v zavarovanju pravic bivših lastnikov do pravnomočnosti odločitve o njihovem zahtevku za vrnitev podržavljenega jim premoženja. Pravočasno vloženi predlog za izdajo začasne odredbe na navedeni pravni podlagi zato predstavlja oviro za lastninsko preoblikovanje podjetja, zavezanega za vračilo premoženja le do pravnomočnosti odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe (s katero se zahtevki zavarujejo do pravnomočnosti odločitve o zahtevku za vrnitev podržavljenega premoženja) oziroma do pravnomočne rešitve zahteve za vračilo podržavljenega premoženja. Dejstvo, da kljub pravnomočnemu delnemu sklepu Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. N 81/95 z dne 2.12.1996, s katerim je bila tožničina zahteva za vrnitev zaplenjenega premoženja zavrnjena, o predlogu za izdajo začasne odredbe po 10. oziroma 11. členu ZLPP ni bilo odločeno, zato na odločitev v obravnavani zadevi nima vpliva. Prvostopni upravni organ je namreč odločbo, s katero je odobril program lastninskega preoblikovanja podjetja G.p. p.o. Š.L. iz Š.L., izdal 30.6.1997, po pravnomočnosti sodne odločbe o zavrnitvi tožničine zahteve za vrnitev zaplenjenega premoženja in s tem po prenehanju ovire, ki jo za lastninsko preoblikovanje podjetja predpisuje 15. člen ZLPP.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS, s katero naj bi bila zahtevana odložitev izvršitve v tem upravnem sporu izpodbijanega akta vse do pravnomočne odločitve o njem. Po presoji sodišča prve stopnje tožnica v tožbi ni izkazala izpolnitve procesnih predpogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe, ki jih ZUS predpisuje v navedeni zakonski določbi.

Tožnica v pritožbi, ki jo vlaga zoper sodbo in sklep, uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 2. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Navaja, da je pravočasno, dne 28.2.1993 pri pristojnem upravnem organu poleg zahteve za denacionalizacijo premoženja vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja G.p., p.o. Š.L. iz Š.L. po 10. členu ZLPP, o katerem še vedno ni odločeno. Zato se navedeno podjetje, glede na določbo 15. člena istega zakona, kljub pravnomočni odločbi sodišča o zahtevi za vrnitev podržavljenega premoženja, ni smelo lastninsko preoblikovati vse do pravnomočnosti odločitve o predlagani začasni odredbi. Odločba tožene stranke, s katero je zavrnjena pritožba proti prvostopni odločbi, s katero je odobren program lastninskega preoblikovanja podjetja, je zato nezakonita. Vendar pa mora o predlogu za izdajo začasne odredbe po 10. členu ZLPP odločiti organ, ki je po predpisih o vračanju premoženja pristojen za odločanje na prvi stopnji, kar pa Upravno sodišče RS ni. Zato je z izdajo s pritožbo izpodbijanega sklepa, s katerim je zavrglo zahtevo za odložitev izvršitve v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta po 1. odstavku 69. člena ZUS, ki niti zahtevana ni bila, bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepa.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče je v upravnem sporu po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS vezano na obseg tožbenega zahtevka. Vezano je na dejansko podlago in tožbeni predlog. V obravnavani zadevi je tožnica v tožbi v upravnem sporu uveljavljala tožbeni zahtevek z naslednjim tožbenim predlogom: "Tožbi se ugodi in se odločba tožene stranke Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj Republike Slovenije z dne 23.10.1997 v celoti odpravi. Do rešitve predmetne zadeve se pri vl. št. 232 k.o. S. odredi prepoved lastninskega preoblikovanja podjetja in o tem obvesti Agencijo RS za prestrukturiranje in privatizacijo ter prizadeto stranko G.p. p.o. Š.L." Iz navedenega sledi, da tožnica ni zahtevala izdaje začasne odredbe po 69. členu ZUS. Ker pa je sodišče prve stopnje s sklepom odločilo, da se zahteva za izdajo začasne odredbe, s katero naj se začasno zadrži izvršitev v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta, zavrže zaradi neizpolnjevanja z ZUS predpisanih predpogojev, je odločilo o zahtevku, ki ga dejansko ni bilo. Z navedeno odločitvijo je torej sodišče prve stopnje prekoračilo tožničin tožbeni zahtevek in odločilo extra petitum (372. člen ZPP/77 v zvezi s 16. členom ZUS), kar predstavlja bistveno kršitev procesnih določb absolutne narave, na katero pazi sodišče na zahtevo stranke (3. odstavek 365. člena ZPP). Tožnica pa je v pritožbi takšno zahtevo podala.

Ker sodišče prve stopnje ni odločilo v mejah tožničinega tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo in na podlagi 74. člena ZUS sodbo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek.