Jedro

Sodišče je ugotovilo, da je tožnik popravljal tovorno vozilo pri lastniku vozila na domu. Pri vozilu je bilo potrebno uravnati zavorni pritisk, pri tem pa je prišlo do eksplozije zračne blazine, ob kateri je tožnik utrpel telesno poškodbo. Ugotovljene okoliščine primera po oceni pritožbenega sodišča kažejo, da ni šlo za rabo vozila na način, zaradi katerega je v Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu predvideno obvezno zavarovanje vozila za škodo povzročeno tretjim osebam, temveč za popravilo vozila na lastnikovem domu. Zato tožnikova škoda z obveznim zavarovanjem avtomobilske odgovornosti ni zajeta.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, naj mu tožena stranka plača odškodnino v višini 1.346.724,00 SIT na račun gmotne in negmotne škode, ki jo je utrpel zaradi poškodbe, povzročene ob eksplozije zračne blazine vozila z registrsko oznako, ki je bilo v času nezgode zavarovano pri toženi stranki. Sodišče je zaključilo, da tožnik ni upravičen do odškodnine iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti, ker v konkretnem primeru vozilo ni obratovalo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu. V pritožbi izpostavlja dejstvo, da je bil telesno poškodovan zaradi eksplozije zračne blazine vozila, ki je bilo v času nezgode zavarovano pri toženi stranki in da obvezno zavarovanje krije škodo, ki jo tretji utrpijo zaradi rabe zavarovanega vozila. V konkretnem primeru je bilo zavarovano vozilo zagotovo v rabi, saj je zračna blazina eksplodirala, ko je motorni pogon deloval. Na pojem rabe vozila ne vpliva niti kraj rabe vozila niti okoliščina, da je vozilo v mirovanju. Vsako obratujoče motorno vozilo je nevarna stvar in prav zato je tudi predpisano obvezno zavarovanje. Po mnenju pritožnika zato obvezno avtomobilsko zavarovanje krije prav vse škode, ki izvirajo od vozila, katerega motorni pogon deluje.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP - Ur.l. RS, št. 70/94 s spremembami in dopolnitvami) predpisuje v 15.členu, da mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja itd., pri čemer mora biti zavarovanje avtomobilske odgovornosti pri uporabi vozil registriranih v Republiki Sloveniji sklenjeno v skladu z določbami tega zakona. Pritožba tožeče stranke sicer načeloma pravilno opozarja, da je takrat, ko motorni pogon deluje oziroma je motorno vozilo zaradi delovanja motorja v gibanju, nedvomno v rabi v smislu citiranega določila ZOZP ter da ne more biti za rabo motornega vozila odločilen kraj rabe ali vožnje, ker je vsako obratujoče motorno vozilo nevarna stvar. Kljub temu pa se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da v konkretnem primeru ni šlo za situacijo, ko bi bila škoda, ki jo je tožnik utrpel, tista škoda, ki je pokrita z obveznim avtomobilskim zavarovanjem. Pri določanju pravnega standarda uporabe vozila je treba izhajati iz funkcionalnosti vozila, saj so z obveznim zavarovanjem krite škode, ki se redno, normalno ali praviloma dogajajo z uporabo motornega vozila na določen način in v dani življenjski situaciji (odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 325/2002). Prav zato je sodna praksa štela, da zavarovanje odgovornosti proti tretjim osebam krije tudi škode, ki izvirajo iz parkiranega vozila, iz vozila, ki se je začelo premikati po klancu zato, ker so popustile zavore, škodo potnika, ki jo je utrpel pri vstopu ali izstopu iz vozila in podobno.

V konkretnem primeru pa je na podlagi tožnikovega zaslišanja sodišče ugotovilo, da je popravljal tovorno vozilo pri lastniku vozila na domu. Pri vozilu je bilo potrebno uravnati zavorni pritisk, pri tem pa je prišlo do eksplozije zračne blazine, ob kateri je tožnik utrpel telesno poškodbo. Ugotovljene okoliščine primera po oceni pritožbenega sodišča kažejo, da ni šlo za rabo vozila na način, zaradi katerega je v Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu predvideno obvezno zavarovanje vozila za škodo povzročeno tretjim osebam, temveč za popravilo vozila na lastnikovem domu. Zato tožnikova škoda z obveznim zavarovanjem avtomobilske odgovornosti ni zajeta. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po 2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni našlo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).