Jedro

Bistvena kršitev določb postopka je podana vselej, kadar je dejansko stanje v zadevi sporno, stranke predlagajo izvedbo glavne obravnave, sodišče prve stopnje pa glavne obravnave ne opravi in to vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 186/99-5 z dne 12.6.2001, se razveljavi, zadeva se vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.8.1999, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Davčnega urada C., Izpostave C. z dne 9.4.1998. S to odločbo je bila dovoljena obnova postopka odmere dohodnine za leto 1995 (1. odstavek izreka); v obnovljenem postopku odmerjena dohodnina za leto 1995 od zneska 2,442.232,00 tolarjev (2. odstavek izreka), določen rok za plačilo na novo obračunane dohodnine (3. odstavek izreka) in določeno, da pritožba ne zadrži izvršitve (4. odstavek izreka).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi. Enako kot tožena stranka je menilo, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni razlogi za obnovo postopka po 1. točki 249. člena ZUP/86, pri čemer je bilo novo dejstvo oziroma dokaz, ugotovljen z inšpekcijskim pregledom družbe C... d.o.o., C., iz katere dokumentacije je bilo ugotovljeno, da je navedena družba tožnici na njen žiro račun v letu 1995 nakazala znesek 2,432.232,00 tolarjev. Iz tožničine davčne napovedi pa je bilo ugotovljeno, da tega zneska ni prijavila v napovedi za odmero dohodnine za leto 1995. Že to je izkazovalo verjetnost, da bi bila odločba glede odmere dohodnine za leto 1995 drugačna, če bi upravni organ ob odločanju za to nakazilo vedel. Po določbi 2. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 1/95 in 2/95 - odl. US, 7/95, 11/95, 11/96, 14/96 - odl. US, 44/96) se med vire dohodnine štejejo osebni prejemki, dohodki iz kmetijstva, dohodki iz dejavnosti, dohodki iz kapitala, dohodki iz premoženja in premoženjskih pravic. Po 4. alinei 1. odstavka 15. člena ZDoh so kot vir dohodnine obdavčeni tudi drugi prejemki, vključno z nagradami in podobnimi prejemki. Tudi sodišče prve stopnje je menilo, da je prejemek tožnice v znesku 2,432.232,00 SIT prejemek, ki je obdavčljiv. Pri tem se je sklicevalo na razloge iz odločbe tožene stranke in jih v sodbi ni ponavljalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Kot neutemeljene je zavrnilo tožbene navedbe, da ta znesek ni bil nakazan na tožničin žiro račun, kot je zmotno navedel prvostopni upravni organ, temveč na njen tekoči račun, ker to dejstvo na odločitev nima vpliva. Na odločitev nima vpliva tožničina izjava, da je ta znesek izročila oziroma vrnila svojemu izvenzakonskemu partnerju B.P., ki je direktor družbe C.. d.o.o., kar je slednji pisno potrdil. Ni namreč dokazala, da bi med njima obstajala posojilna pogodba in da bi imel sporni znesek pravno naravo posojila. Izjave B.P., da mu je tožnica ta znesek dejansko izročila, ni mogoče šteti kot dokaz o obstoju posojilne pogodbe oziroma drug dokaz, s katerim bi bilo mogoče sporni znesek izločiti iz obdavčitve. Za presojo zakonitosti izpodbijanega akta tudi ni odločilna okoliščina, da je zoper B.P. kot direktorja družbe C.. d.o.o. vložena kazenska ovadba zaradi davčne zatajitve, kot tudi ne izjava, da tožnica za podjetje C.. niti za odvetnika D.K., po katerem ji je bil navedeni znesek nakazan, ni opravila nikakršnih storitev, ker te navedbe na drugačno odločitev nimajo nikakršnega vpliva. Sodišče prve stopnje je pritrdilo navedbam tožnice, da ni vsak prihodek zavezanca obdavčljiv. Ker pa v obravnavanem primeru ni dokazala, da bi šlo za dohodek, ki ne bi bil obdavčljiv, mora tudi od njega plačati davek. Tudi izjava B.P., da je bilo to nakazilo tožnici namenjeno poravnavi dolgov podjetja C.. d.o.o., iz česar bi bilo mogoče razumeti, da je navedeni družbi tožnica vendarle nekaj dolgovala, ne spremeni odločitve, saj tega zneska tožnica ni nakazala na račun podjetja, temveč ga je izročila B.P. kot direktorju tega podjetja, kar izhaja tudi iz njegove izjave.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi. Sklicuje se na svoje tožbene navedbe in na dokazila, ki jih je tožbi priložila. Iz teh je razvidno, da ji na žiro račun niso bile nakazana ta sredstva, temveč, da so bila nakazana na tekoči račun. Predlagala je zaslišanje priče in odvetnika D.K. ter vpogled v kazensko zadevo zoper B.P. Sodišče tega ni storilo, temveč je odločalo brez glavne obravnave, čeprav je bilo ugotovljeno dejansko stanje sporno. Ves čas zatrjuje, da je bil ta znesek nakazan na njen tekoči račun po odvetniku D.K. in da ga je takoj izročila B.P. za poravnavo dolgov firme C.. d.o.o. C. in tako ne gre za prejemek, ki bi bil obdavčljiv. Zaradi tega je tudi uveden kazenski postopek zoper Borisa Pratnekarja, zaradi suma, da je storil kaznivo dejanje davčne zatajitve s tem, da je od odvetnika D.K. prejel znesek 2,406.680,00 tolarjev, torej znesek, ki se z izpodbijano odločbo opredeljuje kot obdavčljiv prejemek tožnice. Meni, da bi sodišče šele po opravljeni glavni obravnavi lahko ugotovilo, ali gre za obdavčljiv dohodek.

Tožnica je denar prejela le zato, da ga je lahko izročila direktorju podjetja, ne pa da bi bil nakazan na žiro račun podjetja, ki je bil blokiran. Vse to je v kazenskem postopku že razjasnjeno, zato bi lahko sodišče z vpogledom v kazenski spis ugotovilo pravo dejansko stanje. Zato tožnica meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz določbe 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo ,da sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče odloči brez glavne obravnave samo, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku pred izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS).

Iz tožbe izhaja, da je tožnica zahtevala, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Zatrjevala je, da v upravnem postopku dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, torej je bilo dejansko stanje sporno. Sodišču prve stopnje je predlagala zaslišanje odvetnika D.K., njenega partnerja B.P., ki je direktor podjetja C.., sebe in tožene stranke, predlagala je tudi, da sodišče vpogleda v kazenski spis v kazenski zadevi zoper B.P., v katerem je že razčiščeno vprašanje glede spornega nakazila sredstev, na njen tekoči račun, ki jih je izročila B.P. Tega sodišče ni storilo, temveč je menilo, da odločitev sodišča po opravljeni glavni obravnavi ne bi bila drugačna, zato je odločitev sprejelo na seji. S tem je prvostopno sodišče kršilo določbe 50. člena ZUS, saj je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kar pa bi po presoji pritožbenega sodišča lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe; torej je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 4. odstavka 72. člena ZUS.

ZDoh v 6. členu določa obdavčljive prejemke, ki jih podrobneje opredeljuje v nadaljnjih členih ZDoh. Sodišče prve stopnje je enako kot tožena stranka menilo, da tožnici ni uspelo dokazati, da bi bil sporni prejemek izvzet iz osnove za dohodnino. Ocenilo je, da ne gre za vračilo posojila, ker tožnica ni predložila posojilne pogodbe in ker je zatrjevala, da je posojilo dobila od družbe C.., sporni znesek pa je izročila njenemu direktorju. Sodišče glede tega ni izvedlo nobenega od dokazov, ki jih je predlagala tožnica, in ki bi tudi po presoji pritožbenega sodišča lahko pripeljali do drugačne odločitve. Tudi če bi se na podlagi teh dokazov izkazalo, da ni šlo za vračilo posojila, to še ne pomeni, da navedeni znesek zapade v plačilo dohodnine. Niti tožena stranka niti provostopno sodišče namreč nista ugotovila in tudi ne obrazložila, katero vrsto dohodka, ki zapade v osnovo za dohodnino, predstavljajo obravnavana sredstva, ki so bila nesporno nakazana na tožničin tekoči račun. Tudi to bo treba ugotoviti v ponovljenem postopku.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in razveljavilo prvostopno sodbo ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek.

Prvostopno sodišče je tožnico oprostilo plačila sodnih taks in ta oprostitev velja za vsa dejanja v postopku, ki nastanejo po vložitvi prošnje za oprostitev plačila sodnih taks, za katere je sicer treba plačati sodne takse. Torej oprostitev velja tudi za pritožbeni postopek. Zato pritožbeno sodišče o oprostitvi sodnih taks ni odločalo.