Jedro

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se plačuje za območje, ki je uvrščeno med območja v smislu 58. člena ZSZ/84, in na to ne vplivajo pojasnila o njegovi komunalni opremljenosti.

Trditve o komunalni neopremljenosti parc. št. 922/2 se raztezajo tudi na kasneje nastale parcele, zaradi česar bi moral organ tožnico pozvati, da za svoje trditve predloži dokaze. Tega ni storil, zato je dejansko stanje o tem vprašanju ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana – izpostave Grosuplje, št. DT-416-312/01-0811-01 z dne 29. 8. 2007 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Toženka je tožnici dolžna povrniti 80 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici za leto 2001 odmerila nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč (v nadaljevanju NUSZ) parc. št. 882/5 in 922/30 k.o. ... v skupni višini 442,22 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila odločba izdana v ponovljenem postopku, pri čemer je bilo upoštevano mnenje Občine Grosuplje, odmera pa temelji na določbah Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Grosuplje (v nadaljevanju Odlok). Upravni organ ugotavlja, da imata nezazidani zemljišči zagotovljen priklop na vodovodno, kanalizacijsko, vročevodno in elektro omrežje, zagotovljen pa je tudi dostop na javno cesto, za kar je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje št. 351-236/03 z dne 15. 10. 2003. Tožnica, ki je solastnica navedenih parcel, je zato zavezanka za plačilo nadomestila za nezazidano stavbno zemljišče. V nadaljevanju obrazložitve so predstavljena merila, ki so bila upoštevana pri izračunu, pri čemer je število točk, s katerimi je bilo ovrednoteno posamezno od njih, razvidno iz izreka odločbe.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnil. Iz obrazložitve je razvidno, da je bilo tožnici v pritožbenem postopku naknadno omogočeno, da se izjavi v zadevi in na ta način zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Pritožbeni organ zavrača njene trditve, da je odločba nična, saj ni podan noben od taksativno naštetih razlogov iz 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Naknadno zaslišanje ne predstavlja enega od razlogov po navedeni določbi. Nadalje je bila pravilno upoštevana površina zemljišč, saj se glede na 2. odstavek 2. člena Odloka o spremembah in dopolnitvah občinskega Odloka, ki so se začele uporabljati 1. 3. 2001, za nezazidano stavbno zemljišče, na katerem velja prostorsko izvedbeni načrt, plačuje nadomestilo v višini 200 % vrednosti zazidanega stavbnega zemljišča. Zato je bila pravilno upoštevana površina zemljišč v izmeri 1178 m2 (parc. št. 882/5) in 1702 m2 (parc. št. 922/30), ki je bila v danem primeru glede na tožničin polovični solastniški delež določena v izmeri 589 m2 in 851 m2. V zvezi z ugovorom glede komunalne opremljenosti pritožbeni organ pojasnjuje, da se je v letu 2001 NUSZ odmerjal na podlagi ZSZ/84. Ta je v 58. členu določal, da se nadomestilo plačuje za zemljišče na območjih, za katera je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki je podrobneje določal opremljenost z objekti in napravami komunalne infrastrukture, pa je začel veljati šele 1. 1. 2003. V nadaljevanju ugotavlja, da parc. št. 922/30 v letu 1999 še ni obstajala, obstajala je le parc. št. 922/2 k.o. ..., ki je bila nato z odločbo razdeljena na več parcel. Iz pojasnila Urada za prostor Občine Grosuplje z dne 16. 5. 2007 je razvidno, da je bila parc. št. 922/30 (pred parcelacijo 922/2) k.o. ... od leta 1999 do zadnje spremembe leta 2006 v območju zazidljivosti po Odloku o zazidalnem načrtu gospodarske cone sever, sprejetem v letu 1999 (v nadaljevanju ZN). Opremljenost tega zemljišča pa je bila določena tudi s Sklepom programa opremljanja stavbnih zemljišč za zazidalni načrt gospodarska cona sever (Uradni list RS, št. 61/00). Kar zadeva zemljišče parc. št. 882/5 k.o. ... je iz grafičnega izseka ZN razvidno, da je to opredeljeno tako, da je pretežni južni del šteti za tenis igrišče t 11, manjši severni del pa kot območje obstoječih objektov. Nadalje je iz dopisa Javnega komunalnega podjetja Grosuplje z dne 2. 4. 2007 razvidno, da je bilo sporni parceli možno priključiti na javni vodovodni in kanalizacijski sistem že od leta 1999, medtem ko je v dopisu Elektra Ljubljana z dne 6. 4. 2007 navedeno, da je bilo ta zemljišča mogoče priklopiti na električno omrežje od leta 1981 po izgradnji transformatorske postaje Grosuplje Guma. Dostop na javno cestno omrežje je razviden iz kopije geodetskega posnetka in geografskega prikaza prostorsko informacijskega sistema. Pritožbeni organ zavrača tudi trditve, da je tožnica upravičena do oprostitve plačila NUSZ, saj glede na določbo 5. odstavka 13. člena Odloka zgolj dejstvo, da je zavezanka gradila komunalno infrastrukturo v lastni režiji, še ne pomeni, da so bili s tem plačani stroški za urejanje stavbnega zemljišča (komunalni prispevek), zato ni podan razlog za oprostitev plačila nadomestila po navedeni določbi. Tožnice prav tako ni mogoče oprostiti plačila niti po Sklepu o oprostitvi plačila nadomestila za nezazidano stavbno zemljišče (Uradni list RS, št. 31/01, 44/01), saj po podatkih Občine Grosuplje tožnica za ta zemljišča ni nikoli dala vloge za odmero komunalnega prispevka, niti ni plačala stroškov za urejanje stavbnega zemljišča, sama pa ne dokazuje, da je ta prispevek plačala. Razlog za oprostitev plačila pa tudi ni poplavna ogroženost zemljišča. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja. Iz obširne tožbe je mogoče povzeti, da občina nima nikakršnih pravnih osnov za pobiranje nadomestil, saj gradnja na zemljiščih parc. št. 882/5 in 922/30 ni mogoča iz razloga, ker navedeni parceli nista komunalno opremljeni. Pri tem se sklicuje na 2. odstavek 39. člena ZSZ/97. Tako je treba zgraditi kablovod od TP Guma v dolžini okoli 600 m in skupno električno omarico na parcelni meji 882/5. Ta bi po programu potekal po parcelah, ki so v postopku denacionalizacije. Tudi del športnega objekta, ki je predviden za gradnjo, je lociran na parceli št. 882/20 in 922/29, ki sta v postopku denacionalizacije. Poudarja, da do datuma vložitve tožbe investitorji niso mogli od občine pridobiti služnostne pravice, da bi sami zgradili omenjeni električni kablovod, zato tudi ne morejo pridobiti gradbenega dovoljenja. Sprašuje se, zakaj je gradbeno podjetje, ki je zgradilo 359 stanovanj, plačalo samo 20 % zaračunanega komunalnega prispevka. Če občina nima denarja za izgradnjo komunalne infrastrukture, naj to storijo investitorji sami, vendar pa je treba stroške izgradnje odšteti od komunalnega prispevka. Do parcel št. 882/5 in 922/30 cesta še ni zgrajena in je dostop na parcelo št. 922/30 mogoč le iz zraka. Po zazidalnem načrtu in programu opremljanja mora občina zgraditi tri cestne dovoze s cesto do mejne črte parcel št. 882/5 in 922/30. Sprašuje, kako naj pridobi projektno dokumentacijo in gradbeno dovoljenje za športni objekt, ki se mora po ZN graditi v celoti, če pa je po ZN polovica objekta narisana na parcelah, ki sta v postopku denacionalizacije in občina pred zaključkom teh zemljišč ne more prodati niti zamenjati. Vsak pravni posel bi bil namreč v tem primeru zaradi denacionalizacije ničen. Nadalje je treba zgraditi še približno 150 m primarne in sekundarne vodovodne napeljave do mejne črte parcel št. 882/5 in 922/30 z variantno možnostjo priključitve na glavni vodovod Grosuplje – Brezje pri Grosupljem. Enako velja tudi za kanalizacijo. Nujno pa je treba zgraditi tudi meteorno kanalizacijo, saj ob večjih padavinah pridere voda od skladišča Guma, tako da nastane na zemljiščih, med drugim tudi na parcelni številki 922/30, pravo jezero, ki lahko vsak čas poplavi stanovanjsko hišo. Ob večjih padavinah bi bili vsi objekti z Gumo vred zaradi naraslega potoka Bičje pod vodo, kar se je leta 1993 tudi zgodilo. Iz tega razloga meni, da je upravičena do oprostitve plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in je občina dolžna zaščititi občane pred poplavami. V bližnji prihodnosti je treba zgraditi še telefonsko in kabelsko omrežje. Zatrjuje, da kljub večkratnim vlogam na občino za oprostitev plačila nadomestila in za izračun komunalnega prispevka ni dobila ustreznega odgovora in se sklicuje na datumsko naštete vloge (prva z dne 7. 2. 2001). Nadalje meni, da je zazidljive parcele le 40 %, ostalo so zelenice in parki. Samo ta del je lahko obdavčen. Parcelacija zemljišč št. 882/5 in 922/30 zaradi spremembe ZN še ni končana. Severni del parcele 882/5 pripada območju obstoječe stanovanjske hiše, medtem ko je za izdajo gradbenega dovoljenja za preostali del pogoj končana parcelacija. Zemljišče parc. št. 882/5 zato ni v celoti zazidljivo, ampak le 40 %. V zvezi z oprostitvijo plačila nadomestila še navaja, da je za ureditev tega v zvezi s športnim objektom z otroškim vrtcem večkrat podala vloge od leta 2000. V celoti izpodbija tudi točkovanje komunalne opremljenosti, saj na parcelah ničesar ni. Z možem in občani sta že pred letom 1991 za staro obstoječo stanovanjsko hišo zgradila vso primarno in sekundarno komunalno opremo, zato sta občini izstavila račun št. 2007/3 v višini 58.800 EUR, ki še ni plačan. Kljub temu jima je upravna enota zavrnila izdajo gradbenega dovoljenja za prizidek, ker še ni pridobljena služnostna pravica z notarsko overjeno pogodbo in vpisano v zemljiško knjigo. Meni tudi, da gre za zastarele javne dajatve ter da občinski odloki o nadomestilih niso v skladu z ustavo in zakonom, ker ne upoštevajo pravnih okvirov po določbah navedenega zakona. Občina ne sme predpisati dodatnih pogojev za plačilo nadomestila za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča oz. določili obveznosti plačevanja tudi za zemljišča, za katera se ne more šteti, da so komunalno opremljena. Prosi, da se kot dejstva in dokazi upoštevajo tudi vse pritožbe na odločbe. Predlaga, da se odločba odpravi in izreče za nično v skladu z 2., 5. in 6. odstavkom 279. člena in 281. člena ZUP. Prosi za plačilo manipulativnih stroškov v višini 9.030 EUR.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba je utemeljena.

V skladu z določbo 404. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06; v nadaljevanju ZDavP-2) izda davčni organ odločbo o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki velja na dan 1. januarja leta, za katerega se določa nadomestilo. Ker se izpodbijana odločba nanaša na nadomestilo za leto 2001, je treba v tej zadevi uporabiti določbe Odloka (Uradni list RS, št. 5/97 in naslednji), izdanega na podlagi 58. in 61. člena ZSZ/84 (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji).

V skladu z 2. odstavkom 58. člena ZSZ/84 se je nadomestilo plačevalo med drugim tudi na območjih, za katera je bil sprejet prostorski izvedbeni načrt. Tožnica v tožbi ne oporeka ugotovitvi drugostopenjskega upravnega organa, da sta bili zemljišči parc. št. 922/30 in 882/5 k.o. ... v območju, ki ga je urejal ZN (Uradni list RS, št. 23/99 in naslednji), kar pomeni, da sta bili obe zemljišči uvrščeni v ureditveno območje zazidalnega načrta, na podlagi česar je imela toženka podlago za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2001. Šele s sprejemom ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) in v zvezi s 4. odstavkom 218.b člena ZGO-1 sprejeto ustavno odločbo št. U-I-284/04-46 z dne 26. 10. 2006 so bili vzpostavljeni višji standardi za določitev nezazidanih stavbnih zemljišč, za katera se plačuje nadomestilo (če je na njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto). Povedano pomeni, da v obravnavanem primeru, ko gre za odmero NUSZ za leto 2001 na podlagi takrat veljavnih določb Odloka, obseg komunalne opremljenosti, ki je po ZGO-1 pogoj za to, da se NUSZ sploh lahko odmeri, ne more vplivati na upravičenje do odmere nadomestila za leto 2001. Tako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v svojem sklepu opr. št. U-I-126/00 z dne 3. 4. 2003. Iz njega izhaja, da se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za območje, ki je uvrščeno med območja v smislu 58. člena ZSZ/84, in na to ne vplivajo pojasnila o njegovi komunalni opremljenosti. Kot je razvidno iz obrazložitve tega sklepa, je pobudnik med drugim zatrjeval, da na območju ni vodovoda in kanalizacije, da so električne priključke sofinancirali lastniki objektov, do naselja pa naj bi vodila delno asfaltirana in delno makadamska gozdna cesta.

Glede na navedeno obseg komunalne opremljenosti torej ne vpliva na samo upravičenje do odmere NUSZ za leto 2001, je pa po 61. členu ZSZ/84 opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve za te objekte in naprave eno od meril, ki se upošteva pri odmeri. Tudi Odlok v 4. členu določa, da se pri komunalni opremljenosti upoštevajo dejanske možnosti priključitve na komunalne naprave.

Iz izreka izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila v okviru komunalne opremljenosti za obe zemljišči upoštevana opremljenost z vodovodom, elektriko, kanalizacijo, telefonskim omrežjem in asfaltno cesto, pri čemer upravni organ v obrazložitvi le pavšalno navaja, da je bilo upoštevano mnenje Občine Grosuplje, za cesto pa, da je bilo zanjo 15. 10. 2003 izdano gradbeno dovoljenje. Šele upravni organ druge stopnje našteva že omenjena dokazila, na podlagi katerih je bila ugotovljena opremljenost v tem obsegu, ki pa je v zadevi sporen. Tožnica namreč v tožbi navaja, da bi bilo treba preko zemljišč, ki jih s parcelnimi številkami našteva v tožbi, do mejne črte obeh parc. št. 922/30 in 882/5 zgraditi še okoli 200 m ceste, 600 m električnega kablovoda, 150 m primarne in sekundarne vodovodne napeljave, v enaki dolžini tudi kanalizacijo.

V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da iz predloženih upravnih spisov ni razvidno, da je bila tožnica s temi dokazi (dopisi) seznanjena. Poleg tega je iz zapisnika z dne 6. 6. 2008 (nadaljevanega 19. 8. in 5. 9. 2008), ki je bil po vloženi pritožbi sestavljen v zvezi z dopolnitvijo ugotovitvenega postopka (naknadnim zaslišanjem stranke), razvidno, da se je ta nanašal na postopek za odmero nadomestila za leto 1999 in da je takrat Franc Potokar (mož tožnice) za zemljišče parc. št. 922/2 navajal, da je popolnoma komunalno neopremljeno, nima niti makadamskega dostopa, niti kanalizacije in da bi bilo treba zgraditi kompletno primarno in sekundarno komunalno infrastrukturo v dolžini približno 500 m. Glede na obrazložitev drugostopenjske odločbe, ki povzema vsebino omenjenega zapisnika, in sicer da je bilo strankama pojasnjeno, da parc. št. 922/30 k.o. ... v letu 1999 še ni obstajala, obstajala je le parc. št. 922/2, je mogoče sklepati, da je pritožbeni organ štel, da je zemljišče, ki je predmet odmere v izpodbijani odločbi, nastalo iz parc. št. 922/2 k.o. ..., kar sicer še izrecno potrjuje njegova navedba v zadnjem odstavku na 4. strani obrazložitve („pred parcelacijo parc. št. 922/2“). V tem primeru je zato treba šteti, da se trditve o komunalni neopremljenosti parc. št. 922/2 raztezajo tudi na kasneje nastale parcele. Zaradi tega bi moral organ tožnico pozvati, da za svoje trditve predloži dokaze (2. odstavek 140. člena ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji), česar pa ni storil, zato je dejansko stanje o tem vprašanju ostalo nepopolno ugotovljeno. Še zlasti to velja za cesto, saj se prvostopenjski organ sklicuje na gradbeno dovoljenje, ki je bilo zanjo izdano šele v letu 2003, torej po letu, za katerega se je ugotavljala komunalna opremljenost zemljišč tožnice. Ker se je drugostopenjski organ oprl na že navedene dopise, ki jih je predložila Občina Grosuplje, in na geodetski posnetek ter geografski prikaz prostorsko informacijskega sistema, z njimi pa tožnica po podatkih upravnih spisov, kot rečeno, ni bila seznanjena in se o njih ni mogla izreči (3. točka 3. odstavka 146. člena ZUP), to predstavlja tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

Ker je navedeno zadosten razlog za odpravo izpodbijane odločbe, sodišče v zvezi z ostalimi tožbenimi navedbami le dodaja: Sodišče se v celoti strinja z razlogi pritožbene odločbe, ki se nanašajo na oprostitev plačila nadomestila in se sklicuje nanje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Pri tem poudarja, da je drugostopenjski upravni organ v obrazložitvi izrecno navedel, da tožnica ni dokazovala, da je plačala komunalni prispevek, tega pa v tožbi niti ne izpodbija.

Prav tako v zadevi ni prenehala obveznost iz naslova NUSZ za leto 2001, saj še ni pretekel rok iz 5. odstavka 126. člena ZDavP-2. Ta določa, da ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči (absolutno zastaranje). Zastaranje v skladu s 1. odstavkom 125. člena ZDavP-2 začne teči z dnem, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. V skladu s 404. členom ZDavP-2 NUSZ določi davčni organ na podlagi podatkov občine do 31. marca za tekoče leto (konkretno 2001) oziroma v treh mesecih po prejemu podatkov, ki mu jih posreduje občina. Zastaranje je v obravnavani zadevi torej začelo teči v letu 2001, zato 10-letni zastaralni rok še ni potekel. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (2. in 3. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo moral glede na lego in obseg parc. št. 882/5 in 922/30 k.o. ..., kakršni sta bili v letu 2001, ugotoviti dejanski obseg komunalne opremljenosti obeh zemljišč. Če bo ugotovljeno, da držijo navedbe o nezgrajeni komunalni infrastrukturi do zemljišč tožnice, bo moral presoditi, ali je njena oddaljenost vplivala na dejansko možnost priključitve na komunalne naprave, kar kot pogoj za točkovanje komunalne opremljenosti določa 4. člen Odloka.

Tožnica je v tožbi priglasila „manipulativne stroške“. V skladu z določbo 25. člena ZUS-1 je tožnik v primeru, če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, upravičen do povračila stroškov upravnega spora v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnice pa v postopku ni zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 80 EUR (1. odstavek 3. člena Pravilnika).