Jedro

Določilo 42. člena ZPIZ-2 določa minimalno pokojninsko dobo in pri tem uporabi besedno zvezo "polna delovna leta", ki pa je ni mogoče razlagati kot to zatrjuje tožnik. Besedna zveza "da se delovna leta štejejo kot polna leta", uporabljena v 42. členu ZPIZ-2, se nanaša na opredelitev obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti. V to obdobje se opravljanje dela oziroma delovna leta štejejo kot polna leta.

Pri datumu nastanka invalidnosti gre za strokovno medicinsko vprašanje, vendar se datum nastanka invalidnosti določi na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije, ki odraža zdravstveno stanje zavarovanca. Če tega ni mogoče določiti na tej podlagi, se v praksi toženca kot datum invalidnosti opredeli datum pregleda pri invalidski komisiji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 12. 2020 in pod isto številko zadeve in dosjeja z dne 23. 4. 2020 ter da se tožnici prizna pravica do invalidske pokojnine na podlagi ugotovljene I. kategorije invalidnosti. Hkrati je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zahteva vračilo pritožbenih stroškov.

Sodišče je napačno odločilo, da tožnica ni dopolnila gostote zavarovanja. Tožnica je že med postopkom izrecno opozarjala, da 42. člen ZPIZ-2 določa, da zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni, pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnjena pokojninska doba, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Ob izrecni določbi, da se delovna leta štejejo kot polna leta, bi moralo sodišče upoštevati, da je imela tožnica 16. 3. 2020 11 let, 7 mesecev in 28 dni pokojninske dobe (brez upoštevanja prištete pokojninske dobe). V primeru štetja delovnih dneh kot polnih let, ima tožnica tako 12 let pokojninske dobe. Tožnica je imela na podlagi zatrjevanih dejstev, tudi ob upoštevanju trditev toženca 16. 3. 2020 izpolnjene vse zakonske pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ki jih določa 42. člen ZPIZ-2. Utemeljena je ugoditev tožbenemu zahtevku že na podlagi dejanskega stanja kot ga je zatrjeval toženec. Tožnica se je sklicevala tudi na določilo 137. člena ZPIZ-2, ki opredeljuje tako imenovano prišteto dobo, ki je fiktivna pokojninska doba in se upošteva zavarovancu pri odmeri pravic, če na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 65 let. Tožnica, ki je imela 16. 3. 2020 dopolnjenih 56 let, je v postopku zatrjevala, da prišteta doba v njenem primeru znese 3 leta in 1 mesec. Tega izračuna toženec ni prerekal. Gre za dobo, ki jo zakon za odmero pravic iz invalidnosti šteje kot pokojninsko dobo. Toženec pri izpodbijanih odločitvah te dobe ni upošteval, oziroma je ni štel v pokojninsko dobo tožnice, čeprav bi jo moral. Tožnica ima preko 14 let pokojninske dobe, kar zadostuje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine glede na pogoje iz 42. člena ZPIZ-2. Neupoštevanje prištete dobe pomeni napačno uporabo materialnega prava, konkretno 137. člena ZPIZ-2. Sodišče je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V kratki obrazložitvi je le kratko navedlo, da trditvam glede prištete dobe ni sledilo. Stopnja obrazloženosti mora omogočiti učinkovito pravno sredstvo. Navedba, da sodišče določenim tožbenim razlogom ne sledi, temu standardu ne zadostuje. Pravilen ni datum nastanka invalidnosti, na kar je tožnica opozarjala. Ta je nastopil mnogo pred datumom obravnave na invalidski komisiji prve stopnje (16. 3. 2020). Tožnica ni bila niti pregledana in je šlo le za administrativno določen datum. Sodišče je glede datuma nastanka invalidnosti sicer izvedlo dokaz z izvedenci, saj je pridobilo mnenje izvedenskega organa, ki pa je vztrajal v pisnem mnenju, da je datum nastanka invalidnosti pravilno ugotovljen. Ob tem se je skliceval na zdravstveno dokumentacijo, ki je nastala pred oktobrom 2019. Zaradi tožničinih pripomb je sodišče na naroku zaslišalo izvedenca, ki sta vztrajala pri pravilnosti tako določenega datuma. Iz dokumentacije je razvidno, da na dan 16. 3. 2020 ne datira noben izvid o zdravljenju tožnice. Tožnica je po zaslišanju izvedencev sodišče izrecno opozorila, da gre za strokovno medicinsko vprašanje. Po zaslišanju izvedencev je jasno, da je edini in nosilni razlog za ugotovitev datum nastanka invalidnosti v seznanitvi invalidske komisije z dokumentacijo in ne za pomemben mejnik o zdravstvenem stanju tožnice. To izkazuje nerazumevanje izvedenčeve dejanske naloge, saj je sodišče izvedenskemu organu sledilo. Datum nastanka invalidnosti je strokovno medicinsko vprašanje, ki že na ravni laično izkustvene zaznave nima ničesar z naključnim in administrativno določenim datumom seznanitve komisije I. stopnje z zdravstveno dokumentacijo. Ker je pridobljeno mnenje slonelo na pravnem izhodišču, je tožnica zahtevala, da sodišče dokazovanje ponovi z drugim izvedencem. Sodišče predlogu ni sledilo, temveč je te razloge povzelo v obrazložitev svoje odločitve in storilo s tem bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnici je odvzelo možnost dokazovanja drugačnega datuma nastanka invalidnosti pred sodiščem. Kršeno je tudi materialno pravo, ki ne daje podlage za sprejem stališča, da se kot datum nastanka invalidnosti določi datum seznanitve invalidske komisije I. stopnje z zdravstveno dokumentacijo. Oboje je vodilo tudi k pomanjkljivo in napačno ugotovljenemu dejanskemu stanju glede datuma invalidnosti pri tožnici.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih, niti drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 12. 2020 v zvezi z odločbo toženca pod isto številko zadeve in dosjeja z dne 23. 4. 2020, s katero je bila tožnica 16. 3. 2020 razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic 50 % poškodbe zunaj dela in 50 % bolezni, pravica do invalidske pokojnine pa ji zaradi neizpolnjenosti pogojev pokojninske dobe ni bila priznana.

6. V pritožbeni obravnavi ostaja sporen datum ugotovitve nastanka invalidnosti I. kategorije pri tožnici, saj je od tega posledično odvisno tudi vprašanje priznanje invalidske pokojnine.

7. Neutemeljen je pritožnikov očitek o pomanjkljivi obrazložitvi glede gostote zavarovanja skladno z 42. členom ZPIZ-2. V 8. točki obrazložitve sodbe se je sodišče opredelilo do vseh pravno pomembnih vprašanj obstoja minimalne pokojninske dobe. Razlogi sodišča so razumljivi in povezani v logično celoto, zaradi česar so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

8. Ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 254. člena ZPP, saj tožnici ni bila odvzeta možnost dokazovanja drugačnega datuma nastanka invalidnosti pred sodiščem. Sodišče je za ugotovitev datuma nastanka invalidnosti imenovalo izvedenski organ, v katerem so sodelovali člani ustreznih strok, ki so se strokovno opredelili do spornega vprašanja. Obe stranki sta se lahko opredelili do pisnega izvedenskega mnenja, nenazadnje zaradi česar je sodišče dejansko stanje ugotavljalo še z zaslišanjem obeh članov izvedenskega organa ter na ta način odpravilo morebitne dvome glede datuma nastanka invalidnosti.

9. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenemu argumentu, da bi morala biti tožnici že upoštevajoč izkazanih 11 let, 7 mesecev in 28 dni pokojninske dobe _de facto_ priznana pravica do invalidske pokojnine, ker ima tožnica izpolnjenih polnih 12 let kot to določa 42. člen ZPIZ-2. Določilo 42. člena ZPIZ-2 določa minimalno pokojninsko dobo in pri tem uporabi besedno zvezo "polna delovna leta", ki pa je ni mogoče razlagati kot to zatrjuje tožnik.1 Besedna zveza "da se delovna leta štejejo kot polna leta" uporabljena v 42. členu ZPIZ-2, se nanaša na opredelitev obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti. V to obdobje se opravljanje dela oziroma delovna leta štejejo kot polna leta. Ta razlaga pa ne velja pri določitvi minimalne pokojninske dobe. Le-ta se določi v letih, mesecih in dnevih.

10. Neupošteven je pritožbeni ugovor, da sodišče pri priznanju pravice do invalidske pokojnine ni upoštevalo prištete dobe.2 Le-to opredeljuje določilo 137. člena ZPIZ-2. Gre za fiktivno pokojninsko dobo, ki se zavarovancu upošteva šele pri odmeri pravic, če na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 65 let starosti. Na ta način se delovnemu invalidu nadomesti del pokojninske dobe, ki je zaradi invalidnosti zavarovanec ni mogel doseči, če na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 65 let. V tem sporu upoštevanje fiktivne dobe ne more biti predmet obravnave, saj pri tožnici ne gre za odmero že priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, temveč je predmet obravnave šele priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja. Različni so pogoji pri priznanju pravice do invalidske pokojnine in kriteriji pri njeni odmeri. Ker tožnici pravica do invalidske pokojnine še ni bila priznana, se ne more sklicevati na elemente, ki vplivajo na odmero že priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Sodišče se je opredelilo do prištete dobe, ko je v 8. točki obrazložitve pod opombo 8 pojasnilo, da gre pri institutu prištete dobe za fiktivno dobo, ki omogoča večji odmerni odstotek in lahko vpliva le na odmero pravic iz invalidskega zavarovanja, ne pa na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

11. Pritožbeno sodišče ne more slediti tožnici niti pri očitku o nepravilno ugotovljenem datumu nastanka invalidnosti.3 Pri datumu nastanka invalidnosti gre za strokovno medicinsko vprašanje, vendar se datum nastanka invalidnosti določi na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije, ki odraža zdravstveno stanje zavarovanca. Če tega ni mogoče določiti na tej podlagi, se v praksi toženca kot datum invalidnosti opredeli datum pregleda pri invalidski komisiji. Invalidnost nastane najkasneje takrat, ko se invalidska komisija neposredno seznani s stanjem zavarovanca. Tega ne moremo šteti kot zatrjuje tožnica samo z neposrednim pregledom na IK I. stopnji. Ključno je, da se IK I. stopnje seznani z zdravstvenim stanjem zavarovanca, ki pa ni nujno osebno, temveč lahko tudi na podlagi medicinske dokumentacije. Pri določitvi datuma nastanka invalidnosti je bistvena ugotovitev, kdaj so bile spremembe v zdravstvenem stanju izražene v taki meri, da jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Tudi po stališču pritožbenega sodišča sta prepričljivi izpovedbi zaslišanih članov izvedenskega organa, da je pri tožnici kot datum nastanka invalidnosti potrebno opredeliti datum obravnavane na IK I. stopnje. Gre za administrativno določen datum,4 pa vendar je to po oceni članov izvedenskega organa prvi datum, ki sta ga lahko zanesljivo navedla kot datum nastanka invalidnosti. Izrecno sta se opredelila, da pri tožnici zgolj psihiatrična in ortopedsko-revmatološka simptomatika5 ne utemeljuje ocene invalidnosti, saj je na invalidnost močno vplivalo zdravljenje politravme.6

12. Nenazadnje ob nastopu politravme pri tožnici ni bilo pričakovati, da bo pustila tako močne posledice v smislu delazmožnosti. Glavnina tožničine izgube delazmožnosti izhaja iz sprememb v psihičnem funkcioniranju, ki so glede na premorbidno osebnostno strukturo privedle do takih sprememb funkcioniranja, da je bila na mestu ugotovitev, da tožnica ni bila več zmožna za delo. Takšne ocene do 1. 10. 2019 ni bilo mogoče podati. Tožnica je imela možnost neposredno sama ali po pooblaščencu obema članoma izvedenskega organa postavljati vprašanja. Oba člana izvedenskega organa sta se izrecno opredelila,7 da četudi bi IK I. stopnje zadevo obravnavala isti dan, ko je bila tožničina vloga vložena ocena invalidnosti ne bi bila mogoča, saj je bil zadnji izvid podan 18. 11. 2019,8 od novembra 2019 pa do 16. 3. 2020 pa v zdravstveni dokumentaciji tožnice ni nobenih zapisov.

13. Ob takšni dokazni oceni sodišča, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema, ocenjuje, da datum nastanka invalidnosti ni mogoče ugotoviti pred 16. 3. 2020. Ko datuma nastanka invalidnosti ni mogoče določiti na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije, se upošteva datum ocene IK I. stopnje. Ko zdravljenje še poteka, se vprašanje delazmožnosti obravnava skozi predpise, ki urejajo zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje.9 Šele ob zaključku zdravljenja oziroma medicinske rehabilitacije, je podan osnovni in primarni pogoj za ugotavljanje ali je pri zavarovancu prišlo do zmanjšanja ali izgube delazmožnosti.10 Člana izvedenskega organa sta bila glede vprašanja nastanka invalidnosti podrobno zaslišana na glavni obravnavi in njuno pojasnilo zakaj je pri tožnici 16. 3. 202011 edini datum, ki je sprejemljiv kot datum nastanka invalidnosti pri tožnici, je prepričljiv in življenjsko sprejemljiv, kar je sodišče v 8. točki obrazložitve sodbe argumentirano pojasnilo.12

14. Ker je sodišče pravilno ugotovilo datum nastanka invalidnosti in posledično pokojninsko dobo tožnice, je potrebno pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

15. Upoštevaje načelo uspeha v postopku v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožnica sama nosi stroške pritožbe.

1 Da gre v primeru 11 let, 7 mesecev in 28 dni pokojninske dobe za polnih 12 let pokojninske dobe. 2 Ob dejstvu, da je bila pritožnica razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. 3 Ki naj bi pri tožnici nastopila pred datumom obravnave na invalidski komisiji prve stopnje 16. 3. 2020. 4 Takšen način določitve datuma je tudi skladen s prakso. 5 Ki je bila znana že pred poškodbo 4. 5. 2018. 6 Takrat, ko je bilo to zaključeno do te mere, da je bilo mogoče ugotoviti končno funkcionalno stanje. 7 Na vprašanje o možnostih nastanka invalidnosti I. kategorije pri tožnici pred administrativno določenim datumom 16. 3. 2020. 8 Zadnji izvid iz 18. 11. 2019 je vseboval priporočilo o nadaljnji fizioterapiji, glede katere tudi ni podatkov. Ne glede na morebiti izpeljano FTH, ki bi pripeljala do delnega izboljšanja, bi bila glede na datum predloga osebnega zdravnika ocena izvedenskega organa glede datuma nastanka invalidnosti ista kot pri datumu podaje 16. 3. 2020 (v vmesnem obdobju 4 mesecev ne obstoji nobena dokumentacija, ki bi potrjevala oziroma nakazovala drug datum invalidnosti). Tudi osebni zdravnik je podal predlog za oceno delazmožnosti, ko je ocenil, da je zdravljenje pri tožnici v osnovi zaključeno. 9 Začasne nezmožnosti za delo. 10 Že Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 304/2009 z dne 21. 3. 2011 izpostavlja, da za opredelitev invalidnosti ne morejo biti odločilna parcialna mnenja posameznih specialistov, ki so sodelovali pri zdravljenju, temveč je potrebno upoštevati kompleksno oceno. 11 Pa čeprav administrativno določen datum nastanka invalidnosti. 12 Pri nastanku invalidnosti za bolezenska stanja, kjer do zdravstvenih sprememb prihaja postopoma in ni mogoče govoriti o nekem presečišču oziroma o točno določnem dnevu le-tega. Tako tudi VDSS v zadevi Psp 392/2018 z dne 12. 11. 2018.